Jedro

V sklenjeni pogodbi prevladujejo elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju tako, da za presojo njenih učinkov pridejo v poštev tudi določila Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD), kot to ugotavlja tudi revizija, vendar le za presojo tistih učinkov, ki jih stranki s pogodbo nista izrecno predvideli (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Pravdni stranki (pogodbenika) sta se izrecno dogovorili (1. odstavek 8. člena pogodbe), da ima tožnik pravico zahtevati razvezo pogodbe že v primeru zamude plačila dveh zaporednih mesečnih obrokov. To pogodbeno določilo je predstavljalo materialnopravno podlago odločitev sodišč prve in druge stopnje o tožbenem zahtevku, ki je temeljil na trditvi, da toženec svoje obveznosti iz navedene pogodbe ni izpolnjeval.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se izročilna pogodba, ki sta jo sklenila I. K. (v nadaljevanju tožnik) in J. H. (v nadaljevanju toženec), razveže in da se zavrne nasprotni tožbeni zahtevek, po katerem bi bil tožnik dolžan izstaviti tožencu listino, na podlagi katere bi bila možna vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve pri tožnikovi nepremičnini do 2/3 oziroma 112/180, v korist toženca, po tožnikovi smrti pa vknjižba lastninske pravice v toženčevo korist v enakem delu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa ju spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji navaja, da je stališče sodišč prve in druge stopnje v nasprotju z določili Zakona o dedovanju, ki obravnavajo izročilno pogodbo. Po navedenem zakonu in po sodni praksi se lahko razveže pogodbo le tedaj, če je kršitev pogodbenih obveznosti tako težka, tako pomembna ali pogosta, da se od pogodbi zveste stranke ne more pričakovati, da bi hotela nadaljevati pogodbeno razmerje. Do razveze izročilne pogodbe pa lahko pride tudi zaradi spremenjenih razmer. V tem primeru uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa razveže pogodbeno razmerje. Če sta sodišči prišli do zaključka, da toženec ni izpolnjeval svoje obveze plačevanja preživnine, bi morali prav tako upoštevati, da mu je tožnik onemogočil izpolnjevanje te svoje obveznosti, saj ga je iz stanovanjske hiše in lokalov v njej deložiral, pred tem pa mu omogočil uporabo le dela nepremičnine. Iz potrdil izhaja, da je toženec do marca redno plačeval preživnino, ostala potrdila pa je tožnik tožencu vzel, ko je vdrl v njegovo stanovanje. Neutemeljena je tudi zavrnitev nasprotno tožbenega zahtevka. Toženec je namreč v nepremičnino vložil več, kot je vrednost izročenega premoženja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (člen 386 ZPP). Če stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi utemeljiti. Tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb ZPP. Splošne oziroma neobrazložene trditve tožene stranke o kršitvah postopka zato ni mogoče upoštevati, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, pa sodišči nista zagrešili.

Predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je bila razveza pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 27.3.1991 in po kateri se je tožnik zavezal, da bo tožencu izročil del (2/3) svoje poslovno stanovanjske zgradbe, M., R., vpisane v vl.št. 187, k.o. R., na katerem se bo toženec, po tožnikovi smrti, vpisal kot solastnik. Toženec je kot odmeno za prevzeti del stavbe prevzel več obveznosti, med njimi tudi obveznost rednega mesečnega plačevanja denarnega zneska tožniku v višini dveh povprečnih mesečnih plač v negospodarstvu. Gre torej za dvostransko obvezno pogodbo, iz katere izhaja na eni strani obveznost takojšnje izročitve dela stavbe v prevzemnikovo posest, v last pa po izročevalčevi smrti in na drugi strani obveznost dajatev v korist izročevalca. V navedeni obligacijskopravni pogodbi prevladujejo elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju tako, da za presojo njenih učinkov pridejo v poštev tudi določila Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD), kot to ugotavlja tudi revizija, vendar le za presojo tistih učinkov, ki jih stranki s pogodbo nista izrecno predvideli (10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Pravdni stranki (pogodbenika) sta se izrecno dogovorili (1. odstavek 8. člena pogodbe), da ima tožnik pravico zahtevati razvezo pogodbe že v primeru zamude plačila dveh zaporednih mesečnih obrokov. To pogodbeno določilo je predstavljalo materialnopravno podlago odločitev sodišč prve in druge stopnje o tožbenem zahtevku, ki je temeljil na trditvi, da toženec svoje obveznosti iz navedene pogodbe ni izpolnjeval. Dejansko podlago obeh izpodbijanih odločitev predstavljajo naslednje ugotovitve: - da znaša vsota zneskov, ki jih je toženec v letu 1993 izročil tožniku, skupaj 180.800,00 SIT, - da je toženec do vložitve tožbe s tem plačal tožniku le toliko, kolikor je znašala njegova obveznost za januar in februar 1993, - da toženec po 8.5.1993 tožencu ni plačal ničesar več oziroma, da nasprotnega ni dokazal, - da je po podatkih Zavoda RS za statistiko znašala povprečna netto plača v negospodarstvu v prvih štirih mesecih leta 1993 - 56.483,00 SIT, - da bi moral tožnik do 8.5.1993 prejeti skupno 451.864,00 SIT.

Takšne ugotovitve nedvomno izkazujejo obstoj pogodbeno predvidenega razloga za razvezo pogodbe in s tem pravilnost izpodbijane odločitve. Revizijske trditve, ki poskušajo prikazati drugačno dejansko stanje, so brezpredmetne, saj dejanska podlaga odločitev ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Ob (v pogodbi) jasno opredeljeni posledici neizpolnjevanja obveznosti je brezpredmeten tudi revizijski očitek, ki opozarja na težo te posledice, prav tako pa tudi očitek, da je tožnik onemogočil tožencu izpolnjevanje svoje obveznosti, ker ga je "deložiral" iz stanovanja, saj je do izselitve prišlo mesec dni po vložitvi tožbe v obravnavani zadevi. Revizijska graja neupoštevanja dejstva, da je tožnik onemogočil tožencu uporabo celotne izročene nepremičnine (iz ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da toženec za restavracijo v prvem nadstropju stavbe ni dobil uporabnega dovoljenja), je v nasprotju s toženčevim prizadevanjem, da ohrani pogodbeno razmerje. Ker pa v reviziji omenja tudi spremenjene razmere, je moč sklepati, da sodišču očita, da bi moralo glede na to okoliščino znova urediti pogodbeno razmerje obeh strank v smislu 121. člena ZD. Vendar pa sodišče lahko to stori le na zahtevo ene ali druge stranke, takšne zahteve pa v tem postopku ni bilo.

Neutemeljene pa so tudi revizijske trditve, ki se nanašajo na odločitev o zavrnitvi nasprotno tožbenega zahtevka, s katerim je toženec zahteval zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe, ki jo je sklenil s tožnikom. Z razvezo pogodbe je podlaga takšnemu tožbenemu zahtevku odpadla. Sprememba stvarnopravnih razmerij na tožnikovem objektu zaradi toženčevih vlaganj vanj, kar toženec prvič navede šele v reviziji, ni bila podlaga njegovega nasprotnega tožbenega zahtevka, zato tudi ne predmet izpodbijane odločitve.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo toženca zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).