Jedro

Tudi če bi res le tožnica najela posojilo za nakup stanovanja, kot vztraja v pritožbi (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je posojilo dobil tudi zapustnik), ne bi bila upravičena do višjega deleža. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnica zapustniku od leta 1995, ko je zbolel za rakom, pomagala pri negi in skrbela zanj, kar pa ne nudi podlage za višji delež, kot je očitno zmotno prepričana.

zgolj dejstvo, da tožnica ni priglasila stroškov v skladu z ZOdvT, ne nudi podlage za nepriznanje njenih stroškov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka (stroškovni del) spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti pravdne stroške tega postopka v znesku 242,07 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. točka izreka sodbe), se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojnem A. H. solastni delež do ½ stanovanja v pritličju stavbe L., G. 11 v izmeri 36,38 m2, vl. št. 3261/82 k.o. D. in da je tožnica solastnica tega stanovanja do ½ in se sme na podlagi te sodbe vpisati v zemljiški knjigi kot solastnica do ½. V 2. točki izreka je zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala od tožencev več (ugotovitev, da v zapuščino spada še nadaljnje 4/10 stanovanja, da je tožnica solastnica še za nadaljnje 4/10 in da se sme na podlagi te sodbe vpisati v zemljiški knjigi kot solastnica do nadaljnjih 4/10 stanovanja). Hkrati je (3. točka izreka sodbe) tožnici naložilo, da tožencem povrne pravdne stroške v znesku 1.235,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ob ugotovitvi, da je sporno stanovanje skupno premoženje tožnice in zapustnika, je ocenilo, da znaša delež zapustnika na spornem stanovanju eno polovico in da tožnica ni uspela izpodbiti zakonske domneve 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list Republike Slovenije, št. 69/2004 – UPB, št. 101/2007; ZZZDR).

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (2. in 3. točka izreka sodbe) se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije št. 73/07; UPB 3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, vse s stroškovno posledico. Izraža nestrinjanje z oceno sodišča prve stopnje, da ni uspela dokazati, da bi bil njen delež večji. Poudarja, da ji je večji znesek denarja za nakup stanovanja podarila mati še za časa življenja, poleg tega pa sta z zapustnikom brezplačno živela v materinem stanovanju še pred poroko in po njej ter tudi po njeni smrti. Kupnino je poravnala tudi s sredstvi dolgoletnega varčevanja, imela je večjo plačo od zapustnika, saj je znesek za dodatno opravljeno nadurno delo prejemala ločeno. Opravljala je tudi vsa gospodinjska in popoldanska dela, zapustnik pa je popoldansko delo opravljal le kratek čas na začetku njune zveze. Bil je pet mesecev brezposeln in ga je vzdrževala. Vdajal se je pijači. Za nakup stanovanja je prodala lastni avto in najela posojila, zapustnik pa je vso plačo zapil. Zapustnika je negovala kar trinajst let in ne le pet, kot navaja sodišče. Zapustnik zaradi bolezni in načina svojega življenja – alkoholizem, popoldne ni mogel opravljati nobenega dodatnega dela in je celotna skrb za družino slonela na njej. Namesto njega je plačevala preživninske obveznosti, kar sicer ne bi bila njena dolžnost. Zmotna je ocena sodišča, da je sama povedala, da naj bi bila polovica stanovanja njena, saj je prava neuka stranka in je treba njeno navedbo razumeti v tem smislu. Graja stroškovno odločitev in ocenjuje, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati vse pravdne stroške po stroškovniku, saj se je zapuščinski postopek začel v letu 2007, to je v času veljavnosti Odvetniške tarife (Ur. list RS, št. 67/03 s spremembami; OT).

Toženci na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnica ne uveljavlja obrazloženo, pritožbeno sodišče pa absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, sta se tožnica in zapustnik poročila 10. 09. 1960, zapustnik pa je umrl 12. 07. 2007 (poročena sta bila skoraj 47 let). Sporno stanovanje sta kupila 11. 09. 1970. Po oceni sodišča prve stopnje, ki ji pritožnica nasprotuje, znaša njen delež na spornem stanovanju, ki je skupno premoženje, eno polovico, ker tožnica ni uspela dokazati okoliščin, ki bi jo upravičevale do višjega deleža. Pritožbeno sodišče z odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša in se v izogib ponavljanju sklicuje na njegove izčrpne in pravilne razloge. Prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje tožnica s pritožbenimi trditvami ne more uspešno izpodbiti. Tožnica, razen svojega zaslišanja, za trditve o okoliščinah, ki bi jo opravičevale do višjega deleža, drugih dokazov ni predlagala. Že na podlagi izpovedi tožnice (ob zaslišanju je sama povedala, da če dva živita skupaj, je od vsakega ½), pa tudi zapuščinskega spisa II D 2148/2007 (na zapuščinski obravnavi 15. 05. 2008 je tožnica soglašala, da v zapuščino spada ½ stanovanja), je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za oceno, da tožnici višji delež od ene polovice ne gre. Nerazumljivo je, na kaj meri pritožnica s trditvijo, da je tožnica prava neuka stranka (v postopku jo zastopa odvetnica) in je treba „njeno izjavo razumeti v tem smislu“.

Tožnica ni uspela dokazati trditve, da je imela (dvakrat) višjo plačo od zapustnika. Nasprotno, po ugotovitvi sodišča prve stopnje je primerjava med njunima plačama (listinska dokumentacija) pokazala, da je imel, razen v letu 1977, zapustnik celo višjo plačo. Pritožbeno trditev o tem, da je bila njena plača višja, ker je dodatek za nadurno delo prejemala ločeno, tožnica uveljavlja prvič v pritožbi. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP), saj tožnica ni izkazala (v pritožbi ne navaja nobenih razlogov), da brez svoje krivde teh trditev ni mogla uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Opravljanje popoldanskega dela in gospodinjskih del je v zadostni meri in pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje (tožnici je verjelo, da je veliko delala in da je opravljala tudi hišniška dela, popoldansko delo pa je opravljal tudi zapustnik, ki je imel višjo plačo).

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tudi če bi res le tožnica najela posojilo za nakup stanovanja, kot vztraja v pritožbi (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je posojilo dobil tudi zapustnik), ne bi bila upravičena do višjega deleža. Pritožbene trditve, da ji je denar za nakup posodila njena mati, je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo z ugotovitvijo, da je prišlo do nakupa stanovanja deset let po smrti tožničine matere (tožnica je sama povedala, da je mati umrla leta 1960 in da sta se z zapustnikom poročila po njeni smrti). Pritožbene navedbe, da ji je mati podarila denar še za časa svojega življenja, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj ni izkazala, da jih ni mogla uveljavljati brez svoje krivde že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ob dejstvu, da se je z zapustnikom poročila po smrti svoje matere, ni jasno, na kaj meri s pritožbenim razlogovanjem o brezplačnem življenju v stanovanju njene matere. Pritožbeno vztrajanje, da je bil pokojni mož pet mesecev brezposeln, je v nasprotju z njeno izpovedbo (povedala je, da je bil zapustnik ves čas zakona zaposlen). Avto, za katerega v pritožbi trdi, da ga je prodala, je bil, kot je povedala ob zaslišanju, kupljen v času trajanja zakonske zveze in je bil torej skupno premoženje (ne gre za njen lasten avto). Tožnica ni dokazala (tudi ob zaslišanju tega ni potrdila), da bi, kot ponavlja v pritožbi, zapustnik plačo zapil. Sama je tudi povedala, da je zapustnik opravljal popoldanska dela kot zidar, zato s trditvijo, da zaradi alkoholizma in bolezni (poročila sta se leta 1960, zbolel je leta 1995), popoldanskega dela ni opravljal, pravilnosti drugačnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnica zapustniku od leta 1995, ko je zbolel za rakom, pomagala pri negi in skrbela zanj, kar pa ne nudi podlage za višji delež, kot je očitno zmotno prepričana. Tožnica s pritožbenim vztrajanjem, da je namesto zapustnika plačevala njegove preživninske obveznosti, ne vzbuja dvomov v pravilnost drugačnih ugotovitev sodišča prve stopnje (sodišče prve stopnje ji ni verjelo, drugih dokazov pa ni predlagala).

Odločitev sodišča prve stopnje, ki tožnici višjega deleža od zakonske domneve ni priznalo, je torej materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo glede zavrnilnega dela sodbe (2. točka izreka) zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica pa upravičeno graja stroškovno odločitev, saj zgolj dejstvo, da tožnica ni priglasila stroškov v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Uradni list Republike Slovenije št. 67/2008; ZOdvT), ne nudi podlage za nepriznanje njenih stroškov, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Tožnica sicer nima prav, da je upravičena do priznanja stroškov po OT (ni pomembno, kdaj je bil uveden zapuščinski postopek, tožba je bila vložena v letu 2009), kar pa ne pomeni, da do stroškov ni upravičena. Tožnica je v skladu z 163. členom ZPP vložila obrazložen stroškovnik (zahteva 4.624,61 EUR). Upoštevaje ZOdvT bi bila tožnica upravičena do nagrade za postopek v višini 1.155,70 EUR (tarifna št. 3100, količnik 1,3 vrednosti spornega predmeta 100.000,00 EUR), nagrade za narok v znesku 1.066,88 EUR (tarifna št. 3102; količnik 1,2), 20% DDV ter materialne stroške 20,00 EUR (tarifna številka 6002), tako, da bi njeni stroški znašali 2.687,10 EUR. Upoštevaje 55% uspeh in medsebojno pobotanje stroškov (45% stroškov tožencev 1.235,83 EUR), morajo toženci tožnici plačati 242,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je zato stroškovno odločitev (3. točka izreka sodbe) temu ustrezno spremenilo.

Tožnica je uspela le glede odločitve o stroških, zato sama nosi pritožbene stroške (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 165. člena ZPP).