Jedro

Pravna narava in način regulacije napredovanja v naziv sta pomembna zaradi tega, ker sodišče v tovrstnih primerih, ko je določen pravni institut, skladno z zakonskim pooblastilom, urejen v podzakonskem predpisu, pri razlagi predmetnega instituta pušča določeno polje proste presoje toženi stranki, poleg tega je ravno tožena stranka organ, ki je sprejel Pravilnik/96, in ga zato lahko do določene mere avtonomno razlaga. To pomeni, da je interpretacija spornega razmerja glede ocenjevanja dodatnega strokovnega dela s strani sodišča stroga glede na zakonsko pooblastilo in morebitne druge zakonske določbe, ki urejajo dodatno strokovno delo (sistematična metoda razlage), ob upoštevanju splošnih določb ZOFVI, kot interpretativnega pomagala, z vidika presoje pravilnosti uporabe Pravilnika/96. Iz narave stvari glede na splošne določbe ZOFVI izhaja, da v srednjih šolah naloga učiteljev ni samo izobraževanje, ampak tudi vzgoja (1. in 2. člen ZOFVI). Zaradi tega iz ZOFVI ne izhaja, da je dodatno strokovno delo, ki je relevantno za napredovanje učitelja, samo tisto delo, ki je povezano s strokovno izobrazbo učitelja. Odločilno za razlago predmetnega pojma, ki sicer izhaja že iz ZOFVI, pa je besedilo 18. člena Pravilnika/96.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 3. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je v sodbi v zadevi U 1796/2002 z dne 29. 10. 2003 tožbi tožnika ugodilo in odločbo tožene stranke št. ... dne 10. 7. 2002 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek zaradi pomanjkljive obrazložitve odločbe. V obrazložitvi sodbe z dne 10. 7. 2002 je sodišče navedlo, da prosta presoja dokazov ne pomeni nevezanega, samovoljnega ocenjevanja, ampak mora presojo dokazov tožena stranka utemeljiti v obrazložitvi odločbe. Tudi v tovrstnih zadevah mora tožena stranka navesti ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na podlagi katerih ima oziroma šteje posamezna dejstva za dokazana. Če določenih dejstev ni presodila za dokazana, mora navesti razloge, ki utemeljujejo prepričljivo in logično sklepanje na njihovo neresničnost. To pomeni, da mora tožena stranka v obrazložitvi odločbe navesti katera dejstva, na podlagi katerih je napravila sklep o dejanskem stanju, so dokazana in katera ne, katerim dokazom je v postopku dala večjo težo oziroma zakaj je nekaterim dokazom bolj verjela kot drugim. Temu splošnemu napotku pri izdelavi dokazne ocene je Upravno sodišče v sodbi z dne 10. 7. 2002 dodalo, da v konkretni zadevi "tudi sama tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je pri vrednotenju upoštevala nekatera dodatna strokovna dela, povezana s strankino glasbeno dejavnostjo v zavodu, hkrati pa ne obrazloži, zakaj ni upoštevala drugih dodatnih strokovnih del, ki so povezana s tožnikovo glasbeno dejavnostjo. Sodišče pri tem pripominja, da v Pravilniku o napredovanju zaposlenih v šolah ni določeno, da učitelj matematike ne more poučevati glasbene vzgoje. Iz tega torej sledi, da tožnik, ki je učitelj matematike, lahko opravlja tudi delo, ki ni neposredno vezano na delovno mesto učitelja matematike. Tožena stranka tožniku ni priznala orgelskih koncertnih nastopov izven zavoda zato, ker to delo ni povezano z vzgojno-izobraževalnim delom učitelja matematike v zavodu. Pri tem pa ne navede, konkretno, zakaj to delo ni povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu." Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 4. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Pravilnik/96, Uradni list RS, št. 64/96, 80/98, 33/2000, 101/2000) in 105. člena, Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) zavrnila predlog za napredovanje tožnika v naziv svetovalec. Tožena stranka pravi, da je bilo pri ponovnem pregledu predloga in priloženih dokazil ugotovljeno, da stranka ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv svetovalec ni izpolnila vseh predpisanih pogojev. Sklicuje se na določila 10. člena in b., c., č., d., e., in f. razdelek 18 člena Pravilnika/96. Tožena stranka pravi, da je imela stranka ob vložitvi predloga za napredovanje v naziv svetovalec naziv mentor več kot 4 leta, da je uspešna pri svojem delu, je uspešno končala programe strokovnega izobraževanja, ki so ovrednoteni s 5,5 točke, ter je opravila različna dodatna strokovna dela, ovrednotena s skupaj 10 točkami, od tega s 4 točkami iz a) in 6 točkami iz b) razdelka 18. člena Pravilnika/96. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bila stranka v času vložitve predloga za napredovanje zaposlena na delovnem mestu učitelja matematike. Ker je napredovanje v naziv pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja, je dodatno strokovno delo, ki je podrobneje opredeljeno v 18. členu Pravilnika/96, le tisto dodatno strokovno delo, ki je povezano z delovnim razmerjem strokovnega delavca v vzgojno-izobraževalnem zavodu. S strokovnim naslovom univerzitetni diplomirani inženir matematike stranka v skladu z Odredbo o smeri in stopnji strokovne izobrazbe učiteljev splošnoizobraževalnih predmetov in drugih strokovnih delavcev v poklicnem in strokovnem izobraževanju (Odredba, Uradni list RS, št. 60/99) lahko poučuje matematiko, ne pa tudi glasbene vzgoje. V nadaljevanju sledi navedba konkretnih strokovnih del tožnika, ki jih tožena stranka ni upoštevala z utemeljitvijo, da jih ni upoštevala, ker opravljeno delo ni v povezavi s tožnikovim vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu. Tožena stranka nadalje pravi, da je o ugotovljenem tožnika in predlagatelja obvestila dne 3. 2. 2004 ter stranko pozvala, da predlog za napredovanje v naziv svetovalec dopolni z dodatnimi dokazili o opravljenem strokovnem delu, s katerimi bo izkazala še najmanj 8 točk, od tega najmanj 3 točke po b) do f) razdelkih 18. člena Pravilnika/96. Dne 13. 2. 2004 je tožeča stranka predlog za napredovanje v naziv svetovalec dopolnila z dopisom, v katerem je zgolj razložila svoje videnje termina dodatno strokovno delo, obrazložila, kako bi moralo biti vrednoteno, ni pa predloga za napredovanje dopolnila z nobenim novim dokazilom. Ker tožeča stranka tudi v zadnji dopolnitvi ni predložila nobenih novih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, ki bi ga bilo mogoče vrednotiti v skladu z 18. členom Pravilnika/96, je tožena stranka ugotovila, da stranka ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv svetovalec po 10. členu Pravilnika/86. Stranka ni izpolnila pogoja iz 4. alineje 10. člena, to je zbranih najmanj 18 točk iz opravljenega dodatnega strokovnega dela, od tega najmanj 9 točk iz b), c), č), d), e) ali f) razdelka 18. člena tega Pravilnika/96, zato je njen predlog za napredovanje v naziv svetovalec zavrnila.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS) in v tožbi pravi, da se ne strinja z vrednotenem njegovega dela v vseh alinejah, kjer je tožena stranka navedla, da dela ni mogoče vrednotiti, ker opravljeno delo ni v povezavi s tožnikovim vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, poleg tega pa se ne strinja tudi z vrednotenjem njegovega dela v projektu Zdrave šole.

Po stališču tožene stranke vodenje šolskega tima v projektu Zdrave šole ni primerljivo z enoletnim razvojno-raziskovalnim delom ali drugim strokovnim delom v povezavi z ministrstvom, pristojnim za šolstvo, višjo ali visoko šolo, ki izobražuje kadre za področje šolstva, Pedagoškim inštitutom in drugimi javnimi zavodi, ki opravljajo razvojno in svetovalno delo v vzgoji in izobraževanju (5. točka c) razdelka 18. člena Pravilnika/96). Potrdila Inštituta za varovanje zdravja RS (v nadaljevanju IVZ RS) o vodenju šolskega tima v okviru projekta Zdrava šola v letih 1998/99, 1999/00 in 2000/01 je zato tožena stranka vrednotila po 3. točki b) razdelka 18. člena Pravilnika/96, ker je delo po njeni presoji primerljivo z mentorstvom učencev pri izvenšolskih raziskovalnih projektih, kar se vrednoti po b) razdelku, pri čemer tožena stranka še navede, da je potrdilo IVZ RS za leto 2000/01 vsebinsko identično potrdilu o vodenju šolskega tima, vendar pa teh stališč po mnenju tožnika ne obrazloži. Tožnik meni, da bi bilo treba njegovo delo pri projektu Zdrava šola ovrednotiti po 5. točki c) razdelka 18. člena Pravilnika/96. IVZ RS je nesporno javni zavod, ki opravlja razvojno in svetovalno delo v vzgoji in izobraževanju, prav tako pa je tožnikovo delo strokovno delo v povezavi s tem zavodom. Tožnik je v šolskih letih 1998/99, 1999/00 in 2000/01 kot vodja šolskega tima deloval po strogih pravilih in v tesni povezavi z IVZ RS, redno je moral oddajati poročila o načrtovanju in evalvaciji akcij projekta ter obiskovati strokovne sestanke in šolanja. IVZ RS je namreč zavod, ki v povezavi s toženo stranko s projektom Zdrave šole opravlja vzgojno-izobraževalno delo na področju zdravstvene preventive.

Tožnik poudarja, da gre za raziskovalni in operativni projekt na področju vzgoje in izobraževanja, saj ima cilj iskanje metod za uspešno preventivno zdravstveno vzgojo mladine v šolah. IVZ RS skrbi za postopno širjenje mreže "zdravih šol". Šola se vključi v mrežo prostovoljno, pri tem pa ima več organizacijskih, raziskovalnih in operativnih obveznosti. Vodja šolskega tima ima naslednje naloge: izobraževanje na seminarjih IVZ RS, organiziranje sestankov tima, iskanje in predlaganje metod s področja preventivne zdravstvene vzgoje, pisanje trimesečnih načrtov akcij zdrave šole in pošiljanje le-teh na IVZ RS na posebnem obrazcu, spremljanje in organizacija izvajanja akcij, pisanje trimesečnih poročil o načinu in uspešnosti teh metod v vzgoji za zdravje ter pošiljanje teh na IVZ RS na posebnem obrazcu, udeleževanje delovnih sestankov vodij timov projektov zdravih šol na IVZ RS. Vodja šolskega tima dejansko opravlja raziskovalno delo na področju preventivne zdravstvene vzgoje mladine v šolah v povezavi z IVZ RS, saj išče in praktično preizkuša metode, ki naj bi v določenem šolskem obdobju dale najboljše rezultate, rezultate raziskave (evalvacijo) teh metod pa na posebnem obrazcu pošilja na IVZ RS. Gre za pomembno raziskovalno dejavnost, ki naj bi v končnem cilju doprinesla tudi k zmanjšanju odvisnosti mladih od drog, števila samomorov, primerov nasilja med mladini in k večjemu spoštovanju različnosti. To so pomembni cilji, ki jih IVZ RS ne bi mogel doseči brez raziskovalno-operativnega dela vodij šolskega tima, katerim IVZ RS tudi priznava veliko vlogo in vsako leto izda potrdilo, ki dokazuje vrednotenje dela po 18. členu razdelka c) Pravilnika/96. Poleg tega pa je tožniku tudi znano, da je tožena stranka drugim predlaganim delavcem priznavala iz istega naslova sodelovanje v projektu zdrave šle po c) razdelku 18. člena Pravilnika. Nadalje tožnik pravi, da so napačni zaključki tožene stranke, ko le-ta navaja, da dodatna dela tožnika, navedena v prvih sedmih alinejah odločbe, ni mogoče vrednosti, ker opravljeno delo ni v povezavi s tožnikovim vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu. Pri tem gre predvsem za glasbeno pedagoško delo, za katero je bil poleg matematike po nalogu ravnatelja tudi zadolžen, zaradi česar je tudi opravljal dodatno strokovno glasbeno delo (učenje latinskega besedila, učenje petja ob spremljavi klaviatur, dirigiranje na prireditvi). Ravnatelj šole priznava, da je tožnik kot učitelj matematike vse od šolskega leta 1998/99 dalje redno opravljal pomembne vzgojno-izobraževalne dejavnosti z dijaki na področju glasbe, da je sodeloval pri organizaciji in izvedbi šolskih internih in javnih prireditev ter v okviru interesnih dejavnosti. Udejstvovanje na glasbenem področju v okviru šole, je potrebno poleg matematike tako šteti za vzgojno-izobraževalno delo tožnika v zavodu. Sklicuje se na 119. člen ZOFVI, ki določa, kaj je delovna obveznost učitelja in kaj obsega drugo delo. Tožnik poudarja, da Pravilnik ne določa, da bi moralo biti opravljeno delo v povezavi z vzgojno-izobraževalnim delom predlaganega delavca v zavodu, ampak določa le to, da mora biti to opravljeno delo v povezavi z vzgojno-izobraževalnim delom zavoda, iz česar jasno izhaja, da tožena stranka z izdajo te odločbe tožniku oži pravico napredovanja. Pravi, da določilo jasno zahteva, da gre za vzgojno-izobraževalno delo zavoda in ne posameznega zaposlenega. Poleg tega tožnik uveljavlja, da je bilo dodatno delo tožnika v ponovljenem postopku, ki je bil sicer namenjen zvišanju točk, ovrednoteno niže, in sicer s samo 10 točkami, medtem ko je bilo prvič na podlagi istih okoliščin in istih navedb ovrednoteno s 17 točkami. Navedeno kaže na samovoljno in subjektivno vrednotenje dela zaposlenih, predlaganih za napredovanje. Ob pravilnem tolmačenju Pravilnika bi tožnik prejel upoštevaje svoje delo na Srednji gradbeni, geodetski in ekonomski šoli vsaj 20 točk po 18. členu Pravilnika/96, od tega vsaj 9 točk po razdelku c) 18. člena Pravilnika/96 in s tem izpolnil vse pogoje za predlagano napredovanje v naziv svetovalec. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in da se tožniku z dnem 1. 3. 2002 podeli naziv svetovalec.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je napredovanje v naziv pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja, in je zato dodatno strokovno delo, ki je podrobneje opredeljeno v 18. členu Pravilnika, le tisto dodatno strokovno, ki je povezano z delovnim razmerjem strokovnega delavca v vzgojno-izobraževalnem zavodu. Pravica do napredovanja v naziv je tako specifična pravica vezana na vsebino delovnega razmerja v vzgojno-izobraževalnem zavodu. Namen napredovanja v naziv pa je predvsem v spodbujanju strokovnih delavcev, da v okviru svoje izobrazbe in dela v zavodu pridobivajo nova znanja oziroma opravljajo tudi delo izven delovne obveznosti, ampak še vedno na svojem strokovnem področju. Kar pomeni, da strokovni delavci ne morejo uveljavljati vsakega vzgojno-izobraževalnega dela, ne glede na izobrazbo in delovno mesto. Tožeča stranka, ki ima strokovni naslov univerzitetni diplomirani inženir matematike in je v Srednji gradbeni, geodetski in ekonomski šoli A. sklenila delovno razmerje na delovnem mestu učitelja matematike. Tožeča stranka v tožbi zmotno navaja, da mora biti delo povezano v vzgojno-izobraževalnim delom zavoda. Pravilnik v 1. odstavku 20. člena določa, da se vrednoti in točkuje dodatno strokovno delo povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, kar pomeni vzgojno-izobraževano delo strokovnega delavca v zavodu in ne samega zavoda. Jasno je namreč, da je predmetna srednja šola zavod, ki opravlja izključno vzgojno-izobraževalno dejavnost, zato bi bilo nesmiselno, da bi 1. odstavek 18. člena Pravilnika to še posebej izpostavljal. Namen zgoraj citiranega odstavka je v lažjem pojmovanju samega termina dodatnega strokovnega dela, ki pomeni delo vezano na posameznika in ne na celotno področje delovanja zavoda. In ker gre za napredovanje v naziv v okviru delovnega mesta je smiselno, da se dodatno strokovno delo navezuje na delo učitelja v zavodu, za katero je bil zaposlen in ne na kakršnokoli dejavnost v katero so vključeni otroci in mladostniki.

Tožba je utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 105. člena (ZOFVI-UPB1, Uradni list RS, št. 14/2003) učitelj lahko napreduje v naziv svetovalec. Pogoje, način in postopek napredovanja v nazive pa določi minister (3. odstavek 105. člena ZOFVI). Iz te zakonske ureditve izhaja, da napredovanje učiteljev ni zakonska pravica, kajti zakonodajalec uporablja pojmovno zvezo, da učitelj "lahko napreduje", kar kaže na določeno diskrecijo ali pa široko polje proste presoje pri odločanju o napredovanju, ki je v pristojnosti ministra. Za to, da bi bilo napredovanje učitelja (zakonska) pravica, bi morali biti temeljni pogoji, način in postopek napredovanja določeni v zakonu, ker to zahteva 87. člen Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), ki pravi, da pravice državljanov in drugih oseb določa samo zakon. V konkretnem primeru pa pravica do napredovanja ni določena v zakonu, ampak je zakonodajalec dal celovito pooblastilo ministru, da določi pogoje, način in postopek napredovanja v nazive. Ali je to primerno, ni stvar presoje zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu.

Opisana pravna narava in način regulacije napredovanja v naziv sta za obravnavani spor pomembna zaradi tega, ker sodišče v tovrstnih primerih, ko je določen pravni institut, skladno z zakonskim pooblastilom, urejen v podzakonskem predpisu, pri razlagi predmetnega instituta pušča določeno polje proste presoje toženi stranki, poleg tega je ravno tožena stranka organ, ki je sprejel Pravilnik/96, in ga zato lahko do določene mere avtonomno razlaga. To pomeni, da je interpretacija spornega razmerja glede ocenjevanja dodatnega strokovnega dela s strani sodišča stroga glede na zakonsko pooblastilo in morebitne druge zakonske določbe, ki urejajo dodatno strokovno delo (sistematična metoda razlage), ob upoštevanju splošnih določb ZOFVI, kot interpretativnega pomagala, z vidika presoje pravilnosti uporabe Pravilnika/96 pa je stroga glede na jezikovno in sistematično razlago tega podzakonskega predpisa. Četudi je sodišče v upravnem sporu vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave), sodišče presoja v upravnem sporu tudi, ali posamični akt, ki je predmet izpodbijanja, temelji na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena Ustave).

Ključen argument tožene stranke za zavrnitev predloga za napredovanje je v tem, da je "napredovanje v naziv pravica, ki izhaja iz delovnega razmerja, in da je dodatno strokovno delo, ki je podrobneje opredeljeno v 18. členu Pravilnika/96, le tisto dodatno strokovno delo, ki je povezano z delovnim razmerjem strokovnega delavca v vzgojno-izobraževalnem zavodu. S strokovnim naslovom univerzitetni diplomirani inženir matematike stranka v skladu z Odredbo lahko poučuje matematiko, ne pa tudi glasbene vzgoje." Sodišče ugotavlja, da bi takšna razlaga sicer lahko bila smiselna glede na naravo stvari, vendar pa bi za to, da bi tožena stranka takšno argumentacijo lahko uporabila, morala le-ta izhajati iz Pravilnika/96 ali iz ZOFVI. Podlage za takšno razlago pa ni niti v posebnih določbah ZOFVI o delovni obveznosti niti v splošnih določbah ZOFVI niti v Pravilniku/96. Poleg že citiranega določila 2. in 3. odstavka 105. člena ZOFVI, ki ureja zgolj zakonsko pooblastilo za odločanje o napredovanju in to prepušča podzakonskemu predpisu, je za rešitev obravnavane sporne okoliščine relevantno tudi določilo iz poglavja o delovnem razmerju in sicer iz oddelka o delovni obveznosti. Po določilu 1. odstavka 119. člena ZOFVI delovna obveznost učitelja obsega pouk in druge oblike organiziranega dela in drugo delo z učenci, ki je potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. Določilo 2. odstavka tega člena razlikuje med deli, ki pomenijo pripravo na pouk in deli, ki pomenijo drugo delo. Med drugo delo pa je zakonodajalec izrecno, poleg ostalega, navedel tudi mentorstva učencem in organiziranje kulturnih, športnih in drugih splošno koristnih in humanitarnih akcij, ki jih organizira šola, in kar je tudi sporno med strankama v obravnavani zadevi. To dovolj jasno kaže na to, da zakonodajalec v okvir dela učitelja na srednji šoli šteje tudi delo pri nastopih, ki so v obrazložitvi izpodbijane odločbe neocenjena, in so navedena v prvih 8 alinejah na strani 2 izpodbijane odločbe. Tudi iz narave stvari glede na splošne določbe ZOFVI izhaja, da v srednjih šolah naloga učiteljev ni samo izobraževanje, ampak tudi vzgoja (1. in 2. člen ZOFVI). Zaradi tega iz ZOFVI ne izhaja, da je dodatno strokovno delo, ki je relevantno za napredovanje učitelja, samo tisto delo, ki je povezano s strokovno izobrazbo učitelja. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na Odredbo. Odredba se namreč ne nanaša na opredeljevanje dodatnega strokovnega dela, in se tudi ne nanaša na pogoje za napredovanje v naziv, ampak opredeljuje pogoje, ki jih mora izpolnjevati učitelj matematike. V delo učitelja po ZOFVI spada tako delo, ki je vezano na izobraževanje učencev, neposredno pri tistem predmetu, ki ga poučuje učitelj, kot tudi organizirano delo učitelja v zvezi z vzgojo učencev, kamor pa je treba po naravi stvari šteti tudi delo z učenci pri glasbenem in kulturnem udejstvovanju učencev zavoda oziroma tožnik povsem razumno v zvezi s tem navaja uveljavlja omenjeno delo. Takšno razlago potrjuje jezikovna razlaga Pravilnika/96. Tudi Pravilnik/96 napredovanje veže ne samo na izobraževalno, ampak tudi vzgojno dejavnost učitelja (1. odstavek 2. člena). Institut dodatnega strokovnega dela je omenjen v določilih 2. odstavka 7. člena, v 1. odstavku 10. člena, v 1. odstavku 11. člena v 14. členu in v 18. členu Pravilnika/96. Nikjer ni dodatno strokovno delo, ki se upošteva pri napredovanju vezano na strokovno izobrazbo učitelja oziroma na predmet, ki ga učitelj poučuje. Določilo 10. in 11. člena Pravilnika/96 celo govorita o "različnem" dodatnem strokovnem delu, kar kaže na široko razlago tega pojma. Odločilno za razlago predmetnega pojma, ki sicer izhaja že iz ZOFVI, pa je besedilo 18. člena Pravilnika/96. Iz prvega dela besedila 1. odstavka 18. člena ZOFVI namreč izhaja, da mora biti dodatno strokovno delo strokovnih delavcev povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu. Dodatno delo, ki je relevantno za napredovanje, ni vezano na izobraževalni "program", ampak na "vzgojno-izobraževalno delo", in dodatno delo tudi ni vezano na delovno razmerje, kot pravi tožena stranka, razen v tem smislu, da napredovanje uveljavlja učitelj oziroma zakoniti predlagatelj tam, kjer je učitelj zaposlen, ampak je vsebina dodatnega strokovnega dela vezana na zavod. Poleg te jezikovne razlage Pravilnika/96 pa tudi sistematična razlaga sistematiziranih oblik dodatnega strokovnega dela iz 18. člena Pravilnika/96 govori za to, da tožena stranka za razlago, ki sicer ima določen smisel v naravi stvari, a nima temu odgovarjajoče podlage v zakonu in podzakonskem predpisu, ni pravilna. V tem določilu je naštetih več oblik dodatnega strokovnega dela, med njimi tudi mentorstva študentom pri nastopih, razstavah, javnih prireditvah, na tekmovanju, v športu, glasbi , raziskovalnih projektih in nikjer ni določeno, da mora biti dodatno strokovno delo povezano z izobrazbo učitelja. Ker je zakonodajalec v 3. odstavku 105. člena ZOFVI določil, da morajo biti pogoji za napredovanje določeni s strani ministra, bi za to, da bi tožena stranka lahko uporabila razlago, na katero je oprla izpodbijano odločitev, minister moral to določiti v podzakonskem predpisu. Tožena stranka je torej glede tega tožbenega ugovora zmotno uporabila materialno pravo in sicer 10. člen v zvezi z 18. členom Pravilnika/96 v povezavi z določilom 119. člena ZOFVI (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 v zvezi z določilom 104. in 105. člena ZUS-1). Tožnik pa ima prav tudi v tistem delu tožbe, v katerem pravi, da je obrazložitev glede ovrednotenja dodatnega strokovnega dela pri vodenju šolskega tima v okviru nacionalnega projekta Zdrava šola, pavšalna. Tožnik je namreč opisal, za kakšno delo gre, in da gre za sodelovanje z Inštitutom za varovanje zdravja. Splošno znano dejstvo je, da je to raziskovalno-razvojna institucija, ki jo je mogoče umestiti v 5 točko c.) 18. člena Pravilnika/96. Tožena stranka je ovrednotenje po 3. točki b.) 18. člena Pravilnika /96 utemeljila zgolj s tem, da je prijavljeno delo primerljivo z mentorstvom učencem pri izvenšolskih raziskovalnih projektih. Ker gre v primeru prijavljenega tožnikovega dodatnega dela za delo v sodelovanju z raziskovalnim zavodom, je omenjena utemeljitev tožene stranke nerazumna oziroma je do tolikšne mere pavšalna glede na utemeljitev in vsebinsko opredelitev pomena tega dela s strani tožnika, da je sodišče ne more preizkusiti s testom t.i. očitne (ne)razumnosti glede na določeno polje proste presoje, ki ga tožena stranka ima pri uporabi tega določila. V tem delu je torej tožba utemeljena, ker izpodbijana odločba nima zadostne obrazložitve (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z določilom 104. in 105. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbi ugodilo (1. odstavek 64. člena ZUS-1), vendar le delno, glede na to, da je tožnik s tožbo uveljavljal, da se mu podeli naziv svetovalec od dne 1. 3. 2002. V predmetni zadevi namreč niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje po 1. odstavku 65. člena ZUS-1. Sodišče je skladno z določilom 3. odstavka 64. člena ZUS-1 (v zvezi z določilom 104. in 2. odstavka 105. člena ZUS-1) izpodbijani akt tožene stranke odpravilo in vrnilo toženi stranki zadevo v ponovno odločanje. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko dobi sodbo; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).