Jedro

V skladu s 1. točko 6. člena ZVOP-1 je osebni podatek tudi podatek o nakazilih s posameznikovega transakcijskega računa oziroma o prilivih na ta račun.

Iz določbe tretjega odstavka 7. člena ZVOP-1 izhaja, da morajo tudi mediji, če so del zasebnega sektorja, pridobiti osebno privolitev posameznika za objavo njegovih osebnih podatkov ali pa morajo imeti za to podlago v zakonu.

Nikjer v besedilu prvega odstavka 221. člena ZUP ni omenjeno, da mora za izdajo začasne odredbe groziti težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda, čeprav se sodišče strinja, da je tudi nastanek škode lahko razlog za izdajo začasne odločbe. Škoda je sicer omenjena le v drugem odstavku 221. člena ZUP, ki pa določa primer, ko je udeležena tudi stranka z nasprotnim interesom. V obravnavanem primeru je tožena stranka ravnala pravilno, da je izdala začasno odločbo že zaradi narave same stvari. Ves čas, ko je osebni podatek neke osebe objavljen v določenem mediju, je ta oseba prizadeta v svojih pravicah že zgolj s tem, da je njen osebni podatek javno objavljen in ker v vsakem trenutku lahko vsakdo vpogleda v ta osebni podatek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano začasno odločbo tožeči stranki naložila, da mora v roku 24 ur od vročitve odločbe s spletne strani X. nepovratno umakniti osebne podatke o prometu na transakcijskem računu A.A. na dan 9. in 10. april 2011 ter osebne podatke o nakazilu, ki ga je A.A. prejel iz tujine, ki so navedeni v prispevku in pripadajočih prilogah k prispevku z naslovom „...“ Tožeči stranki je naložila, da mora najkasneje v roku enega dneva po odpravi nepravilnosti toženi stranki posredovati obvestilo o odpravi nepravilnosti in predložiti ustrezne dokaze o odpravi. V obrazložitvi odločbe navaja, da je vpogledala na navedeno spletno stran, pri čemer je državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov izdelal zapisnik o inšpekcijskem nadzoru. Tožena stranka je ugotovila, da se na navedenem spletnem naslovu nahajajo podatki o prometu na transakcijskem računu A.A. na dan 9. in 10. april 2011 ter osebni podatki o nakazilu, ki ga je A.A. prejel iz tujine. Prvi odstavek 8. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) namreč določa, da se lahko v zasebnem sektorju osebni podatki posameznikov obdelujejo, če za obdelavo osebnih podatkov obstaja podlaga v zakonu ali osebna privolitev posameznika. V konkretnem primeru ne obstaja zakonska podlaga za objavo osebnih podatkov. Osebne podatke posameznika bi tožeča stranka lahko obdelovala zgolj na podlagi osebne privolitve posameznika. Objavo osebnih podatkov na spletni strani je v skladu s tretjo točko prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 nedvomno mogoče šteti kot obdelavo osebnih podatkov, za katero mora zavezanec izkazati podlago v zakonu ali osebni privolitvi posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Nadalje se tožena stranka sklicuje na prvi odstavek 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da če je glede na okoliščine primera nujno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. Tožena stranka je ugotovila, da je umik navedenih osebnih podatkov nujno potreben zaradi čim prejšnjega zavarovanja pravic do varstva osebnih podatkov in preprečitve nadaljnje škode, ki bi lahko nastala zaradi nadaljnje objave navedenih osebnih podatkov. Tožena stranka ni imela druge izbire, kot da je izdala začasno odločbo. Obstajajo verjetno izkazana dejstva nepravilnosti po ZVOP-1, saj do izdaje odločbe na podlagi doslej zbranih podatkov in dejstev v veliki verjetnosti ne obstaja izkazana pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov v izreku odločbe navedenega posameznika. Tožena stranka bo naknadno izdala tudi odločbo, v kateri se bo opredelila do morebitnih izjav tožeče stranke.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da gre za objavo podatkov, ki se nanašajo na osebo, katero je v skladu s pravnim standardom potrebno označiti kot relativno javno osebo, zaradi česar je dolžna trpeti večje posege v zasebnost. Gre za medijsko zelo izpostavljenega človeka, ki se v medijih vsakodnevno pojavlja. Je sin tedanjega župana glavnega mesta B.A. in kot takšen v zelo tesnih družinskih povezavah z nosilci javnih funkcij in pridobiva dobiček v povezavi s poslovanjem oziroma ravnanjem z javnimi inštitucijami ter je tudi sedanji nosilec podjetja C. d.o.o., ki je bilo prej v lasti B.A. in gre za družinsko podjetje, v zvezi s katerim mediji izpostavljajo sumljive zemljiške posle v povezavi s spremembami namembnosti. Sporni podatki so bili objavljeni v novinarskem prispevku, ki se je ukvarjal s posli družine A. Obstaja upravičen interes javnosti, da se o tem razpravlja, da javnost pridobi ustrezne podatke tudi o finančnih transakcijah posameznika, saj gre za tako velike zneske, ki jih ni mogoče obravnavati kot prilive in odlive posameznika, ki ima pravico, da njegove transakcije javnosti ostanejo skrite. V predmetni zadevi pravica do izražanja, pravica do širjenja vesti in mnenj ter pravica do obveščenosti zainteresirane javnosti prevlada nad pravico do zasebnika in varstva njegovih osebnih podatkov, ki se nanašajo na sporno poslovanje. Razen tega o tem poročajo vsi slovenski mediji, pa niso bili deležni enakega ukrepa z začasno odločbo, saj so članki še vedno prosto na razpolago. Razen tega se izdaja začasne odločbe opravi le v primeru, ko je to nujno, da se prepreči težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda, saj gre za odločitev, ki učinkuje takoj, brez možnosti, da bi se nasprotna stranka o tem sploh izjasnila in podala svoje razloge, zato je potrebno z restriktivno razlago omejiti možnost uporabe tega inštituta. Razlogi za izdajo začasne odločbe so pavšalni, saj se tožena stranka sklicuje zgolj na to, da je njena izdaja potrebna za preprečitev nadaljnje škode, ki bi lahko nastala zaradi nadaljnjega razkrivanja osebnih podatkov. Takšna odločitev ni v ničemer konkretizirana in se niti ne ve, za kakšno škodo naj bi šlo. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj sodišče začasno odločbo odpravi in naj se inšpekcijski postopek ustavi, podrejeno pa, naj se odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da navedba tožeče stranke, da kot medij v skladu z ustavno pravico do svobode izražanja in v interesu javnosti ter v skladu z ustavno pravico posameznika do obveščenosti objavlja informacije, sama po sebi ne dovoljuje mediju, da posega z objavo osebnih podatkov v ustavno pravico posameznika do informacijske zasebnosti oziroma varstva osebnih podatkov. Z odrejenim umikom objavljenih osebnih podatkov je tožena stranka v okviru svojih pristojnosti odredila zgolj tiste ukrepe, ki jih je upravičena in dolžna sprejeti kot inšpekcijski organ ob ugotovljeni kršitvi zakonov in predpisov. Ni pa prepovedala objave celotnega prispevka, temveč je ocenila, da njegova objava tudi brez navedbe varovanih osebnih podatkov verodostojno zadosti pravici in interesu javnosti do obveščenosti. Podatki iz izreka odločbe so preneseni iz faksimile dopisa Urada RS za preprečevanje pranja denarja in gre za osebne iz zbirke osebnih podatkov. Ukrepi, izrečeni z odločbo, so bili nujni, saj je bila prizadeta pravica posameznika oziroma vrednota, ki jo ščiti javni interes. Pravica do svobode izražanja ni neomejena, saj jo omejujejo posameznikove pravice do dobrega imena, časti in tudi pravica do varstva osebnih podatkov. Transakcije z računa A.A. so popolnoma zasebne narave in predstavljajo varovane osebne podatke, vsebovane v zbirkah upravljavcev. Tožena stranka je prepričana, da podatki o tem, komu in koliko denarja je več kot dve leti in pol pred objavo članka nakazal A.A., niso bili v interesu javnosti in pravica do varstva osebnih podatkov pretehta nad pravico do izražanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponovno pojasnjuje, zakaj je interes javnosti za objavo spornih podatkov in da mediji s pomočjo objave izvršujejo svojo nadzorno funkcijo v družbi. Nadalje še navaja, da je izrek odločbe nejasen, nedoločen in nedoločljiv, ker ne navaja konkretno, kaj naj bi bilo potrebno odstraniti in je odločbo že iz tega razloga potrebno odpraviti. V članku je objavljeno tudi eno izmed elektronskih sporočil, kjer je razviden podatek o prilivih A.A. na njegov transakcijski račun, zato ne vzdrži trditev, da naj bi osebni podatki izhajali iz zbirke osebnih podatkov. Sicer pa je tožena stranka v pripravljalni vlogi v zadevi št. I U 1493/2011 trdila, da je sporno le to, da je bil objavljen celoten faksimile dopisa državnega organa, da pa bi bilo dopustno, če bi novinar iste podatke povzel v članek. V predmetni zadevi pa celoten faksimile ni bil objavljen in so bile informacije povzete v besedilu članka, sedaj pa tožena stranka tudi to osporava. Tožena stranka je tudi zavzela stališče, da je dopustna objava dokumentov organov pregona ob tehtanju splošnega načela sorazmernosti. Tožeča stranka prereka trditev, da bi objava prispevka brez prepovedanih podatkov zadostila pravici in interesu javnosti do obveščenosti, saj brez navedbe konkretnih podatkov informacija ni popolna in ne učinkuje prepričljivo.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi nasprotuje stališču tožeče stranke, da naj bi bilo prepovedano objavljati zgolj podatke, ki so preneseni iz aktov državnih organov in da je izrek odločbe nejasen. Tožena stranka je v izreku jasno opredelila, da mora tožeča stranka umakniti osebne podatke o prometu na transakcijskem računu A.A. na dan 9. in 10. april 2011 ter osebne podatke o nakazilu, ki ga je A.A. prejel iz tujine, ki so navedeni v prispevku in pripadajočih prilogah k prispevku, s čimer je tožena stranka zaobjela vse osebne podatke posameznika, ki so bili objavljeni nezakonito, ne glede na dejstvo, ali so bili vsebovani v zbirki, ki jo vodi državni organ (Urad za preprečevanje pranja denarja) ali zasebni sektor (elektronsko sporočilo, posredovano med bančnima uslužbenkama). V obeh primerih gre za osebne podatke, ki izhajajo iz zbirke osebnih podatkov in uživajo varstvo po določbah ZVOP-1. Nadalje se tožena stranka sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča RS št. 1391/207, ki je med drugim zapisalo: „Če pa novinar s svojo izjavo, ki pomeni poseg v osebnostne pravice oškodovanca, tako prekorači vsebinske okvire razprave oziroma téme, o kateri poroča, da ni več mogoče reči, da z njo kakorkoli prispeva k odprti javni razpravi o družbeno pomembni zadevi, ni mogoče govoriti o tem, da je opravljal svojo družbeno vlogo in da zato njegova svoboda izražanja pretehta poseg v osebnostne pravice oškodovanca“. Pri citirani zadevi je šlo za žaljivo pisanje o posamezniku. V obravnavani zadevi pa gre za varovanje posameznikovih varovanih osebnih podatkov, vendar je bistvo sporočila ustavnega sodišča kljub temu aktualno in pomembno. Čeprav je A.A. zaradi družinskih vezi javnosti relativno izpostavljen, njegovi osebni podatki ravno tako uživajo varstvo po ZVOP-1. K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

ZVOP-1 v 10. členu določa, da se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru ni bila podana zakonita podlaga za obdelavo osebnih podatkov, ravno tako pa ni izkazano, da bi A.A. dal osebno privolitev, da se objavijo podatki o njegovih prilivih in odlivih s transkacijskega računa. Nedvomno pa je šlo za obdelavo osebnih podatkov, saj pojem obdelave skladno s 3. točko 6. člena ZVOP-1 pomeni tudi, ko gre za sporočanje nekega osebnega podatka oziroma širjenje ali drugo dajanje na razpolago. Nedvomno je šlo tudi za osebne podatke po definiciji, kot je določena v 1. točki 6. člena ZVOP-1, po kateri je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Torej je osebni podatek tudi podatek o nakazilih s posameznikovega transakcijskega računa oziroma o prilivih na ta račun. Glede na navedeno so v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo.

Ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da ker gre v primeru A.A. za relativno javno osebo, da je zaradi tega dolžan trpeti večje posege v zasebnost, saj pravica do varstva osebnih podatkov za vse velja enako in ZVOP-1 glede tega ne predvideva nikakršnih izjem in bi tudi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom po 14. členu ustave, če bi morala znana oseba trpeti večji poseg v pravico do varovanja osebnih podatkov kot katerakoli druga oseba. Prav tako ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da obstaja upravičen interes javnosti, da se o tem razpravlja ter da v predmetni zadevi pravica do izražanja in pravica do obveščenosti zainteresirane javnosti prevlada nad pravico do zasebnika in varstva njegovih osebnih podatkov. Pri tem namreč sodišče opozarja na določilo tretjega odstavka 7. člena ZVOP-1, ki določa, da se za osebne podatke, ki jih za namene obveščanja javnosti obdelujejo mediji, ne uporablja drugi odstavek 25. člena, 26., 27. in 28. člen ter V. del tega zakona. Drugi odstavek 25. člena se nanaša na dolžnost zavarovanja osebnih podatkov pri upravljavcih, 26. člen se nanaša na vzpostavljanje katalogov zbirk osebnih podatkov, 27. člen se nanaša na dolžnost upravljavca da državnemu nadzornemu organu poroča o vzpostavitvi zbirk osebnih podatkov in 28. člen se nanaša na vzdrževanje registra zbirk osebnih podatkov, medtem ko se peti del zakona nanaša na iznos osebnih podatkov v države članice EU ter na iznos osebnih podatkov v tretje države. Iz tega torej izhaja, da se ostali členi ZVOP-1 nanašajo tudi na osebne podatke, ki jih obdelujejo mediji za namene obveščanja javnosti, kar pomeni, da morajo tudi mediji, če so del zasebnega sektorja, pridobiti osebno privolitev posameznika za objavo njegovih osebnih podatkov ali pa morajo imeti za to podlago v zakonu. Če so o tem poročali tudi drugi slovenski mediji, kot navaja tožeča stranka, to še ne pomeni, da je bilo to pravilno, v kolikor niso imeli osebne privolitve posameznika ali podlage v zakonu.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da je bila izdaja začasne odločbe neutemeljena. Tožeča stranka s tem v zvezi navaja, da lahko tako odločbo državni organ izda le v primeru, ko je to nujno, da se prepreči težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda. S tem v zvezi sodišče opozarja na besedilo prvega odstavka 221. člena ZUP, ki določa, kdaj se izda začasna odločba. Določeno je, da je to v primeru, če je glede na okoliščine primera to neogibno potrebno, da se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja. Nikjer v besedilu tega člena ni omenjeno, da mora groziti težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda, čeprav se sodišče strinja, da je tudi nastanek škode lahko razlog za izdajo začasne odločbe. Škoda je sicer omenjena le v drugem odstavku 221. člena ZUP, ki pa določa primer, ko je udeležena tudi stranka z nasprotnim interesom. V obravnavanem primeru je tožena stranka ravnala pravilno, da je izdala začasno odločbo že zaradi narave same stvari. Ves čas, ko je osebni podatek neke osebe objavljen v določenem mediju, je ta oseba prizadeta v svojih pravicah že zgolj s tem, da je njen osebni podatek javno objavljen in ker v vsakem trenutku lahko vsakdo vpogleda v ta osebni podatek.

Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbeno navedbo, da je izrek odločbe nejasen, nedoločen in nedoločljiv, ker naj ne bi navajal konkretno, kaj naj bi bilo potrebno odstraniti. Po mnenju sodišča je izrek odločbe dovolj konkreten, saj je iz izreka razvidno, katere osebne podatke je potrebno umakniti; piše namreč, da podatke o prometu na transakcijskem računu A.A. na dan 9. in 10. april 2011, ter osebne podatke o nakazilu, ki ga je A.A. prejel iz tujine in to tako tiste, ki so navedeni v prispevku, kot tudi tiste, ki so navedeni v pripadajočih prilogah k prispevku. Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da gre za osebne podatke tako v primeru, če zbirko vodi državni organ, kot tudi v primeru, če jo vodi zasebni sektor.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke pravilna, tožba pa neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K točki 2 izreka:

12. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.