Jedro

Ker je vsaka konoplja, ne glede na (nizko) vsebnost THC, mamilo, je tudi gojenje industrijske konoplje praviloma kaznivo dejanje, razen, če ima pridelovalec dovoljenje Ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni J.J. je dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 1.500 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 18.5.2005 obsojenega J.J. spoznalo za krivega neprimernega poskusa kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 23. členom KZ. Izreklo mu je kazen osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora in hišnega pripora ter mu odvzelo zaseženo konopljo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.2.2006 pritožbama državnega tožilca in zagovornikov obsojenega delno ugodilo tako, da je obsojenega J.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta ter odločilo, da se v primeru njenega preklica v zaporno kazen všteje pripor in hišni pripor. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper to pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki iz Odvetniške družbe Č., in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Navajajo, da je bilo v postopku ugotovljeno, da zasežena konoplja vsebuje zelo majhne količine THC, in sicer od 0,18 do 0,24%, torej v povprečju 0,203%. Sklicujejo se na 3. člen Pravilnika o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje (Pravilnik), po katerem se za konopljo štejejo sorte konoplje, naštete v prilogi 2 Pravilnika, pri katerih vsebnost THC v suhi snovi ne presega 0,2%, povprečna raven THC v zaseženi konoplji pa bi se ravno tako spustila pod 0,2 %, če bi se uporabila metoda vzorčenja, ki jo določa Pravilnik. V prid obsojenemu je zato treba sprejeti razlago, da gre pri zaseženi snovi za industrijsko konopljo, s katero proizvodnja in promet nista absolutno prepovedana, ampak dovoljena ob izpolnitvi pogojev, predpisanih s Pravilnikom, to je dovoljenja za gojenje konoplje, ki ga izda minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Navajajo, da je iz dikcije Pravilnika jasno razvidno, da se lahko kazensko preganja zgolj tiste, ki gojijo oziroma hranijo z namenom nadaljnje prodaje konopljo, katere vsebnost THC presega 0,2%, sicer pa ne gre za kaznivo dejanje, temveč za prekršek. Po stališču zahteve v konkretnem primeru ni izpolnjen tisti znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, ki določa, da gre za proizvodnjo in promet s substancami, ki so razglašene za mamila, saj v skladu z navedenim Pravilnikom ne gre za mamilo, temveč za rastlino, uporabno v industrijske in drugačne namene. Če bi sprejeli razlago Višjega sodišča, da je vsaka konoplja mamilo v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Uredba) in Odločbo o seznamu mamil, bi bilo tudi gojenje industrijske konoplje kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ. Poleg tega navajajo, da Pravilnik datira iz leta 2004, Uredba pa iz leta 2000 in opozarjajo na pravilo lex posterior derogat legi priori, po katerem poznejši pravni akt razveljavlja prejšnjega. Zagovorniki tudi menijo, da pri hrambi konoplje, ki ima tako nizko vrednost THC, ni podana protipravnost ravnanja, s tem pa tudi ne pogoji za obstoj kaznivega dejanja v skladu s splošnim delom KZ. Če konoplja, ki ima manj kot 0,2% THC sploh nima psihotropnih učinkov, je jasno, da takšna konoplja ne more predstavljati nevarnosti za človekovo zdravje, kar je zavarovana dobrina v primeru očitanega kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka A.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ med drugim stori, kdor zaradi prodaje neupravičeno hrani substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila. V skladu s štirinajstim odstavkom 126. člena KZ se za mamila po tem zakoniku štejejo prepovedane droge, določene v posebnem zakonu in uvrščene v seznam prepovedanih drog. Takšen seznam je sestavni del Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog (2. člen), sprejete na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD). Iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi izhaja, da je bil obsojeni J.J. spoznan za krivega, da je neupravičeno hranil zaradi nadaljnje prodaje snovi, ki so razglašene za mamila, s tem da je hranil približno 130,90 kg rastline konoplja, ki je bila glede na takšno količino namenjena nadaljnji prodaji. Konoplja je v Uredbi glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi razvrščena v skupino I prepovedanih drog, to je med rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba (3. člen ZPPPD) in vpisana pod zaporedno številko 32. Ob upoštevanju ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da vsi vzorci zasežene snovi vsebujejo kanabinoidne spojine in da torej dejansko gre za konopljo, trditev zahteve, da je bila storjena kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ, ni utemeljena.

6. Očitek zahteve, da je bil prekršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje kaznivo (1. točka 372. člena ZKP), je povezan z dejansko ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da je bila vsebnost THC v zaseženi konoplji nizka (od 0,18 do 0,24% - v povprečju 0,203%) in torej ne temelji le na opisu kaznivega dejanja, kjer okoliščina vsebnosti kanabinoidnih snovi (zlasti THC) v zaseženi konoplji ni zajeta. Zahteva v zvezi s tem trdi, da v konkretnem primeru ni šlo za proizvodnjo in promet s substanco ali preparatom, ki je razglašen za mamilo, kar je znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ. Takšno stališče utemeljuje z določbo 3. člena Pravilnika o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje, po kateri se za konopljo po tem pravilniku štejejo sorte konoplje naštete v prilogi 2 Pravilnika, pri katerih vsebnost THC v suhi snovi ne presega 0,2%, ter s trditvijo, da bi bilo v tem postopku treba za pravilno ugotovitev vsebnosti THC v zaseženi konoplji uporabiti metodo vzorčenja, predpisano v prilogi 1 Pravilnika. Analiza tako pridobljenih vzorcev pa bi pokazala, da bi se povprečna raven THC v tem primeru spustila pod mejo 0,2% iz 3. člena Pravilnika.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pod pogoji Pravilnika, izdanega na podlagi drugega odstavka 9. člena ZPPPD, konopljo dopustno gojiti, če pridelovalec za to dobi dovoljenje ministra. Zahteva, ki sicer pravilno povzema določbo 3. člena Pravilnika, pa v tem delu izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi. Opredelitev konoplje iz 3. člena Pravilnika ter določbe o metodi vzorčenja rastlin zaradi analize vsebnosti THC (priloga 1 Pravilnika), na katere se sklicuje zahteva, namreč urejajo edino dejanski položaj, ko pridelovalec konoplje za to dejavnost pridobi ustrezno dovoljenje, ki ga obsojeni po ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje ni imel, nenazadnje pa v postopku tega niti ni zatrjeval. Prav tako zahteva izhaja iz drugačnega dejanskega položaja od ugotovljenega, ko trdi, da bi se povprečna raven THC v vzorcu spustila pod mejo 0,2%, če bi se v postopku pri analizi uporabila metoda vzorčenja, predpisana v Pravilniku. Ugotovitev, ali vsebnost tetrahidrokanabinola v suhi snovi presega mejo 0,2%, je (edino) v položaju, ko je bila konoplja pridelana z dovoljenjem ministra, pomembna zaradi določbe četrtega odstavka 13. člena Pravilnika, po kateri se s pridelkom v tem primeru ravna v skladu z določbami ZPPPD o ravnanju z zaseženimi in odvzetimi prepovedanimi drogami. To pa ne pomeni, da pridelava konoplje na podlagi dovoljenja ministra postane protipravna, če se kasneje izkaže, da vsebnost THC presega mejo 0,2%, niti da rastlina konoplje, ki vsebuje manj kot 0,2% THC, ni mamilo oziroma da je takšno konopljo vedno dopustno gojiti in hraniti. Cilj povzetih določb Pravilnika je namreč podrobneje urediti izjemo od pravila, da proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami nista dovoljena, pri tem pa v ničemer ne posegajo v določbe KZ (štirinajsti odstavek 126. člena), ZPPPD (2. in 3. člen) in Uredbe, ki opredeljujejo pojem prepovedane droge. Rastlina konoplje je v Uredbi (zaporedna št. 32) razvrščena med prepovedane droge v celoti (rastlina, smola, ekstrakti in tinkture), ne KZ ne ZPPPD ne Uredba pa pri tem ne zahtevajo posebnega razmerja psihotropnih substanc, zato stopnja vsebnosti THC ob ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da je obsojencu zasežena snov dejansko konoplja, za obstoj kaznivega dejanja niti ni pomembna. Drugačna trditev zahteve za varstvo zakonitosti zato tudi v tem pogledu ni utemeljena.

8. Zahteva prav tako neutemeljeno navaja, da Pravilnik kot poznejši pravni akt v skladu s pravilom lex posterior derogat legi priori, razveljavlja Uredbo. Kot je ugotovljeno zgoraj, Pravilnik ureja izjemo od pravila, da proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami nista dovoljena, medtem ko Uredba podrobno določa, katere posamezne rastline ali substance predstavljajo prepovedano drogo. Vsebina ureditve teh pravnih aktov je torej različna. Če gojenje (proizvodnja) konoplje na podlagi zakona in Uredbe ne bi bila (praviloma) prepovedana, izjema, določena v 9. členu ZPPPD in Pravilniku (sprejetem na podlagi drugega odstavka 9. člena ZPPPD) sploh ne bi bila potrebna.

9. Zahteva pravilno povzema razloge višjega sodišča, da je vsaka konoplja v skladu z Uredbo mamilo in prav tako pravilno zaključuje, da je tudi gojenje industrijske konoplje praviloma kaznivo dejanje. Vendar pa to velja le v primeru, ko pridelovalec konoplje za to dejavnost pod pogoji Pravilnika ne pridobi dovoljenja ministra. Ni namreč (nizka) vsebnost THC tista, ki izključuje protipravnost ravnanja pridelovalca, temveč okoliščina, da ta za svoje ravnanje pridobi dovoljenje. Okoliščino, da obsojencu zasežena konoplja vsebuje nizko stopnjo THC in s tem povezano stopnjo posega v zavarovano dobrino, pa je sodišče druge stopnje upoštevalo pri izbiri kazenske sankcije.

10. Zahteva tudi neutemeljeno trdi, da gre v obravnavani zadevi le za prekršek. V kazenskih določbah ZPPPD je med drugim predpisano (33. člen), da se z denarno kaznijo (globo) od 50.000 do 150.000 SIT kaznuje za prekršek, kdor ima v posesti prepovedane droge v nasprotju z določbami tega zakona. Vendar pa je očitek v opisu kaznivega dejanja izpodbijane sodbe drugačen. Obsojencu se ne očita le, da je imel konopljo v posesti, temveč da jo je hranil z namenom prodaje, kar predstavlja kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ. Kot je pojasnjeno zgoraj pa ni pravilno stališče, da je hramba konoplje z namenom prodaje kazniva le, kadar je presežen določen % psihoaktivnih snovi oziroma da se lahko kazensko preganja zgolj tiste, ki gojijo oziroma hranijo z namenom nadaljnje prodaje konopljo, katere vsebnost THC presega 0,2%, sicer pa gre za prekršek.

11. Zatrjevana kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP torej ni podana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega J.J. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom tretjega odstavka 92. člena ZKP.