Jedro

Odškodnina po četrtem odstavku 189. člena ZOR je izjema. Praviloma določi sodišče odškodnino za uničeno ali poškodovano stvar glede na objektivna merila po cenah ob izdaji sodne odločbe, če zakon ne odreja kaj drugega (drugi odstavek 189. člena ZOR). Določba četrtega odstavka tega člena, po kateri se odškodnina določa po subjektivnih merilih oškodovanca, je izjema od splošnega pravila. Določbe o izjemah pa se vselej razlagajo ozko. V obravnavanem primeru to pomeni, da ne zadošča predpostavljena krivda po prvem odstavku 154. člena ZOR, na kar nakazuje revizija, ampak da bi morala tožeča stranka trditi in dokazati, da ji je toženec povzročil škodo z naklepnim kaznivim dejanjem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za odvzeto perzijsko mačko Maio. Ugotovilo je, da je prvi toženec dne 9.4.1994 prodal tožnici rodovniško mačko Maio za 500 DEM. Dne 14.9.1994 pa sta toženca brez vednosti tožnice vzela mačko nazaj in tožnici nakazala kupnino na njen bančni račun. Tožnica je zahtevala kot povračilo vrednosti mačke 1.000 DEM. Sodišče je ugotovilo, da mačka ni bila vredna več kot 500 DEM, kolikor sta toženca tožnici vrnila in je zato ta del zahtevka zavrnilo. Zahtevek za plačilo vrednosti bodočih mladičev v znesku 1.800.000,00 SIT je sodišče zavrnilo, ker sta tožnica in toženec v prodajni pogodbi zapisala dogovor, da mačka ni namenjena razplodu in se v ta namen ne sme uporabljati. Zahtevek za plačilo cene posebne priljubljenosti v znesku 100.000,00 SIT je sodišče zavrnilo, ker ravnanja tožene stranke ni štelo za naklepno kaznivo dejanje. Toženca sta sicer tožnici mačko odvzela protipravno, vendar sta to opravičevala s tem, da je bila žival v slabem zdravstvenem stanju in da jima pogodba to dovoljuje. Tako prepričanje toženca pa izključuje naklep, ki je po četrtem odstavku 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih predpostavka za uveljavljanje takšnega zahtevka. Končno je sodišče zavrnilo tudi zahtevek za duševne bolečine zaradi odvzema mačke, ker se ne nanaša na pravno varovano obliko nepremoženjske škode.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in odpravi kršitve po navedenem določilu Zakona o pravdnem postopku. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za povrnitev cene posebne priljubljenosti navaja, da sme sodišče rešiti predhodno vprašanje, ki ima svoje matično področje v kazenskem pravu. Sodba se napačno sklicuje na domnevo nedolžnosti, ki v odškodninskem pravu ne velja. Sodišču očita, da ni obrazložilo subjektivne komponente pravnega pravila 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Opozarja, da je mogoče tatvino storiti le naklepno. Glede zavrnitve zahtevka za izgubljeni dobiček navaja, da zahtevek opira na deliktno ravnanje toženca. Pogodbeno določilo o prepovedi razploda pa je nično, saj je v nasprotju s prepovedjo surovega ravnanja z živaljo in s pravico živali, da živi in raste v ritmu in življenjskih razmerah, lastnih svoji vrsti. V zvezi z zahtevkom iz naslova duševnih bolečin pa navaja, da je pretrpela strah zaradi toženčevega ravnanja. Ta strah še trpi, ker lahko toženec dejanje ponovi. Tožnica izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila taks.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju ZPP). Zato je uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku/99 štelo kot uveljavljanje kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izrečno potrdilo kot pravilne prvostopne ugotovitve o odločilnih dejstvih. Razlogov prvostopne sodbe ni ponavljalo, temveč je dodatno navedlo svoje razloge, ki se pretežno nanašajo na uporabo materialnega prava. Pri tem ni storilo ničesar, kar bi bilo mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče pa je glede na določbo 386. člena ZPP obravnavalo revizijske navedbe tudi glede pravilne uporabe materialnega prava.

Odškodnina po četrtem odstavku 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je izjema. Praviloma določi sodišče odškodnino za uničeno ali poškodovano stvar glede na objektivna merila po cenah ob izdaji sodne odločbe, če zakon ne odreja kaj drugega (drugi odstavek 189. člena ZOR). Določba četrtega odstavka tega člena, po kateri se odškodnina določa po subjektivnih merilih oškodovanca, je izjema od splošnega pravila. Določbe o izjemah pa se vselej razlagajo ozko. V obravnavanem primeru to pomeni, da ne zadošča predpostavljena krivda po prvem odstavku 154. člena ZOR, na kar nakazuje revizija, ampak da bi morala tožeča stranka trditi in dokazati, da ji je toženec povzročil škodo z naklepnim kaznivim dejanjem. To se praviloma dokazuje s pravnomočno kazensko sodbo. Dokazovanje elementov naklepnega kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje pride v poštev izjemoma, ko zaradi okoliščin, na katere stranke ne morejo vplivati, izvedba kazenskega postopka ni več mogoča. Toda v obravnavanem primeru to ni bistveno, kajti sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka sploh ni ravnala naklepno v tem smislu, da bi njen naklep obsegal elemente kaznivega dejanja, saj se je sklicevala na pogodbeno določilo o možnosti razveze pogodbe. Pri odvzemu živali je ravnala protipravno, vendar se njen naklep ni nanašal na storitev kaznivega dejanja. Pomembno je tudi, da je tožena stranka pri tem vrnila kupnino, kar kaže na njen namen, da tožnice ne oškoduje. Glede na navedeno niso izpolnjene predpostavke iz četrtega odstavka 189. člena ZOR za prisojo odškodnine po ceni posebne priljubljenosti.

Za zavrnitev zahtevka za plačilo izgubljenega dobička je pomembno pogodbeno določilo, da mačka ni namenjena razplodu in se v ta namen ne sme uporabljati. Sodišče sicer soglaša z revizijo v tem, da te določbe ni dopustno razlagati tako, da bi bila podlaga za mučenje in sploh neprimerno ravnanje z živaljo. Vsekakor pa ta določba pomeni prepoved premoženjskega okoriščanja z mladiči. Šteti je treba, da sta obe pravdni stranki, ki sta ljubitelja živali, to določbo vnesli zaradi varovanja prodane živali in ne obratno. Zato ni razlogov za ničnost tega pogodbenega določila. To pomeni, da tožeča stranka ni mogla utemeljeno pričakovati premoženjske koristi od morebitnih mladičev. Zato predpostavke za utemeljenost tega zahtevka po tretjem odstavku 189. člena ZOR niso podane.

Tožnica je v tožbi obrazložila svoj zahtevek za odškodnino zaradi duševnih bolečin s tem, da jo je odvzem mačke, na katero se je izredno navezala, tako psihično prizadel, da je iskala zdravniško pomoč. V tem smislu je pojasnila svoj zahtevek tudi v svoji izpovedbi, ko je bila zaslišana kot stranka na glavni obravnavi dne 3.12.1997 (l. št. 21 spisa). Zato pomeni njena sedanja utemeljitev tega zahtevka, ko navaja kot podlago za zahtevek strah, spremembo tožbe, saj s tem daje zahtevku drugo dejansko in pravno podlago in mu spreminja istovetnost (191. člen ZPP). Tožbo pa je mogoče spremeniti samo do konca glavne obravnave (prvi odstavek 190. člena ZPP). Zato s tako utemeljitvijo, na kakršno se tožnica sklicuje v pritožbi in reviziji, ne more uspeti. Stališče obeh sodb, da se uveljavljani zahtevek ne nanaša na pravno priznano obliko nepremoženjske škode, je pravilen, nasprotno revizijsko stališče tožnice pa ni utemeljeno.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 393. člena ZPP.

Sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, zato revizijsko sodišče ne more obravnavati revizijskih razlogov, ki se nanašajo na to vprašanje (prvi odstavek 400. člena ZPP).

Revizijski odgovor ne navaja razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče šteti, da je bil potreben. Zato mora stroške zanj trpeti tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).