Jedro

Presoja okoliščin glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP) in sojenja v razumnem roku (v zvezi s 4. odstavkom 432. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S še nepravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 07.03.2003, je bil obdolženi M.P. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ. Sodišče mu je izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Z v uvodu navedenim sklepom pa mu je po izreku sodbe podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (2. točka 1. odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP). Višje sodišče v Mariboru je zatem s sklepom z dne 13.03.2003 zavrnilo pritožbo zagovornika obdolženca zoper sklep prvostopnega sodišča. Dne 31.03.2003 pa je zoper navedeni pravnomočni sklep (sklep sodišča prve stopnje in sklep sodišča druge stopnje) vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma ga nadomesti z enim od milejših ukrepov, ki jih predvideva Zakon o kazenskem postopku v členu 195a ali 195b.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti v tistem delu, kjer uveljavlja kršitev Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, češ da sodišče ni sodilo obdolžencu v razumnem roku, ter v tistem delu, ko pravzaprav izpodbija sodbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, brezpredmetna, v delu, ko pa trdi, da sta sodišči zagrešili kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa je neutemeljena. Ocenjuje namreč za razliko od trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče v obeh izpodbijanih aktih navedlo odločilna dejstva, zaradi katerih pri obdolžencu obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Neutemeljena je tako trditev zagovornika v zahtevi, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o utemeljitvi ponovitvene nevarnosti ter o tem, da je pripor nujen, zaradi česar je po mnenju zagovornika podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pri presoji, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pravnomočni sklep namreč pravilno izhaja iz določbe 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, po kateri se sme odrediti oziroma podaljšati pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. V pravnomočnem sklepu je zanesljivo pojasnjeno, da je glede na obseg obdolženčeve kriminalne dejavnosti, ki se obravnava v tem kazenskem postopku (trije posamični dogodki), da gre za kazniva dejanja iz skupine kaznivih dejanj zoper javni red in mir, storjenih proti izvenzakonski partnerki in otroku, da je vdan prekomernemu uživanju alkoholnih pijač, da je prišlo tudi do posredovanja policije, pa obdolženca to očitno naj ne bi odvrnilo od nadaljnjega nasilja ter da tečejo zoper njega postopki zaradi prekrškov zoper javni red in mir, podana realna nevarnost, da bi na prostosti z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval. Sodišče je torej ocenilo tako subjektivne kakor tudi objektivne okoliščine, ki kažejo na obstoj konkretne nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj pri obdolžencu. Ustrezno pa je pojasnilo tudi, da je pripor neogibno potreben oziroma sorazmeren ukrep med zavarovano dobrino (varnostjo ljudi, predvsem izvenzakonske partnerke, posredno pa tudi otroka) in posegom v obdolženčevo svobodo. Obdolžencu namreč, kot ugotavlja izpodbijani pravnomočni sklep, pripora ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi, ki jih predvideva Zakon o kazenskem postopku, za odvrnitev nevarnosti ponavljanja, saj je te - milejše ukrepe - možno izreči le tedaj, ko je podana določena stopnja zaupanja, ki pa je glede na ugotovljene okoliščine, predvsem pogostnost nasilnega vedenja, stopnjevano intenzivnost in prekomerno uživanje alkohola, nižji sodišči obdolžencu nista poklonili. Vpliva na pravilnost odločitve nižjih sodišč tudi ne more imeti okoliščina, ki jo uveljavlja zagovornik v zahtevi, češ da obdolženec še ni bil pravnomočno kaznovan pred sodiščem, niti pred sodnikom za prekrške, saj za odreditev oziroma podaljšanje pripora zadošča že obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila neko kaznivo dejanje, tak sum pa je z izrekom sodbe vsekakor podan. Izpovedba oškodovanke o siceršnjem nasilnem obnašanju obsojenca ter predlogi za kaznovanje pri sodniku za prekrške pa dajejo tudi podlago za sklepanje o njegovem večkratnem nasilnem ravnanju. Sicer pa nadaljnje navedbe zagovornika, da je sodišče preuranjeno poklonilo vso vero oškodovanki, medtem ko obdolžencu ni verjelo ničesar, da ni podana realna nevarnost, da bi obdolženi P. na prostosti ponavljal kazniva dejanja ter da, ko se bo vrnil iz pripora, svoje prihodnosti ne vidi več v skupnem življenju z oškodovanko, katere dom je skoraj tri kilometre oddaljen od oškodovankine domačije (kamor se je ta zaradi nasilja obdolženca, kot to ugotavljata nižji sodišči, umaknila), pomenijo zgolj izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ni pa sprejemljiv tudi ne očitek vložnika zahteve, da sodišče v obravnavani kazenski zadevi ni postopalo posebno hitro ter da ne moremo govoriti o sojenju v razumnem roku, kar predstavlja kršitev Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, zaradi česar je po mnenju zagovornika obdolženi P. še vedno nezakonito v priporu. Res je sicer, da 4. odstavek 432. člena ZKP določa, da mora sodišče postopati posebno hitro v primerih, ko je obdolženec v priporu. Sojenje mora potekati torej v razumnem roku brez nepotrebnega zavlačevanja. V obravnavani kazenski zadevi je bil vložen obtožni predlog dne 30.12.2002, sodba pa je bila obdolžencu izrečena dne 07.03.2003, oziroma je bil obdolženec v priporu po vložitvi obtožnega predloga nekaj več kot dva meseca do izreka sodbe. Navedeno pa je po prepričanju Vrhovnega sodišča vsekakor razumni rok, saj se je na spisu delalo kontinuirano (po vložitvi obtožnega predloga je okrajno sodišče dne 31.12.2002 odločilo o podaljšanju pripora, pritožbo zagovornika vloženo dne 03.01.2003 pa je s sklepom z dne 09.01.2003 zavrnilo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno).

Obravnava je bila zatem razpisana za dne 28.01.2003, vendar je prišlo kasneje do izločitve sodnice (sklep z dne 30.01.2003), ker se je ta seznanila z izjavo osumljenca, ki jo je dal delavcem policije v predkazenskem postopku. Zatem je sodišče na podlagi 3. odstavka 432. člena ZKP ponovno preizkusilo po preteku enega meseca, ali so še podani razlogi za pripor in obdolžencu pripor s sklepom podaljšalo dne 01.03.2003, o pritožbi zagovornika pa je odločalo Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 06.02.2003. Nov narok za glavno obravnavo je bil razpisan za dne 06.02.2003, ko je bila obravnava tudi opravljena in zaradi izvedbe dokazov preložena na dne 07.03.2003, ko je bila tudi končana in obdolžencu izrečena sodba. Sodišče s tem, ko je izdalo sodbo v tej kazenski zadevi v roku dveh mesecev in nekaj dni po vložitvi obtožnega predloga, zadostilo vsem zakonskim zahtevam po hitrem postopanju, saj je glede na vsa procesna opravila (odločanje o izločitvi sodnice, vabljenjem na obravnavo z zagotovitvijo ustreznega roka za pripravo obrambe in odločanje o podaljšanju pripora), ob upoštevanju dejstva, da obravnavana kazenska zadeva vsekakor ni edina zadeva, ki jo obravnava sodnik, ki je odločal v tej zadevi in verjetno tudi ne edina priporna ter ob uporabi časa, ki ga je potreboval za seznanitev z zadevo, odločalo v razumnem roku.

Glede na vse navedeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom niso bile kršene določbe kazenskega postopka, ki jih je uveljavljal zagovornik, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).