Jedro

Pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja po drugem odstavku 215. člena KZ-1 storilec kaznivo dejanje izneverjenja stori tako, da izrabi pooblastilo z namenom pridobiti premoženjsko korist sebi ali komu drugemu. Tudi v tem primeru ni nujno, da bi storilec sebi ali drugemu dejansko ustvaril premoženjsko korist, temveč le, da je imel tak namen. Izvršitveno ravnanje po 215.členu KZ-1 je zastopanje v smislu prekoračitve pooblastila, torej le tisto ravnanje, ki pomeni navzkrižje med upravičenostjo do zastopanja, ki ga opredeljuje zunanje razmerje do tretjih oseb in notranjim razmerjem, ki zastopniku nalaga konkretne dolžnosti v razmerju do zastopanega. Čeprav je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da računi, ki so povzeti v izrek sodbe, v skupnem znesku 6.502,68 EUR niso bili poravnani (navedeno tekom sojenja niti ni bilo sporno), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča to dejstvo še ne dokazuje, da si je obdolženi pridobil premoženjsko korist ravno v višini neporavnanih šestih računov družbi C. d.d.. Na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da si je obdolženi z zlorabo pooblastila pridobil na škodo oškodovanca premoženjsko korist v navedeni višini, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razumno pojasnilo. Ker je premoženjska korist kvalifikatorna okoliščina pri kaznivem dejanju izneverjenja po drugem odstavku 215. člena KZ-1, mora biti njena višina natančno ugotovljena.

Ker sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu (da si je obdolženi na škodo oškodovanca pridobil premoženjsko korist v višini 6.502,68 EUR), oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je takšne narave, da terja razveljavitev sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izneverjenje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen osem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 81,17 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. V skladu s prvim odstavkom 94. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, ki do izreka sodbe niso bili zaznamovani. V skladu s 74. členom KZ-1 je odločilo, da se obdolžencu odvzame premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, storjenim na škodo oškodovanca B. B. v znesku 6.502,68 EUR in sicer tako, da se obdolžencu navedeni znesek naloži v plačilo v korist proračuna Republike Slovenije, v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženi po zagovorniku iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi ter stroškov kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja oziroma podredno, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celotnem izpodbijanem delu ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb zagovornika in ob upoštevanju podatkov spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik v okviru zatrjevanja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki in dokazno oceno samega zagovora obdolženca ter tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Kot je pravilno izpostavil že zagovornik v pritožbi, je bistvo očitkov iz obtožnega predloga:

-) da obdolženi kot zastopnik premoženjskih koristi oškodovanca zavestno naj ne bi izpolnil svojih dolžnosti delati v korist oškodovanca in da naj bi s tem izrabil dano pooblastilo;

-) da obdolženi kot oseba, ki je bila pooblaščena, da v imenu oškodovanca plačuje zanj račune za oskrbo v Domu starejših ..., v obdobju od januarja 2019 do 29. 6. 2020 ni plačal posameznih računov za oskrbo družbi C. d.d. in sicer v skupnem znesku 6.502,68 EUR, ampak si je ta denar prilastil in porabil zase za druge namene, torej da naj bi si na ta način pridobil najmanj 6.502,68 EUR premoženjske koristi.

5.Pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja po drugem odstavku 215. člena KZ-1 storilec kaznivo dejanje izneverjenja stori tako, da izrabi pooblastilo z namenom pridobiti premoženjsko korist sebi ali komu drugemu. Tudi v tem primeru ni nujno, da bi storilec sebi ali drugemu dejansko ustvaril premoženjsko korist, temveč le, da je imel tak namen. Izvršitveno ravnanje po 215.členu KZ-1 je zastopanje v smislu prekoračitve pooblastila, torej le tisto ravnanje, ki pomeni navzkrižje med upravičenostjo do zastopanja, ki ga opredeljuje zunanje razmerje do tretjih oseb in notranjim razmerjem, ki zastopniku nalaga konkretne dolžnosti v razmerju do zastopanega. Čeprav je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da računi, ki so povzeti v izrek sodbe, v skupnem znesku 6.502,68 EUR niso bili poravnani (navedeno tekom sojenja niti ni bilo sporno), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča to dejstvo še ne dokazuje, da si je obdolženi pridobil premoženjsko korist ravno v višini neporavnanih šestih računov družbi C. d.d.. Na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da si je obdolženi z zlorabo pooblastila pridobil na škodo oškodovanca premoženjsko korist v navedeni višini, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razumno pojasnilo. Ker je premoženjska korist kvalifikatorna okoliščina pri kaznivem dejanju izneverjenja po drugem odstavku 215. člena KZ-1, mora biti njena višina natančno ugotovljena.

6.Zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da v spisu ni nobenih dokazov o tem, da naj bi si obdolženi na svoj bančni račun polagal denar, ki ga je dvigoval iz oškodovančevega bančnega računa. Ker sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu (da si je obdolženi na škodo oškodovanca pridobil premoženjsko korist v višini 6.502,68 EUR), oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je takšne narave, da terja razveljavitev sodbe.

7.Bistvo zagovora obdolženca je, da mu v izreku navedenih računov družbi C. d.d., ni uspelo poravnati zato, ker na bančnem računu oškodovanca od začetka leta 2019 dalje ni bilo na voljo dovolj denarja. S tem, ko je bil oškodovanec v januarju 2019 premeščen iz varovanega stanovanja na negovalni oddelek Doma starejših ..., se je močno povečala oskrbnina zanj, medtem ko so njegovi prihodki ostali pretežno enaki. Glede denarja, porabljenega iz računa oškodovanca, se je obdolženi nadalje zagovarjal, da je posamezne zneske porabil za plačevanje goriva - potne stroške za svoje prihode k oškodovancu na obisk, za kupovanje različnih priboljškov in zdravil v prosti prodaji za oškodovanca, celo za plačevanje loto listkov, pa tudi za poravnavanje mesečnega obroka kupljenih masažnih blazin v mesecu juniju 2018, za kar se je nakazovalo 200,00 EUR preko trajnika z oškodovančevega računa. Prav glede nakupa teh dveh masažnih blazin iz leta 2018 zagovornik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bil trajnik na računu oškodovanca, na podlagi katerega so z njegovega računa odtegovali mesečne obroke v višini 200,00 EUR, vzpostavljen preden je prišlo do prestavitve oškodovanca na oskrbovani oddelek, zaradi česar nakup blazin nikakor ne more neposredno kazati na kakšen naklep obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Ob tem je sodišče prve stopnje zašlo v nasprotje pri razlogih sodbe, ko je v točki 43 obrazložitve na eni strani obdolžencu očitalo, da bi se moral težav v zvezi s plačevanjem oskrbnine za oškodovanca zavedati že prej, preden je šel v nakup kar dveh izjemno dragih blazin ( junij 2018 ), istočasno pa je navedlo, da nakup teh dveh blazin " ni pod obtožbo", kljub temu pa kaže na to, da višina mesečne pokojnine oškodovanca zaradi tega mesečnega obroka ni več zadostovala za pokritje domske oskrbe, ki bi jo v tem primeru moral poravnati obdolženec sam, česar pa vse do sedaj ni storil. Povsem nejasni pa so razlogi prvostopnega sodišča tudi glede subjektivnega odnosa obdolženca do storjenega kaznivega dejanja. Tako na strani 16 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da bi se obdolženec moral in se je tudi zavedal, da odbitek približno 200,00 EUR na mesec pomeni takšno dodatno obremenitev, da stroški oskrbe ne bodo mogli biti poravnani iz pokojnine oškodovanca, pa se je vseeno odločil za finančno nesorazmeren nakup. Na ta način obdolžencu očita negospodarno ravnanje z oškodovančevimi finančnimi sredstvi znatno pred obdobjem, v katerem mu obtožba očita storitev kaznivega dejanja. Tudi na strani 20 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani razlaga, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, ker se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga je hotel storiti, v nadaljevanju pa pojasnjuje, da računov za domsko oskrbo ni zmogel poravnati, ker na računu oškodovanca ni bilo dovolj sredstev, kar pa gre pripisati zgolj in samo negospodarnemu in neodgovornemu ravnanju obdolženca, ki je dvigoval denarna sredstva iz računa oškodovanca in nato dvignjen denar porabil v različne namene za svoje potrebe.

8.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Glede na naravo kršitve, zaradi katere je bila prvostopenjska sodba razveljavljena, sodišče druge stopnje ni moglo presojati utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb, s katerimi zagovornik uveljavlja preostale v točki 2 obrazložitve tega sklepa naštete pritožbene razloge.

9.V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo ob razveljavitvi sodbe. Skrbno bo moralo oceniti zagovor obdolženca v luči ostalih izvedenih dokazov in ugotoviti, ali si je obdolženec ob tem, ko ni poravnal vseh računov družbe C. d.d., navedenih v izreku sodbe, dejansko pridobil premoženjsko korist in če, v kakšni višini. Ob tem bo moralo izhajati iz podatkov, ki so razvidni iz transakcijskega računa oškodovanca pri Abanki - izpisov prometa in stanja na osebnem računu oškodovanca za inkriminirano časovno obdobje ter na podlagi teh podatkov ugotoviti, koliko denarja je lahko obdolženec dejansko porabil za oškodovančeve potrebe, natančno pa bo moralo tudi ugotoviti, ali je zavestno in hote izrabil dano pooblastilo oškodovanca za pridobitev premoženjske koristi, ali si je zase dejansko pridobil premoženjsko korist in če, v kakšni višini. Glede obdolženčevega zagovora bo moralo sodišče prve stopnje pojasniti jasne in prepričljive argumente, ko iz izpisa prometa in stanja na oškodovančevem računu izhaja, da je obdolženi dvigoval višje denarne zneske tudi v času, ko zaradi epidemije Covida oškodovanca ni mogel obiskovati v Domu starejših ..., nadalje, ko iz izpisov banke tudi izhaja, da so bila iz oškodovančevega bančnega računa opravljena plačila kot na primer plačila stroškov za servis vozila, nakupovanje hrane v času, ko je oškodovanec po podatkih iz sodnega spisa lahko zaužil le pasirano hrano, medtem ko je obdolženi v zagovoru zatrjeval, da je oškodovancu v dom na njegovo željo prinašal raznorazne priboljške in ko iz posredovanih podatkov s strani družbe C. d.d. ( l.št.107-109 ) izhaja, da obdolženi oškodovanca vendarle ni obiskoval tako pogosto, kot je zatrjeval v zagovoru ( v povezavi z visoki stroški prevoza ). V ponovljenem sojenju bo moralo tako sodišče prve stopnje ugotoviti ali je obdolženi izrabil pooblastilo oškodovanca za pridobitev premoženjske koristi sebi in če, natančno pojasniti, v kakšni višini. V kolikor tega kvalifikatornega elementa kot zakonskega znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne bo moglo ugotoviti, bo moralo presoditi, ali je obdolžencu dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja v njegovi temeljni obliki. V novem odločanju pa bo moralo izhajati tudi iz preostalih pritožbenih navedb, do katerih se pritožbeno sodišče, zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ni moglo opredeliti.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 215, 215/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.