Jedro

Tudi če sklep o prenehanju delovnega razmerja nima pravnega pouka, kar skladno z 2. odstavkom 102.a člena ZDR/90 ne more iti v škodo delavca, to ne pomeni, da zoper takšen sklep delavec lahko uveljavlja neposredno sodno varsto. Določba 102.a ZDR ne ukinja določbe 2. odstavka 83. člena ZTPDR, po kateri delavec (razen v primeru denarnih zahtevkov) ne more zahtevati varstva pred pristojnim sodiščem, če se najprej ni obrnil na pristojni organ pri delodajalcu.

Pri odločanju o pravici za priznanje odškodnine oz. odmene za spoštovnje konkurenčne klavule je odločilno, kako sta stranki to vprašanje uredili v pogodbi o zaposlitvi. Tako stališče je VS RS zavzelo v sodbi VIII Ips 247/2002 z dne 23.9.2003. Ker se je v PZ tožena stranka zavezala tožniku izplačevati nadomestilo zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka ob zgolj abstraktni možnosti manjšega pridobivanja dohodkov, brez dodatnih zahtev ali pogojev, delavcu pripada odmena oz. odškodnina, ne da bi mu bilo potrebno dokazovati, da je imel možnost opravljati delo, s katerim bi lahko konkuriral toženi stranki.

Izrek

Pritožbi obeh strank zoper sklep in sodbo z dne 9.11.2004 se zavrneta ter se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

Pritožbi obeh strank zoper sklep z dne 4.2.2005 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sklepom in sodbo z dne 9.11.2004, pritožbeni stroški obeh strank zoper sklep z dne 4.2.2005 pa so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9.11.2004 najprej zavrglo tožbo v zvezi s 1. točko tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je prenehanje delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki z dnem

8.3.1994 (pravilno: 7.3.1994) nezakonito in v zvezi z 2.d točko tožbenega zahtevka, po kateri je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 2.079.193,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1994 dalje do plačila (odločitev v sklepu). S sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino zaradi konkurenčne klavzule v zneskih in z datumi zapadlosti, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe. Z naknadnim sklepom z dne 4.2.2005 je sodišče prve stopnje po predsednici senata sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sklep in sodbo z dne 9.11.2004 se pritožujeta obe stranki.

Pri tem se tožena stranka pritožuje le zoper odločitev v sodbi, tožnik pa le zoper odločitev v sklepu.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in o navedbah tožene stranke. Pri tem najprej poudarja, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in vezani na ustavo ter zakon, kar pomeni, da se pri svojih odločitvah lahko sklicujejo in opirajo tudi na pravna naziranja drugih sodišč, vendar morajo kljub temu svoja stališča primerno argumentirati. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. Tožene stranke ne zavezuje pogodba o zaposlitvi z dne

30.8.1991, saj jo je s tožnikom sklenil osebno R. J., določbe v zvezi z konkurenčno klavzulo pa stranki niti nista izpolnjevali.

Zato tožene stranke ta določba ne zavezuje. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem, kako je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodba nima razlogov v tem delu, čeprav je ta okoliščina pomembna za odločitev o usodi zahtevka za plačilo odškodnine. V pogodbi je namreč navedeno, da delavcu nadomestilo ne pripada, če je bil razrešen na lastno željo ali po svoji krivdi. V nadaljevanju se pritožba sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1152/2003 z dne 6.5.2003, ki odmeno za prepoved konkuriranja veže le na situacijo, ko konkurenčna klavzula delavca dejansko omejuje oz., če mu zaradi konkurenčne klavzule nastaja škoda. Delavec bi moral zato v postopku zatrjevati in dokazati, da je imel delo, ki konkurira toženi stranki, da je z novim delom seznanil toženo stranko in da le-ta ni dala soglasja k opravljanju konkurenčnega dela. Tega tožnik v konkretnem sporu ni zatrjeval, še manj pa dokazal. Izpodbijana sodba v zvezi s tem tudi nima razlogov, s takšnim ravnanjem pa je sodišče kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja.

Tožnik se pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je le-to zavrglo del njegove tožbe. V pritožbi zoper sklep uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sklepa komisije za reševanje pritožb z dne 31.1.1994, ta del sklepa pa je bil v sodnem postopku že razveljavljen in odločitev o tem pravnomočna. Tožnik ima kljub temu pravni interes za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj je od tega odvisna odločitev o njegovem odškodninskem zahtevku. Iz sklepov tožene stranke z dne 31.1.1994 in 8.3.1994 je razvidno, da gre za sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ne temeljita na zakonu. Že v sklepu z dne 31.1.1994 je natančno določen datum prenehanja delovnega razmerja; ta sklep je bil tožniku vročen še pred prenehanjem delovnega razmerja in je vseboval pravni pouk.

Tožena stranka po izvršitvi dokončnega sklepa ni imela pravice ponovno izdati vsebinsko enakega sklepa na prvi stopnji in s tem tožniku onemogočiti učinkovito sodno varstvo. Edini sklep pred dejanskim datumom prenehanja delovnega razmerja dne 7.3.1994, ki je bil tožniku vročen, je ravno sklep komisije za reševanje pritožb tožene stranke z dne 31.1.1994. Dne 8.3.1994 tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki, zaradi česar ta ni imela nikakršne pristojnosti zoper njega izdajati še dodatnih sklepov.

Zato sklep z dne 8.3.1994 proti tožniku ni povzročil nobenih pravnih posledic. Takrat tožena stranka do tožnika ni bila več delodajalec oz. tožnik ni bil več njen delavec.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnik predlaga zavrnitev te pritožbe ter povrnitev stroškov postopka. Med drugim navaja, da se pritožba tožene stranke nanaša na že pravnomočno odločitev o temelju terjatve tožnika in da pritožba zaradi tega sploh ni dovoljena. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je bila pogodba z dne 30.8.1991 s kasnejšimi aneksi veljaven temelj medsebojnih pravic in obveznosti. Tudi o tem je bilo že pravnomočno odločeno in med strankama tudi nesporno vse do pripravljalne vloge tožene stranke z dne 2.11.2004, ki pa je predstavljala v tem obsegu nedopustno novoto. Opozarja tudi na to, da je bilo v pravnomočnem delu predhodnih sodb že ugotovljeno, da tožnik ni bil razrešen dolžnosti "vodja proizvodnega sektorja" po svoji krivdi niti na lastno željo.

Obe stranki se pritožujeta tudi zoper sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka z dne 4.2.2005. Tožnik predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi se zlasti sklicuje na to, da mu je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 3.11.2000 že prisodilo tudi stroške postopka v višini 450.431,00 SIT, kar pomeni, da bi tudi v sedanjem postopku moralo upoštevati to svojo odločitev, k tem stroškom pa dodati še vse nadaljnje stroške tožnika. Na drugi strani tožena stranka do nadaljnjih stroškov ni upravičena. Tožena stranka se zoper sklep o stroških postopka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo sklepa tako, da se plačilo stroškov naloži tožniku. V pritožbi se zlasti sklicuje na to, da je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika v celoti. Če bo s svojo pritožbo zoper sodbo uspela, bo upravičena do plačila stroškov postopka, ki jih ji bo moral povrniti tožnik.

Pritožbi zoper sklep in sodbo z dne 9.11.2004 nista utemeljeni, utemeljeni pa sta pritožbi zoper sklep z dne 4.2.2005. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o zavrženju dela njegove tožbe v zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dnem 7.3.1994 in posledično zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pritožba ima prav, ko se sklicuje na to, da je odločitev sodišča prve stopnje v razveljavitvi 4. tč. sklepa komisije za reševanje pritožb tožene stranke z dne 31.1.1994 postala pravnomočna (sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 3660/94 z dne 3.11.2000 v povezavi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 564/2001 z dne 21.8.2003).

Vendar pa tožena stranka (tako kot je bilo že pojasnjeno v dosedanjem postopku) nepravilno tolmači naravo tega sklepa, obenem pa pozablja, da sta bila tožniku izdana še dva sklepa o prenehanju delovnega razmerja - sklep z dne 8.3.1994 in sklep z dne 8.5.1995, pri čemer je po obeh navedenih sklepih tožniku prenehalo delovno razmerje s 7.3.1994. Tožnik zoper sklep z dne

8.3.1994 in zoper sklep z dne 8.5.1995 ni ugovarjal pri delodajalcu, temveč je uveljavljal direktno sodno varstvo oz.

kasneje postavil le še zahtevek za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dnem 7.3.1994. Sodišče prve stopnje je v isti zadevi že z delno sodbo in sklepom z dne

10.10.1995 zavrglo tožbo tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 8.5.1995, ta odločitev pa je postala pravnomočna, saj se tožnik zoper ta sklep ni pritožil. Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 8.3.1994 res nima pravnega pouka, kar načeloma ne more biti v škodo delavca, vseeno pa ne pomeni, da lahko delavec zoper takšen sklep uveljavlja neposredno sodno varstvo. Določba 2. odst. 102.a čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93), po kateri odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca, ne ukinja določbe 2. odst. 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 - 42/90, ki je v času spornega razmerja veljal v RS kot republiški predpis), po katerem delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji (razen ko gre za pravico do denarne terjatve). To pomeni, da bi tožnik moral tudi zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 8.3.1994 najprej zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu in bi se šele kasneje za varstvo lahko obrnil na pristojno sodišče, glede na

102.a čl. ZDR pa bi varstvo pri delodajalcu in kasneje na sodišču lahko zahteval tudi izven 15-dnevnega roka, ki ga za ugovor delavca predvideva 2. odst. 80. čl. ZTPDR. Nikakor pa delavec ne more obiti postopka varstva pravic najprej pri delodajalcu in šele nato pri sodišču, s tem da pred sodiščem zahteva zgolj ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ta nezakonitost se lahko veže le na konkretno odločbo delodajalca, ki jo je najprej potrebno izpodbijati oz. ji ugovarjati pri delodajalcu samem in šele nato preko sodišča. Tožnik se v pritožbi sklicuje predvsem na to, da mu tožena stranka po sklepu o prenehanju delovnega razmerja, ki naj bi postal dokončen (sklepu z dne 31.1.1994), ni imela pravice izdajati novih sklepov oz., da ob izdaji teh sklepov sploh ni bil več delavec tožene stranke in z njo v pogodbenem razmerju. Izhaja tudi iz tega, da je v sklepu z dne 31.1.1994 natančno določen datum prenehanja delovnega razmerja. Navedeno razlogovanje ni utemeljeno, saj je v 4. tč. sklepa drugostopenjskega organa z dne

31.1.1994 tožena stranka šele naložila tožniku naj podpiše pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila predložena 12.11.1993, z grožnjo, da mu bo v nasprotnem primeru prenehalo delovno razmerje 30 dni po prejemu tega sklepa. Gre za sklep, ki delavca napotuje, da podpiše pogodbo o zaposlitvi v smislu 135. čl. ZDR, kar dokazuje tudi kasnejši sklep z dne 8.3.1994, ki je bil izdan na podlagi 4. odst. 135. čl. ZDR. To pa ob pravilnem tolmačenju določbe 135. čl. ZDR pomeni, da mora delodajalec v primeru, da delavec predložene pogodbe ne podpiše v roku 30 dni od dneva predložitve, šele odločiti o prenehanju delovnega razmerja delavca (razen v primeru, ko je delavec zahteval presojo zakonitosti po prejšnjem odstavku). V skladu s 135. čl. ZDR je delavcu potrebno najprej predložiti predlog pogodbe o zaposlitvi in ga opozoriti na pravne posledice nepodpisa tega predloga, šele za tem pa sledi konstitutivna in ne le deklaratorna odločba delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavca. Tako je potrebno tolmačiti tudi sklep tožene stranke z dne 31.1.1994 in sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 8.3.1994. Tožena stranka je namreč postopek predložitve pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja tožniku vodila po tej določbi (čeprav je res, da ta določba dejansko ne bi mogla biti pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožniku - kar pa ni relevantno, saj se zaradi neobstoja procesne predpostavke predhodnega ugovora pri delodajalcu, sodišče ni moglo in ni smelo spustiti v vsebinsko odločanje).

Dejstvo je tudi, da je tožena stranka tožniku izdala sklep z dne

8.3.1994 o prenehanju delovnega razmerja z dnem 7.3.1994 in mu delovnega razmerja ni zaključila že na podlagi sklepa z dne

31.1.1994. Tožniku je bil istočasno poslan sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 8.3.1994 in zaključena delovna knjižica.

Sklep in zaključeno delovno knjižico je tožnik prejel 16.3.1994. Šele takrat se je dejansko in formalno seznanil s tem, da mu je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje, in sicer za nazaj, od 7.3.1994 dalje. Sklep z dne 8.3.1994 mu je bil vročen kot delavcu tožene stranke in ne kot tretji osebi, ki z delodajalcem ni več v razmerju. Sklep z dne 8.3.1994 ne odloča o pravici nekoga tretjega, temveč prav o pravici tožnika kot delavca tožene stranke, torej o pravici iz delovnega razmerja, kar nenazadnje velja tudi za sklep z dne 8.5.1995. Ker pa oba ta dva sklepa določata prenehanje delovnega razmerja tožnika z dnem 7.3.1994, ni mogoče govoriti o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja tožniku s tem datumom brez razveljavitve teh dveh sklepov. Kot navedeno, pa se v to niti ni mogoče vsebinsko spustiti, saj za meritorno odločanje o zakonitosti navedenih sklepov niso izpolnjene procesne predpostavke. Prav zato, ker tožnik ni izpolnil procesnih predpostavk, tudi ni mogoče odločiti drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V posledici pravilne odločitve o zavrženju tega dela tožbe je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom tožnika za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dnem 7.3.1994. V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče najprej ugotavlja neutemeljenost pritožbenih navedb v zvezi z bistveno kršenim postopkom pred sodiščem prve stopnje oz. s tem, da sodba nima razlogov. Sodišče prve stopnje se lahko opira tudi na pravna naziranja instančnega sodišča, saj zgolj to ne pomeni, da sodniki pri opravljanju sodniške funkcije niso neodvisni. Svoja stališča v zvezi z odškodnino oz. nadomestilom zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka zaradi konkurenčne klavzule je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Izpodbijana sodba ima zadosti razlogov in jo je mogoče preizkusiti.

V zvezi s tem se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo z navedbo tožene stranke, da naj bi pogodbo o zaposlitvi z dne

30.8.1991, ki določa nadomestilo zaradi konkurenčne klavzule, sklenila tožnik in R. J. osebno. Iz pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da je R. J. sklenil to pogodbo s tožnikom kot v.d. direktor tožene stranke, kar ni bilo nikoli sporno, vse do pripravljalne vloge tožene stranke z dne 3.11.2004, ki pa je takšno trditev zgolj navrgla (brez konkretnejše navedbe dejstev in dokazov). Tožena stranka je bila glede navajanja teh dejstev in dokazov tudi prekludirana, glede na določbo 286. čl. ZPP.

V nadaljevanju pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni ukvarjalo z načinom prenehanja delovnega razmerja tožnika in ta pojem meša s pojmom razrešitve tožnika. Konkreten spor že po svoji naravi ne predstavlja spora o razrešitvi tožnika, pri čemer je bilo jasno, da ta formalno niti ni bil razrešen, temveč ga je tožena stranka dne 1.6.1992 le razporedila na delovno mesto "vodja proizvodnje premazov". Tožena stranka se je v svojih vlogah tudi sama sklicevala na to, da je bil tožnik s sklepom direktorja dne 1.6.1992 razporejen na delovno mesto vodje premazov v proizvodnem sektorju, kar ni bilo več delo s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, do tega sklepa pa je prišlo zaradi organizacijskih sprememb v proizvodnji. Glede na to je pritožbeno sklicevanje tožene stranke na to, da bi morala imeti sodba sodišča prve stopnje še posebne razloge o teh dejstvih, tudi povsem neustrezno.

V zvezi z odškodnino oz. nadomestilom zaradi konkurenčne klavzule se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da bi moral tožnik dokazati, da je imel delo, ki bi konkuriralo toženi stranki, da jo je s tem delom seznanil in da tožena stranka ni dala soglasja k opravljanju konkurenčnega dela. Pri tem se tožena stranka neustrezno sklicuje tudi na navedeno sodbo pritožbenega sodišča in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 5/2004 z dne 14.9.2004. Iz te sodbe revizijskega sodišča dejansko izhaja, da odškodnina zaradi upoštevanja konkurenčne klavzule ni pravica delavca, ki bi mu šla v vsakem primeru prenehanja delovnega razmerja, temveč mu pripada le v primerih, če je bil zaradi nje oškodovan. Do škode lahko pride v primeru kakršne koli omejitve, ki je bila v interesu bivšega delodajalca, in če je zaradi tega zmanjšana možnost pridobivanja dohodka. V nadaljevanju pa revizijsko sodišče jasno navede, da je odločanje o tej pravici običajno odvisno od pogodbe o zaposlitvi in od tega, kako je delodajalec pripravljen zavarovati svoje interese. Če je namreč v pogodbi o zaposlitvi določba, da delavcu v vsakem primeru pripada odškodnina iz tega naslova, bo tudi sodišče moralo taki volji strank slediti. V primeru citiranega spora v sodbi revizijskega sodišča temu ni bilo tako, saj je bila prepoved oz. omejitev vezana na soglasje uprave.

Odločilno za priznanje odškodnine oz. odmere za spoštovanje konkurenčne klavzule je torej, kako sta stranki to vprašanje uredili v medsebojni pogodbi. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS izrecno zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 247/2002 z dne

23.9.2003. Pri tem je izhajalo iz tega, da je za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno še po določbah starega ZDR, veljavno načelo svobodnega urejanja oblikacijskih razmerij, kar izhaja tudi iz

10. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 37/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), ta svoboda pa je omejena le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Opozorilo je tudi na to, da je eno od temeljnih načel obligacijskega prava načelo o dolžnosti izpolnjevanja obveznosti (1. odst. 17. čl. ZOR), saj je bila tudi v obravnavani zadevi pravna podlaga za nadomestilo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule v sami pogodbi prevzeta obveznost tožene stranke. Gre za pogodbeno materialno pravo. In ker se je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi zavezala tožniku že zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodkov ob prenehanju delovnega razmerja izplačati nadomestilo v dogovorjeni višini, je zaključilo, da mora svojo obveznost tudi izpolniti. Če pa bi tožena stranka imela v mislih dolžnost povrnitve dejanske škode, ki bi tožniku zaradi omejitev v pogodbi nastala po prenehanju delovnega razmerja, bi morala ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnikom to pogodbeno razmerje drugače urediti. Ker tega ni storila, jo zavezuje pogodbeno določilo, po katerem je bil tožnik upravičen do materialnega nadomestila že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka (podobno tudi v sodbi opr. št. Pdp 820/97 z dne 27.11.1998, ki je bila potrjena s sodbo revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 233/99 z dne

7.3.2000).

V konkretnem sporu iz 6. čl. pogodbe o zaposlitvi z dne 30.8.1991 izhaja zaveza delavca, da v času opravljanja svojega dela in še dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne bo konkuriral toženi stranki, sicer ima ta pravico zahtevati povračilo škode in izbris dejavnosti eventualnega konkurenčnega podjetja, v nadaljevanju pa je navedeno zgolj to, da delavcu pripada zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka 70% OD iz 1. odst. 4. čl. te pogodbe, in to za obdobje prepovedi. Takšno pogodbeno določilo ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (kar ne zahteva niti obširnejše obrazložitve) in sta ga bili stranki dolžni spoštovati. Iz navedenega člena izhaja, da se je tožena stranka zavezala tožniku izplačevati nadomestilo zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka, torej že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja, brez dodatnih zahtev in posebnih pogojev. V takšnem primeru nadomestilo oz. odškodnina pripada delavcu, ne da bi izkazal tudi dejansko priložnost za konkuriranje. Tožniku ni bilo potrebno še dodatno navajati in dokazovati, da je imel delo, ki bi bilo lahko konkurenčno toženi stranki, da je s takšnim delom seznanil toženo stranko, ki bi lahko ocenila, ali je takšno delo res konkurenčno, itd.. Citirana določba torej ne določa posebnih dodatnih omejitev ali pogojev, v katerih delavcu pripada odškodnina oz. nadomestilo, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožniku to nadomestilo priznalo. Višina samega nadomestila ni sporna, zlasti glede na dejstvo, da so bili isti zneski tožniku že prisojeni s sodbo sodišča prve stopnje z dne 3.11.2000, ki je bila v tem delu sicer razveljavljena, vendar le na pritožbo tožene stranke, ki se tudi sedaj edina pritožuje zoper takšno odločitev.

Ker stranki s pritožbama zoper navedeni sklep in sodbo nista uspeli, krijeta sami svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP), oz. tožnik tudi svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke (1. odst. 155. čl. ZPP). Odgovor namreč ni bil potreben za spor, sicer pa se v tem odgovoru tožnik na nekaterih mestih tudi napačno in neutemeljeno sklicuje na to, naj bi bilo o njegovi odškodnini zaradi konkurenčne klavzule po temelju že odločeno. To že pravno formalno ne drži, saj se pravnomočnost lahko nanaša le na izrek sodbe, ne pa na njegove elemente, to je na dejansko stanje in na mnenje o pravnih pravilih.

Pač pa je utemeljena pritožba obeh strank zoper odločitev o stroških postopka, vendar ne iz razlogov, na katere se stranki izrecno sklicujeta v svojih pritožbah, temveč iz razlogov po uradni dolžnosti. Odločitve o stroških postopka sodišče prve stopnje namreč ni sprejelo v pravilni sestavi (1. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), na to kršitev pa pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti - 2. odst. 350. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v konkretnem sporu odločalo v senatu dne 9.11.2004, nato pa iz nerazumljivih razlogov o stroških postopka odločalo kar po predsednici senata, skoraj 3 mesece po tem, dne 4.2.2005. Takšno postopanje je napačno, saj po 4. odst. 163. čl. ZPP o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Le v primeru, kadar sodišče ustno razglasi sodbo ali sklep, s katerim se nalaga povrnitev stroškov, lahko odloči, da bo zahtevek stroškov odmerilo v pisnem odpravku sodbe oz. sklepa, če je treba sklep vročiti strankam (5. odst. 163. čl. ZPP). To pomeni, da tudi v primeru ustne razglasitve sodbe ali sklepa sodišče odloči, katera stranka stroške nosi in le odmero stroškov pridrži pisnemu odpravku odločbe. O tem sporu pa sodišče prve stopnje sodbe ni niti ustno razglasilo, torej ni imelo nobene podlage za to, da bi o glavni stvari odločal senat, o stroških postopka pa posebej in naknadno predsednica senata.

Glede na navedeno (podobne nepravilnosti je pritožbeno sodišče zasledilo tudi pri nekaterih drugih zadevah istega sodišča prve stopnje) je pritožbeno sodišče sklep o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. Sklenilo je tudi, da so zaznamovani stroški pritožbe obeh strank zoper sklep z dne 4.2.2005 nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. čl. ZPP).