Jedro

V konkretnem primeru je za odločitev bistveno, ali so bile predelne stene, ki jih je tožnik odstranil, nosilne ali nenosilne stene. Kolikor so bile nosilne stene, pomeni tožnikov poseg rekonstrukcijo objekta, torej poseg v njegovo konstrukcijo, za kar bi moral pred izvedbo del pridobiti gradbeno dovoljenje, pričetek del pa priglasiti. Če pa so bile stene nenosilne stene, tožnik z njihovo odstranitvijo v konstrukcijo objekta ni posegal, pač pa je izvajal le vzdrževalna dela, za kar niti gradbeno dovoljenje niti priglasitev pričetka del nista potrebna.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06122-335/2020-83 z dne 21. 1. 2021, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Gradbena inšpektorica Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju gradbena inšpektorica ali prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 06122-335/2020-83 z dne 21. 1. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), na podlagi 8. in 80. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) tožniku določila, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo oziroma rušenje objekta na naslovu A., dela stavbe št. 3 v stavbi št. 913 na zemljišču s parc. št. 443 k.o. ..., saj ga izvaja brez popolne prijave začetka gradnje (1. točka izreka). Odredila mu je, da mora te nepravilnosti odpraviti v roku 30 dni po vročitvi odločbe, to je podati popolno prijavo začetka gradnje na Upravni enoti Izola (2. točka izreka), saj bo sicer v nasprotnem gradbeni inšpektor pričel postopek s smiselno uporabo 85. člena tega zakona (3. točka izreka) ter da mora objekt označiti s tablo (4. točka izreka). Določila je še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (5. in 6. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe gradbena inšpektorica navaja, da se del stavbe, na katerem tožnik izvaja rušenje, nahaja v I., II. in III. etaži večstanovanjske stavbe, ki je v kulturno varovanem območju spomenika ... - mestno jedro. Tožnik je v pisnem pojasnilu in izjavi z dne 8. 4. 2020 potrdil, da je investitor gradnje. Navedel je, da je ob koncu leta 2019 v stanovanju pričel z rušitvenimi deli (odstranitev tlakov, ometa, starih inštalacij, keramike ter predelnih sten, ki niso nosilne), z namenom, da se ugotovi dejansko stanje tramov. Februarja 2020 je še finalno počistil stene, da bi nato lahko začel z obnovitvenimi deli, kar pa se ni zgodilo zaradi izbruha epidemije COVID-19. Pojasnil je še, da so na zboru etažnih lastnikov stavbe potrdili obnovo skupnih delov, in sicer hodnika (pod, strop, stene, elektro inštalacije ter ureditev vodovodne ter elektro omarice) ter strešne kritine na pomožnem objektu na dvorišču. Slednje je nujno zaradi azbestne kritine in sesuvanja objekta. Obnova stanovanja št. 3 obsega namestitev novega poda, ureditev sten, namestitev novega stropa ter menjavo dotrajanih elektro in vodovodnih inštalacij ter kanalizacije. Tožnik je gradbeni inšpektorici pojasnil, da je načrt in popis dela v fazi izdelave ter da čaka še na mnenje statika glede potrebnih ojačitev tramov, kar bo hkrati tudi izravnava tal.

3.Gradbena inšpektorica je 19. 6. 2020 opravila inšpekcijski pregled sporne gradnje. Ugotovila je, da so bile v stanovanju v 1. nadstropju (II. etaži) odstranjene vse notranje stene. Zaradi razpona 15,00 m in 13,90 m je iz statičnega vidika jasno, da so notranje stene prevzemale nase del obtežbe in jih zato ne gre šteti za predelne nenosilne stene, pač pa za del nosilne konstrukcije, torej za nosilne stene. Tožnik je namestil podpore in s tem preprečil nestabilnost objekta, delno pa je odstranjene stene nadomestil. Z odstranitvijo sten objekt ni več izpolnjeval mehanske odpornosti in stabilnosti in je kot tak postal nevaren. Gradbena inšpektorica zato zaključuje, da gre za rekonstrukcijo objekta, za kar si bo moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje ter v zvezi s tem citira 35. točko 3. člena (pojem rekonstrukcije objekta) in 5. člen (pojem vzdrževalnih del), vse GZ, ter 2. in 6. točko Priloge 2 Uredbe o razvrščanju objektov, ki opredeljujeta vzdrževalna dela ter manjša dela na konstrukcijskih elementih objekta, ki sodijo med vzdrževanje objekta. Sklicuje se še na Tehnično smernico TSG-V-006:2018 Ministrstva za okolje in prostor, ki v poglavju 3 natančneje opredeljuje in pojasnjuje vzdrževanje objektov ter določa, da z vzdrževalnimi deli ni dovoljeno preoblikovanje objektov na način, ki bi bistveno odstopal od originalne zasnove objekta, temveč so dovoljena zgolj popravila in zamenjava posameznih fasadnih elementov.

4.Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik s svojimi posegi v objektu presegel vzdrževalna dela, saj ne gre za nadomeščanje posameznih konstrukcijskih elementov z enakimi, temveč so bile porušene vse notranje nosilne stene in s tem izveden poseg v nosilno konstrukcijo objekta. Izvedba novih nosilnih sten zato ne predstavlja več vzdrževalnih del, temveč spremembo konstrukcijskih elementov in s tem rekonstrukcijo objekta, za kar pa 4. člen GZ od investitorja zahteva, da pred pričetkom gradnje pridobi gradbeno dovoljenje, gradnjo pa mora ob začetku gradnje (torej ob odstranitvi nosilne konstrukcije oziroma rušenju) tudi prijaviti, kot to zahteva 63. člen GZ. Po podatkih Upravne enote Izola prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik za izvedbo del ni pridobil gradbenega dovoljenja, prav tako tudi ni prijavil začetka gradnje ter nato v nadaljevanju citira določbo 80. člena GZ, ki določa inšpekcijske ukrepe v zvezi s prijavo začetka gradnje in izpolnjevanjem bistvenih zahtev ter 85. člen tega zakona, ki določa take ukrepe v zvezi z nevarnim objektom.

5.O ugotovljenih dejstvih in okoliščinah je prvostopenjski organ tožnika seznanil z dopisom z dne 24. 6. 2020 in mu dal možnost, da se o tem izjavi. Tožnik je v pisni izjavi z dne 7. 7. 2020 navajal, da je v stanovanju izvedel le vzdrževalna dela, ki ne zahtevajo izdaje gradbenega dovoljenja. Trdil je, da so bile odstranjene notranje stene, ki niso nosilne, njihova odstranitev pa po njegovem mnenju ne vpliva na konstrukcijo objekta, kar naj bi dokazovalo tudi strokovno mnenje in poročilo, ki ju je priložil odgovoru.

6.Prvostopenjski organ glede na tožnikovo izjavo pojasnjuje, da je poseg v nosilno konstrukcijo vsaka sprememba na konstrukciji oziroma delu nosilne konstrukcije, ki vpliva na njeno sposobnost za prevzem obtežbe in jo preoblikuje. Ker današnji predpisi za zidane konstrukcije zahtevajo, da mora biti nosilni ali vezni zid debel najmanj 19 cm, se zidove starejših stavb, ki so tanjši od te širine, med prenovami pogosto brez kritične presoje oceni kot predelne, nenosilne stene. To pa ne drži vedno, predvsem ne v večjih kamnitih stavbah izpred druge svetovne vojne, kamor se uvršča tudi predmetni objekt, v katerem je v prečni smeri precej tanjših notranjih zidov. Take kamnite stavbe imajo v prečni smeri zelo malo debelejših nosilnih zidov, ali jih nimajo, tako da k odpornosti proti potresu prispevajo prav tanjši notranji zidovi. Ti imajo pomembno vlogo pri stabilnosti konstrukcije in objekta ter so zato del nosilnega sistema stavb. V obravnavanem primeru stropna konstrukcija z odstranitvijo prečnih zidov ni bila več podprta. Notranje stene so namreč iz statičnega vidika prevzemale nase del obtežbe in zatorej niso bile predelne stene, pač pa del nosilne konstrukcije.

7.Prvostopenjski organ v nadaljevanju pojasnjuje, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma za odločanje v zadevi, na podlagi presoje zbranih dokazov, kot to določa 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz upravno sodne prakse izhaja, da je lahko gradbeni inšpektor le izkušen strokovnjak s področja graditve objektov, kot to zahteva 78. člen GZ, zaradi česar gre zaupati njegovi presoji in ugotovitvam. Dokaz z izvedencem pa se opravi le, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga. V predmetni zadevi je gradbeni inšpektor ugotovil, da tožnik ne izvaja vzdrževalnih del, temveč izvaja rušitev objekta ter bi zato moral prijaviti začetek gradnje. Ker tega ni storil, mu je zato na podlagi 80. člena GZ izrekel ustrezne inšpekcijske ukrepe.

8.V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ prvič odločil z odločbo, št. 06122-335/2020-30 z dne 11. 8. 2020, ki pa jo je po pritožbi tožnika Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 0612-205/2020/3 z dne 15. 12. 2020, odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek z napotkom, da mora presoditi dokazila, ki jih je tožnik priložil k izjavi z dne 7. 7. 2020, to je Oceno stanja in nosilnosti obstoječih lesenih stropov (v nadaljevanju Ocena stanja) in poročilo izvajalca del. Gradbena inšpektorica pojasnjuje, da predložena Ocena stanja in poročilo nista pravno zavezujoča, saj o tem, katera dejstva šteje za dokazana, presoja uradna oseba v skladu z 10. členom ZUP. Ugotavlja, da iz Ocene stanja sicer sprva zavajajoče izhaja, da so imele predelne stene v prvem nadstropju zanemarljivo vertikalno nosilnost zaradi uklonskih pojavov, vendar pa v nadaljevanju statik izraša dvom o dimenzijski ustreznosti obstoječih stropov nad prvim nadstropjem ter v rezultatih preverbe navaja, da imajo leseni tramovi (nosilni stropniki v stropu nad nadstropjem) glede na razpon nezadostno nosilnost in da je zato nujna izvedba ene ali bolje dveh podpornih linij za zmanjševanje razpona gred. Tudi iz poročila izvajalca zavajajoče izhaja, da naj ne bi bila nobena predelna stena nosilna, vendar je izvajalec kljub takemu zatrjevanju gradbišče zaščitil s podporami pred rušenjem. Vse to po presoji gradbene inšpektorice kaže, da so predelne stene iz statičnega vidika prevzemale nase del obtežbe in jih je zato treba šteti kot del nosilne konstrukcije.

9.Gradbena inšpektorica je preverila tudi navedbo v dopisu tožnika z dne 9. 12. 2020, da je pri Upravni enoti Izola podal vlogo prijave pričetka gradnje ter ugotovila, da ta vloga ni bila popolna. Z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami je nato tožnika seznanila, ta pa se je na te ugotovitve odzval z vlogo z dne 19. 1. 2021. Navajal je, da je izvajal le vzdrževalna dela, za kar gradbeno dovoljenje ni potrebno. Odstranil naj bi le notranje nenosilne stene, kar naj na konstrukcijo objekta ne bi vplivalo. Gradbena inšpektorica pojasnjuje, da se je do vseh teh tožnikovih navedb že izrekla ter izpostavlja, da je tudi v Oceni stanja navedeno, da imajo leseni tramovi glede na razpon nezadostno nosilnost in da je zato potrebna izvedba ene ali bolje dveh podpornih linij za zmanjševanje razpona gred.

10.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 0612-205/2020/12 z dne 10. 8. 2021, zavrnilo.

11.V obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino tožnikove pritožbe, prav tako vsebino izpodbijane odločbe ter zaključuje, da je sprejeta odločitev pravilna in zakonita, prvostopenjski organ pa je zanjo navedel utemeljene razloge. Ugotavlja, da se tožnik v pritožbi sklicuje na navedbe na 3. in 4. strani Ocene stanja, da pa je pri tem spregledal, da se predelnih sten pri stropu v nadstropju ne upošteva in da je statična shema tako v primeru dolgih in kratkih tramov prostoležeči nosilec. V nadaljevanju Ocene stanja je pri izračunu nosilnosti stropnikov v stropu nad nadstropjem ugotovljeno, da imajo leseni tramovi nezadostno nosilnost in da je treba stropnike ojačati oziroma celo izvesti eno ali dve podporni liniji za zmanjšanje razpona gred pri dolgih stropnikih. Iz te ocene torej izhaja, da so predelne stene nudile določeno oporo stropu nad nadstropjem, kar pa pritrjuje zaključku prvostopenjskega organa, da so bile predelne stene del konstrukcije stavbe.

12.Drugostopenjski organ zavrača pritožbeno navedbo tožnika, da se prvostopenjski organ ni opredelil do vseh navedb v Oceni stanja. Gradbena inšpektorica je tudi na podlagi tega poročila ugotovila, da imajo leseni tramovi nezadostno nosilnost, da je zato nujna izvedba podpornih linij za zmanjševanje razpona gred in da strop v prvem nadstropju ni dovolj statično močan, da bi lahko nosil lastno obtežitev, temveč ga je treba ojačati. Enako na podlagi Ocene stanja ugotavlja tudi drugostopenjski organ. Izvajalec del ni natančno ugotavljal kvalitete in funkcije predelnih sten in zato njegovo poročilo, ki odstopa od Ocene stanja, zaključkov te ocene ne more omajati. Drugostopenjski organ zavrača tožnikove navedbe, da naj bi prvostopenjski organ svoje zaključke, da so predelne stene nosilne stene, sprejel le na podlagi topografskega kartona iz leta 1984. Prvostopenjski organ je namreč do tega zaključka prišel na podlagi Ocene stanja in zato dodatna izvedba dokaza s strokovnjakom tudi ni bila potrebna. Iz te ocene izhaja, da so bile odstranjene stene nosilne stene, gradbena inšpektorica pa razpolaga z dovolj gradbenega znanja, da lahko oceno prebere in jo razume.

13.Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno, da jo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14.Tožnik toženi stranki najprej očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zadevi. Po tem, ko povzame stališče tožene stranke, da so izvedeni posegi rekonstrukcija objekta (kot jo opredeljuje 35. točka prvega odstavka 3. člena GZ), ki presegajo vzdrževalna dela, tožnik navaja, da tožena stranka tega stališča ni obrazložila in ni pojasnila. V resnici je na objektu načrtoval in izvajal zgolj dela, ki so namenjena vzdrževanju objekta in ne zahtevajo pridobitve gradbenega dovoljenja. Po določbi 5. člena GZ namreč gradbenega dovoljenja ni treba pridobiti in gradnje ni treba prijaviti v primeru gradnje enostavnega objekta, vzdrževanja objekta in oprave vzdrževalnih del v javno korist, za gradnjo začasnega objekta in za izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Kaj pomeni vzdrževanje objekta, določa 41. točka prvega odstavka 3. člena GZ, kaj ne sodi med vzdrževalna dela pa 35. točka te določbe.

15.Tožnik glede očitka odstranitve notranjih sten II. etaže (1. nadstropja) objekta navaja, da je narava odstranjenih notranjih sten objekta ločnica med vzdrževalnimi deli, ki pridobitve gradbenega dovoljenja ne zahtevajo, in rekonstrukcijo objekta, za katero je gradbeno dovoljenje potrebno. Notranje stene lahko vplivajo na konstrukcijo objekta (njegove elemente in zmogljivost) in so kot takšne nosilne, ali pa na konstrukcijo objekta nimajo vpliva in so nenosilne. Če se odstrani nenosilna stena, to ni rekonstrukcija objekta, pač pa izvedba vzdrževalnih del v skladu z določbo 41. točke prvega odstavka 3. člena GZ. Tožnik je pri izvedbi del odstranil zgolj nenosilne predelne stene in zato za izvedbo teh del ni potreboval gradbenega dovoljenja. To potrjujeta Ocena stanja in poročilo izvajalca.

16.V nadaljevanju tožnik povzema zaključek statika na 3. in 4. strani Ocene stanja. Ta je navedel, da v območju dolgih tramov ni prisotna nobena podporna linija kakor v pritličju, saj ni ne prečnega tramu, niti ločilni zid iz pritličja nima direktnega nadaljevanja v nadstropju; da so predelne stene v nadstropju zidane votlo ter da imajo glede na višino prostorov zanemarljivo vertikalno nosilnost zaradi uklonskih pojavov; ter da se zato sodelovanja predelnih sten v nadstropju pri podpiranju stropa ne upošteva in je statična shema tako v primeru dolgih kot kratkih tramov prostoležeči nosilec. Strokovno mnenje je utemeljeno in obrazloženo s konkretnimi meritvami in izračuni. Iz poročila izvajalca del pa izhaja tudi, da ni bila rušena nobena nosilna stena; da je bila na gradbišču opravljena le prenovitvena zaščita gradbišča s podporami in "iprofili"; da nosilnih elementov in stebrov na objektu ni bilo; da odstranjene notranje predelne stene niso vsebovale nobenih nosilnih elementov; in da ni bil odstranjen noben drug nosilni element. Vse to je izvajalec utemeljil s konkretnimi meritvami in izkustvi.

17.Zaključek v izpodbijani odločbi, da so bile na objektu odstranjene nosilne stene, ni obrazložen, gradbena inšpektorica pa se tudi ni opredelila do navedb tožnika, in to kljub navodilom drugostopenjskega organa. Svoje zaključke je prvostopenjski organ obrazložil in utemeljil izključno na podlagi topografskega kartona iz leta 1984, ki pa je že sam po sebi pomanjkljiv vir informacij, in na podlagi nadaljnjih ugibanj, da so pri razponu 15,00 m in 13,90 m notranje stene morale nase prevzemati del obtežbe, ne da bi bile za tako trditev izvedene meritve, izdelan statični izračun ali uporabljena kakršnakoli druga zanesljiva metoda, s katero bi bili taki zaključki utemeljeni. Za razliko od tega pa Ocena stanja in poročilo izvajalca del temeljita na konkretnih meritvah in izračunih, pri čemer tožnik dodaja, da je statik pooblaščeni inženir Inženirske zbornice Slovenije, izvajalec pa izkušen na področju gradbenih del, zlasti na področju obnov mansard starejših stanovanjskih stavb. Drugostopenjski organ je potrdil, da je Ocena stanja verodostojen dokaz, ugotovitve iz te ocene pa potrdil tudi prvostopenjski organ na podlagi svojega znanja, izkušenj in delovanja na področju gradbeništva.

18.Tožnik je v postopku predlagal, da tožena stranka, kolikor dvomi v pravilnost zaključkov Ocene stanja in poročila izvajalca del, izvede dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki naj na objektu izvede meritve ter na podlagi meritev in izračunov oceni, ali so bile odstranjene stene nosilne ali nenosilne. Takemu predlogu nista sledila niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ, razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov pa nista utemeljila. Arbitrarna določitev tožene stranke, ki ni podprta z nobenim dokaznim sredstvom, zato pomeni poseg v ustavno varovane človekove pravice tožnika in je kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), ki je tudi na področju upravnih postopkov odraz splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

19.Tožnik navaja, da je drugostopenjski organ svojo odločitev oprl na dejstva, ki v konkretnem primeru niso relevantna, kar je vodilo v napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik se je že v pritožbi skliceval na navedbe v Oceni stanja, drugostopenjski organ pa je spregledal, da se navedbe na 3. in 4. strani te ocene nanašajo na izhodišče, ki se upošteva pri izračunu statike v nadaljevanju poročila. Kot izhodišče pri stropu nad nadstropjem se navaja, da se predelnih sten v nadstropju ne upošteva in da je statična shema tako v primeru dolgih in kratkih tramov prostoležeči nosilec. Drugostopenjski organ je ob tem spregledal, da se navedbe o prostoležečem nosilcu na 3. in 4. strani Ocene stanja nanašajo na strop nad nadstropjem, v katerem je tožnik izvajal dela, torej na nosilnost stropa v III. etaži objekta (podstrešje). V tej etaži objekta tožnik del ni izvajal, saj je niti nima namena uporabljati za stanovanjsko rabo. Ocena stanja opisuje izračune in ugotovitve za strop nad nadstropjem le za primer, če bi se tudi to nadstropje (torej podstrešje) uporabilo za stanovanjsko rabo, vendar pa je tožnik prav na podlagi te ocene, ki jo je pridobil pred začetkom obnovitvenih del, spoznal, da na podstrešju (III. etaža) stanovanjska raba ne bo mogoča in je take zaključke tudi upošteval.

20.Tožnik nadalje pojasnjuje, da je drugostopenjski organ navedel tudi, da je iz 10. in 11. strani Ocene stanja razvidno, da imajo leseni tramovi nezadostno nosilnost in da je treba stropnike ojačati oziroma celo izvesti eno ali dve podporni liniji za zmanjšanje razpona gred pri dolgih stropnikih. Ob tem je napačno zaključil, da Ocena stanja kaže, da so predelne stene nudile določeno oporo stropu nad nadstropjem in da so zato del konstrukcije objekta. Tak zaključek po mnenju tožnika ni ustrezen, saj to, da predelne stene niso nosilne, izhaja iz Ocene stanja. Navedb iz te ocene drugostopenjski organ tudi ni povzel v celoti. Iz 10. strani namreč izhaja, da imajo leseni tramovi nezadostno nosilnost na predvideno računsko obtežbo, da se maksimalna nosilnost stropnikov doseže pri koristni obtežbi q= kN/m2 in da je za primer redne stanovanjske rabe treba stropnike ojačati, vendar obenem opozarja, da v obnovitvenih in vzdrževalnih delih ni spreminjal nadstropja nad prvim nadstropjem (torej podstrešja), pač pa le prvo nadstropje. V konkretnem primeru so zato predmet presoje lahko le predelne stene, ki se nahajajo v prvem nadstropju in ne v nadstropju nad stropom, kot je to napačno upoštevala tožena stranka. V Oceni stanja je strokovnjak sicer res navajal tudi oceno za nadstropje nad nadstropjem, kjer so se dela izvajala in tudi za podstrešje, vendar pa to za odločitev ni pomembno, saj se sporne predelne stene nahajajo le v prvem nadstropju. Ker je drugostopenjski organ Oceno stanja sprejel kot verodostojen dokaz, bi tako oceno moral upoštevati v celoti, tudi v delih, ki jih izpostavlja tožnik.

21.Tožnik v nadaljevanju citira sklep Ocene stanja, ki je v poročilu na 12. strani pod poglavjem "zaključek". Navedeno je, da so predvidena dela (renovacija tlakov ter plafona, zamenjava in premestitev predelnih sten ter instalacij) izvedljiva brez bistvenih posegov v elemente nosilne konstrukcije; nadalje, da imajo nepoškodovani tramovi obeh stropov zadostno nosilnost za izvedbo teh del; in da pa je sanacija poškodovanih tramov potrebna zaradi delovanja vlage ali lesnih škodljivcev. Drugostopenjski organ pa se je neutemeljeno oprl zgolj na ozko omejene dele Ocene stanja na 3. in 4. strani ter 10. in 11. strani, spregledal pa, da se v teh delih ocena nanaša na primer redne rabe stanovanja nad nadstropjem, torej na primer rabe podstrešja, kjer pa stanovanja niso predvidena in niti ne gre za predmet tega postopka. Tožena stranka bi morala pri presoji Ocene stanja razlikovati med delom, ki se nanaša na nosilnost sten v II. etaži in stanjem nad to etažo. Ker tega ni storila, so njene ugotovitve protispisne, dejansko stanje pa je bilo napačno ugotovljeno, kar je vodilo v zmotno uporabo materialnega prava.

22.Tožnik v nadaljevanju toženi stranki očita, da je bistveno kršila pravila postopka in kršila ustavna jamstva v postopkih. Tožnik je pred obnovo dotrajane zgradbe s ciljem, da bodo posegi skladni z zakonodajo in primerni glede na lastnosti zgradbe, pridobil Oceno stanja, ki jo je predložil v postopku in navedbe iz mnenja vključil v svojo trditveno podlago. Gradbena inšpektorica svojega stališča, da gre za rekonstrukcijo objekta, v izpodbijani odločbi ni obrazložila z navedbo konkretnih in posamičnih dejstev in se, kljub navodilom drugostopenjskega organa v prvotnem postopku, tudi v ponovljenem postopku ni ustrezno opredelila do dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Navedla je le, da Ocena stanja in poročilo izvajalca del nista pravno zavezujoča in da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, ki je pooblaščena za vodenje postopka po svojem prepričanju. Prvostopenjski organ ni pojasnil, na podlagi katerih dejstev in ocen je prišel do svojih zaključkov, pač pa je le povzel navedbe tožnika in jih nato pavšalno zanikal s pojasnili o starejših stavbah, ne da bi se opredelil do konkretnega objekta, še zlasti pa do izračunov statika. Tako postopanje je v nasprotju s temeljnimi načeli upravnega postopka. Tožnik zatrjuje, da je upravni organ dolžan izvesti vse predlagane dokaze, vnaprejšnja dokazna ocena pa je nedopustna. Izvedbo dokazov sicer lahko upravni organ tudi zavrne, vendar pa le, če za to obstajajo utemeljeni formalni ali vsebinski razlogi (če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; irelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo za odločitev ni pravno odločilno; ali neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva).

23.Zaključki prvostopenjskega organa so zavajajoči in niso skladni z Oceno stanja. Tožnik poudarja, da ni spreminjal stropov nad prvim nadstropjem, temveč je spremenil postavitev predelnih sten v prvem nadstropju, ki niso nosilne stene. Tega ne zanikata niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ. Tožnik nikoli ni želel izvesti rekonstrukcije objekta, pač pa je na objektu načrtoval in izvedel izključno dela, ki pomenijo vzdrževanje in kot takšna ne zahtevajo pridobitve gradbenega dovoljenja. Izpostavlja, da je izvajalec gradbenih del iz previdnosti in zaradi želje po ustrezni zaščiti opravil zaščito gradbišča s podporami pred rušenjem, pa četudi notranje stene niso bile nosilne. To zgolj kaže na njegovo vestnost pri izvajanju gradbenih del z namenom, da se v največji možni meri zaščiti gradbišče, kar je tudi stalna praksa. Prvostopenjski organ pa svoje zaključke gradi na stališču, da so bile zaradi preventivne zaščite gradbenega objekta predelne stene nosilne, kar pa ima lahko zgolj za posledico, da se gradbišča v bodoče ne bodo več ustrezno zaščitila. Takšni zaključki tudi niso obrazloženi, saj ni pojasnjeno, na kakšni podlagi je prvostopenjski organ prišel do takšnih pavšalnih ocen. V izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, kakšno podporo zahteva konkretna strešna konstrukcija in zakaj jo potrebuje v obliki notranjih predelnih sten. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj splošni opisi kamnitih stavb izpred druge svetovne vojne vplivajo na konkretno dejansko stanje in konkreten objekt, za katerega iz Ocene stanja z izračunom statike izhaja, da notranje predelne stene z ničemer pomembno ne prispevajo k statični varnosti stavbe in da niso nosilne stene. Odstranjene stene iz težke opeke so celo predstavljale tveganje za objekt, saj so glede na konstrukcijo objekta nepotrebna dodatna obtežitev brez prispevka k statiki objekta.

24.Tožnik je v postopku iz previdnosti predlagal izvedbo dokaza z neodvisnim izvedencem gradbene stroke, ki bi kot strokovnjak lahko podal strokovno mnenje glede nosilnosti oziroma nenosilnosti notranjih sten predmetnega objekta. Prvostopenjski organ dokaza ni izvedel z obrazložitvijo, da je inšpektor lahko samo izkušen strokovnjak s področja graditve objektov in s pojasnili, kakšni so pogoji, ki jih mora inšpektor izpolnjevati. Tožnik meni, da bi moral prvostopenjski organ svoja stališča obrazložiti s tehtnimi, dokazno podprtimi in razumljivimi izčrpnimi argumenti, ne pa, da se je poslužil "argumenta moči", kar je bistvena kršitev pravil postopka. Ugotovitve v izpodbijani odločbi, ki so brez razumne pravne in dejanske obrazložitve, so poseg v ustavno varovane človekove pravice, saj gre za kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). S tem, ko izpodbijana odločitev ni obrazložena, je tožniku onemogočeno pravno varstvo v zadevi. Tožnik je imel v postopku pravico do izjave, tej pravici pa ustreza obveznost organa, da se z navedbami strank seznani, ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Obveznost, da navedejo razloge za svojo odločitev, sodiščem in organom nalaga tudi 6. člen EKČP, obseg te obveznosti pa je odvisen od narave odločitve in okoliščin posameznega primera.

25.Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

26.Tožba je utemeljena.

27.Predmet odločanja je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka tožniku odredila, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo oziroma rušenje dela stavbe št. 3 v objektu na naslovu A., saj jo izvaja brez popolne prijave pričetka gradnje, ter da mora v roku 30 dni odpraviti te nepravilnosti tako, da gradnjo popolno prijavi pri Upravni enoti v Izoli. Svojo odločitev tožena stranka utemeljuje na trditvi, da je tožnik v tem delu objekta porušil notranje nosilne stene, s tem pa posegel v njegovo konstrukcijo, za kar bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje, pričetek gradnje pa prijaviti. Med strankama ni sporno, da je tožnik v II. etaži objekta (1. nadstropje) odstranil predelne stene, vendar pa tožnik za razliko od tožene stranke uveljavlja, da gre za stene, ki niso nosilne, da zato njegovi posegi niso rekonstrukcija objekta, za katero bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje, pač pa da sodijo med vzdrževalna dela, za kar gradbeno dovoljenje ni potrebno.

28.Po določbi prvega odstavka 4. člena GZ je za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta treba imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje, začetek gradnje pa prijaviti v skladu s 63. členom tega zakona. Ne glede na to določbo, pa gradbeno dovoljenje za gradnjo in prijava začetka gradnje (med drugim) nista pogoj za vzdrževanje objektov (prva alineja prvega odstavka 5. člena GZ). V obravnavani zadevi je torej ključno presoditi, ali so dela, ki jih je izvajal tožnik, rekonstrukcija objekta (kar zatrjuje tožena stranka in za kar se zahteva gradbeno dovoljenje) ali gre za njegovo vzdrževanje (kar zatrjuje tožnik in za kar gradbeno dovoljenje ni potrebno).

29.GZ v 35. točki prvega odstavka 3. člena rekonstrukcijo objekta definira kot spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta, pri čemer se delno ali v celoti spreminjajo njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ali izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer se morajo ohraniti najmanj temelji ali kletni zidovi obstoječega objekta, in se gabariti objekta praviloma ne povečajo, lahko pa se zmanjšajo; povečanje gabaritov je v okviru rekonstrukcije mogoče le zaradi usklajevanja z bistvenimi zahtevami, kot jih za objekte določajo predpisi, ki urejajo graditev. Vzdrževanje objekta pa so dela, namenjena ohranjanju uporabnosti in vrednosti objekta ter izboljšave, ki upoštevajo napredek tehnike, zamenjava posameznih dotrajanih konstrukcijskih in drugih elementov ter inštalacijski preboji (41. točka prvega odstavka 3. člena GZ). Katera dela se uvrščajo med vzdrževanje objekta, natančneje določa Uredba o razvrščanju objektov, ki v 2. točki Priloge 2 med vzdrževalna dela uvršča prenovo fasade, zunanjega stavbnega pohištva in strešne kritine na način, da se s posegi bistveno ne odstopa od originalne zasnove objekta. Sem spada tudi vgradnja strešnih oken in izvedba frčad med nosilnimi konstrukcijskimi elementi, zasteklitev lož, balkonov in zunanjih stopnišč, namestitev senčil in nepohodnega konzolnega nadstreška nad vhodom površine do 4 m2. Med vzdrževalna dela spadajo tudi manjša dela na konstrukcijskih elementih (6. točka Priloge 2), in sicer vzdrževanje nosilnih konstrukcijskih elementov, zamenjava dotrajanih posameznih konstrukcijskih elementov, ki se nadomestijo z enakimi konstrukcijskimi elementi, vzdrževanje drugih delov objekta in njegove izboljšave.

30.V konkretnem primeru je torej za odločitev bistveno, ali so bile predelne stene, ki jih je tožnik odstranil, nosilne ali nenosilne stene. Kolikor so bile nosilne stene, pomeni tožnikov poseg rekonstrukcijo objekta, torej poseg v njegovo konstrukcijo, za kar bi moral pred izvedbo del pridobiti gradbeno dovoljenje, pričetek del pa priglasiti. Če pa so bile stene nenosilne stene, tožnik z njihovo odstranitvijo v konstrukcijo objekta ni posegal, pač pa je izvajal le vzdrževalna dela, za kar niti gradbeno dovoljenje niti priglasitev pričetka del nista potrebna.

31.Tožena stranka v izpodbijani in drugostopenjski odločbi svojo presojo, da je tožnik v II. etaži (1. nadstropju) objekta porušil nosilne in ne nenosilne stene utemeljuje z ugotovitvami gradbene inšpektorice ob ogledu ter pojasnili, kakšne so po večini lastnosti kamnitih zgradb, ki so bile zgrajene pred drugo svetovno vojno (med katere se uvršča tudi sporna stavba). Trdi pa tudi, da te zaključke utemeljujejo ugotovitve statika, ki je na zahtevo tožnika izdelal Oceno stanja in jo tožena stranka sprejema kot verodostojen dokaz. Po pregledu Ocene stanja pa sodišče meni, da ta ugotovitev gradbene inšpektorice ne potrjuje. Tožena stranka je namreč iz celotne Ocene stanja povzela zgolj določene segmente tam zapisanih zaključkov, ki pa se ne nanašajo na nadstropje, v katerem je tožnik izvajal dela, poleg tega pa tudi ni upoštevala sklepne ocene statika.

32.Oceno stanja je izdelal A. A., univ. dipl. inž. gradbeništva, ki je (kot izhaja iz javno dostopnih podatkov) pooblaščeni inženir s področja gradbeništva. Za izdelavo mnenja ga je angažiral tožnik z nalogo, da oceni stanje in nosilnost obstoječih lesenih tramovnih stropov v objektu. Ob prvem ogledu je ugotovil, da sta v pritličju objekta dve ločeni stanovanji, nad njima je 1. nadstropje, ki je v lasti tožnika in še nad njim podstrešje, ki ni izkoriščeno. Takrat so bile v 1. nadstropju že odstranjene vse predelne stene, notranje stavbno pohištvo, tlaki ter stropni ometi na deščični podlagi, na podstrešju pa vsi tlaki ter izvedena nivelacija obstoječih tramov z dodatnimi deskami ter izveden nov deskan pod. Stropniki nad pritličjem so bili vidni na celotnem tlorisu objekta. Ob tem je za sprednji del objekta v pritličju ugotovil, da tramovi potekajo v enem kosu po celotni dolžni objekta, kar je redek primer (razpon cca 11.90 m), in da se približno na polovici naslanjajo na prečno položen tram svetle dolžine 5,80 m in širine povprečno 21 cm. V zadnjem delu tlorisa pritličja so tramovi na prostoležečem svetlem razponu cca 5,80 m. Statik je nadalje ugotovil, da je strop nad nadstropjem (torej nad 1. etažo, opomba sodišča) izveden iz tramov enakih dolžin kakor spodnji strop (torej strop nad pritličjem, opomba sodišča), le prerez tramov je manjši, tramovi dolžine 12 m pa nimajo nobene vmesne podpore. Ob upoštevanju teh ugotovitev je izrazil dvom o dimenzijski ustreznosti obstoječih stropov za namensko redno rabo podstrešja, tu pa je zasledil tudi mesta poškodovanih tramov zaradi delovanja vlage in lesnih zajedavcev, kar zahteva ustrezno sanacijo stropnikov. Statik si je ob drugem ogledu ogledal tudi pritličje, kjer je ugotovil, da ločilni zid med stanovanjema sodeluje s tramom pri prevzemu obtežb, ki se prenašajo s stropa. Glede stropa nad nadstropjem (torej stropa nad 1. etažo, kar je za zadevo relevantno) pa je statik ugotovil, da v območju dolgih tramov ni prisotna nobena podporna linija kot je prisotna v pritličju, saj ni prečnega tramu, niti ločilni zid v pritličju nima nadaljevanja v nadstropju. Predelne stene, ki so obstajale v 1. nadstropju, so bile zidane z votlo opeko normalnega formata v skupni debelini 10 cm z ometi. Te stene so po presoji statika glede na višino prostorov imele zanemarljivo vertikalno nosilnost zaradi uklonskih pojavov. Statik zato predelnih sten v 1. nadstropju pri podpiranju stropa nad tem nadstropjem ni upošteval v izračunih in ocenil, da je statična shema tako v primeru dolgih kot tudi kratkih tramov prostoležeči nosilec.

33.Statik je v nadaljevanju svojega mnenja izdelal izračun obtežb za vsako etažo v objektu. Na podlagi ogleda, predvidenih posegov ter računskih preverb na obstoječih konstrukcijskih elementih je ocenil, da so predvidena dela renovacije tlakov ter plafona, zamenjave in premestitve predelnih sten in instalacij v 1. nadstropju izvedljiva brez bistvenih posegov v elemente nosilne konstrukcije, nadalje, da imajo nepoškodovani tramovi obeh stropov zadostno nosilnost za izvedbo teh del, da pa je potrebna sanacija poškodovanih tramov zaradi vlage in delovanja lesnih škodljivcev. Določil je tudi, kako mora biti izvedena prenova tlakov ter kakšne naj bodo predelne stene. Glede stropa nad tem nadstropjem pa je ocenil, da lahko strop prenese le lastno težo, težo novega plafona in še cca 0,25 kN/m2 teže tlaka, ostala obtežba pa bi predstavljala preobremenitev stropnikov.

34.Iz Ocene stanja torej izhaja, da so bile odstranjene stene v 1. nadstropju objekta nenosilne in da lahko tožnik predvidena dela izvede brez bistvenih posegov v elemente nosilne konstrukcije. Enak zaključek izhaja tudi iz poročila izvajalca del, ki je še navedel, da so kljub temu, da odstranjene notranje stene niso vsebovale nosilnih elementov in niti niso odstranili kakšnega drugega nosilnega elementa, opravili zaščito gradbišča s podporami.

35.Različno od Ocene stanja in poročila izvajalca pa je gradbena inšpektorica ocenila, da je tožnik s tem, ko je odstranil notranje stene v 1. nadstropju objekta, posegel v njegovo konstrukcijo. Navedla je, da je zaradi razpona 15,00 m in 13,90 m iz statičnega vidika jasno, da so notranje stene prevzele nase del obtežbe in da so bile zato te stene nosilne, njihova odstranitev pa da je pomenila, da je objekt postal nevaren. Sodišče ugotavlja, da takega zaključka inšpektorica ni pojasnila, torej ni argumentirala, na podlagi kakšnih podatkov oziroma izračunov in kakšnih ugotovitev je oblikovala mnenje, da so notranje stene, ki jih je tožnik odstranil, nase prevzemale del obtežbe in da je to jasno iz statičnega vidika glede na razpon. Svojo presojo je nadalje utemeljevala s splošnim opisom, kakšne so bile starejše kamnite zgradbe izpred druge svetovne vojne in kakšen je bil namen tanjših notranjih zidov teh stavb, iz česar naj bi bilo mogoče sklepati, da ima vse take lastnosti tudi sporni objekt. Sodišče meni, da je sklicevanje na druge zgradbe nerelevantno, saj so za odločitev pomembne zgolj dejanske lastnosti spornega objekta, česar pa prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni pojasnil.

36.Stališču prvostopenjskega organa je nato sledil drugostopenjski organ, oba pa sta se sklicevala na posamezne dele Ocene stanja ter navajala, da ti pritrjujejo njunim zaključkom, vendar pa sodišče ugotavlja, da temu ni tako. Oba upravna organa sta namreč kot potrditev svojih ugotovitev o naravi odstranjenih predelnih sten (ob sklicevanju na točno določene dele te ocene) upoštevala ugotovitve statika, ki pa so se nanašale na podstrešje in ne na 1. nadstropje, v katerem je tožnik izvajal dela odstranjevanja notranjih sten. Za II. etažo, torej 1. nadstropje, je namreč statik ocenil, da so imele stene zanemarljivo vertikalno nosilnost zaradi uklonskih pojavov (zato jih v svojih izračunih tudi ni upošteval) ter da njihova odstranitev ni posegla v konstrukcijo objekta. Njegovi zaključki, da strop nad tem nadstropjem lahko prenese le lastno težo, težo novega plafona in še cca 0,25 kN/m2 teže tlaka in da bi ostala obtežba predstavljala preobremenitev stropnikov, pa ga je vodila do sklepa, da podstrešje zato ni primerno za namensko redno rabo. Prav ta zaključek pa sta upravna organa upoštevala kot ključni podatek za sprejem odločitve, da so bile notranje predelne stene v 1. nadstropju nosilne, četudi se, kot rečeno, ni nanašal na 1. nadstropje, pač pa na podstrešje. Po mnenju sodišča pa presoje tožene stranke, da so bile odstranjene notranje stene nosilne stene ne potrjuje niti poročilo izvajalca del, saj zgolj dejstvo, da je poskrbel za ustrezno zaščito s podporo pred odstranitvijo sten, še ne pomeni nujno, da so bile te stene tudi nosilne stene, pač pa gre lahko, kot je razumeti iz poročila, zgolj za previdnostni ukrep.

37.Ugotovitve tožene stranke se torej razlikujejo od Ocene stanja. Oba zaključka sta sprejela strokovnjaka na področju gradbeništva - gradbena inšpektorica in statik (univ. dipl. ing. gradbeništva). Četudi v izpodbijani odločbi ni dovolj obrazloženo, kaj utemeljuje mnenje inšpektorice, da razpon stropa iz statičnega vidika vodi do sklepa, da so notranje stene prevzele nase del obtežbe (kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki prvega odstavka 237. člena ZUP), glede na njene strokovne kompetence teh zaključkov ni mogoče povsem izključiti. Prav tako pa po drugi strani tudi ne gre izključiti utemeljenosti Ocene stanja (ki je podkrepljena z meritvami in izračuni), ki jo je tožena stranka v zadevi interpretirala nepravilno in pomanjkljivo (kot je pojasnjeno v prejšnji točki). Sodišče zato ugotavlja, da je bilo dejansko stanje glede na izvedene dokaze ugotovljeno zmotno in nepopolno ter posledično zato tudi ni mogoče presojati, ali je bila odločitev tožene stranke, da zavrne dokazni predlog za imenovanje izvedenca gradbene stroke, pravilna. Tožena stranka take odločitve tudi ni vsebinsko utemeljila, pač pa se je zgolj sklicevala na 10. člen ZUP, na podlagi katerega o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, in na (sicer nesporno) dejstvo, da je gradbena inšpektorica strokovnjakinja na področju gradbeništva, ki je na podlagi svojega znanja in izkušenj sposobna presojati vprašanja s tega področja.

38.Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožnikova tožba utemeljena in je zato izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, nato pa v zadevi ponovno odločiti. Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu tožnika, da bi izpodbijano odločbo odpravilo (in s tem odločilo v sporu polne jurisdikcije), saj je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno in zmotno ugotovljeno, pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja pa bo naloga upravnega organa v ponovnem postopku.

39.Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je odločilo le na podlagi listin upravnega spisa, obe stranki postopka pa sta se strinjali, da se glavna obravnava ne opravi (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

40.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Te stroške je sodišče po določbi 3. člena Pravilnika odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je zastopala odvetniška pisarna, ki je zavezanka za DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne stroške, razen sodne takse, ki bo tožniku povrnjena po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona). Odmerjene stroške mora tožena stranka tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila pa tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)).

Zveza:

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 3, 3/1, 3/1-35, 3/1-41

Uredba o razvrščanju objektov (2022) - priloga 2-2, 2-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.