Jedro

Tuj državljan, ki je imel na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, je upravičenec do denacionalizacije samo v primeru, če država, katere državljan je, priznava pravico do denacionalizacije tudi slovenskim državljanom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, U 2247/2000-11 z dne 13.2.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 27.10.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper 3. točko izreka dopolnilne odločbe Upravne enote I.B. z dne 12.6.2000, s katero je ta zavrnila zahtevo za denacionalizacijo F.J. podržavljenega deleža 7/72-tin n-a nepremičninah, o vrnitvi katerih drugim upravičencem je odločil z isto odločbo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da sta upravna organa obeh stopenj zavrnitev zahteve za denacionalizacijo pravilno oprla na 1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98, v nadaljevanju ZDen-B), po katerem je tujec, ki je imel na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, upravičen do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Po Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS-, št. 1/91, 30/91, 38/92, 13/93 in 59/99, v nadaljevanju ZDRS), ki je uredil pravno kontinuiteto državljanstva s prej veljavnimi predpisi, se je za državljana Republike Slovenije štel, kdor je po dotedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFR Jugoslavije (39. člen). Da bi F.J., ki je na dan 10.6.1940 prebivala na S. in je na dan 15.9.1947 imela jugoslovansko državljanstvo, v času smrti imela tudi državljanstvo Republike Slovenije, iz podatkov in listin v predloženi-h upravnih spisih ne izhaja. Iz potrdila Sekretariata za občo upravo Občine R. z -dne 4.3.1993 izhaja, da je pok. F.J. državljanka Republike Hrvaške in vpisana v državljansko knjigo Matičnega urada R.-S. Zato sta jo tožena stranka in prvostopni upravni organ pravilno štela za tujo državljanko v smislu 1. člena ZDen-B. Pri tem ne gre za ugotavljanje državljanstva za nazaj, kot zmotno menita tožnika (pravna naslednika F.J.), ampak za presojo, ali je pok. F.J., glede na pogoje, predpisane po tej določbi, šteti za tujo državljanko. Imenovana bi bila denacionalizacijska upravičenka le ob pogoju, če bi Republika Hrvaška priz-nala tak položaj slovenskim državljanom. Ta pravica z Zakonom o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovanske komunistične vladavine (Narodne novine, br. 92/96), slovenskim državljanom ni omogočena. Določbe, ki so glede fizičnih oseb zahtevale hrvaško državljanstvo ob uveljavitvi citiranega zakona, so sicer bile z odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške razveljavljene z odložilnim rokom do sprejema novega zakona. Tožnika pa nista dokazala, da bi bil v Republiki Hrvaški že sprejet zakon, ki bi državljanom Republike Slovenije priznaval pravico do denacionalizacije in bi ga moral upravni organ upoštevati. Tožnika tudi nista dokazala, da je vzajemnost med Republiko Slovenijo vzpostavljena z mednarodno pogodbo ali da bi se dejansko uresničevala.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je nesporno ugotovljeno, da je pok. F.J. (umrla leta 1973) bila jugoslovanska državljanka. Po njunem mnenju pa je bila v času, ko ji je bilo premoženje odvzeto, istočasno tudi državljanka Republike Slovenije. Hrvaška državljanka je bila šele, ko so nastale države naslednice nekdanje Jugoslavije. Zatrju-jeta, da je bilo pok. F.J. državljanstvo Republike Hrvaške dano za nazaj. Navajata, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je Republika Hrvaška že sprejela predpis, na podlagi katerega bi bila podana vzajemnost za denacionalizacijo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Iz izpodbijane sodbe na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je pok. F.J. na dan 10.6.1940 prebivala na Sušaku in, da je bila hrvaška državljanka. Zato sta, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno uporabila materialno pravo, ko sta imenovano štela za tujo državljanko v smislu 1. člena ZDen-B. Glede na določbe ZDen, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, bi morala tožnika zato izkazati obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pri priznavanju pravice do denacionalizacije. Po 3. odstavku 1. člena ZDen-B je namreč tuj državljan, ki je imel na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, upravičenec do denacionalizacije samo v primeru, če država, katere državljan je (ali je bil do svoje smrti), priznava pravico do denacionalizacije tudi slovenskim državljanom. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta v svojih odločbah presodili, da tožnika navedene vzajemnosti nista izkazala. S t-akšno presojo in odločitvijo, na podlagi te presoje, se pritožbeno sodišče strinja.

Ugovor glede dokazovanja tujega prava ni utemeljen. Tuje pravo morajo, po izrecni določbi 70. člena ZDen, dokazati same stranke, ki uveljavljajo denacionalizacijo. Ta določba pomeni namreč posebnost v primerjavi z drugimi splošnimi določbami o dokazovanju tujega prava, ki jih vsebuje Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, po katerem je vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti, dolžan ugotoviti pristojen organ.

Pritožbene navedbe, ki sta jih tožnika navajali že v tožbi pa je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje in na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.