Jedro

Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal veljaven izvršilni naslov, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega je razvidno, da je postal izvršljiv dne 30. 9. 2008. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na klavzulo izvršljivosti izvršilnega naslova sodišče dodaja, da se v postopku izvršbe izterjuje neplačana obveznost, naložena z izvršilnim naslovom, pri tem pa ni mogoče (in davčni organ za to tudi ni pristojen) posegati v izvršilni naslov. S pritožbo zoper sklep o izvršbi namreč izvršilnega naslova, del katerega je tudi potrdilo o izvršljivosti, ni mogoče izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri tem sodišču vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za finance, zoper sklep o davčni izvršbi Carinskega urada Celje z dne 9. 9. 2013 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 23. 10. 2014. Z isto tožbo pa je vložila tožbo tudi zoper toženo stranko A. zaradi odločbe št. 351-0105/2007-2 z dne 20. 11. 2007 v zvezi s sklepom št. 351-0105/2007-18 z dne 3. 10. 2013. Sodišče je na podlagi določila 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, da bo tožbo zoper A. zaradi odločbe št. 351-0105/2007-2 z dne 20. 11. 2007 v zvezi s sklepom A. št. 351-0105/2007-18 z dne 3. 10. 2013 obravnavalo in o njej odločalo v ločenem postopku. Tako, da je predmet tega upravnega spora le tožba tožeče stranke zoper sklep o izvršbi Carinskega urada Celje z dne 9. 9. 2013. 2. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je Carinski urad Celje na podlagi 150. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v zadevi davčne izvršbe tožeči stranki naložil, da na podlagi odločbe A. št. 351-0105/2007-2 z dne 20. 11. 2007, ki je postala izvršljiva dne 30. 9. 2008 plača: komunalni prispevek v znesku 36.106,30 EUR, zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe od dne 5. 9. 2013 v znesku 17.975,73 EUR, zamudne obresti od dne 6. 9. 2013 do dne 9. 9. 2013 v znesku 35,67 EUR, nadaljnje zamudne obresti od zneska 36.106,30 EUR od dne 10. 9. 2013 do plačila ter stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR. Odločil je, da se zoper dolžnika opravi izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri tam določenih bankah oziroma hranilnicah. Bankam oziroma hranilnicam je naložil, da opravijo rubež sredstev do višine dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer se upoštevajo izvzetja iz 159. člena ZDavP-2 in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Banki oziroma hranilnici je naložil, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvrši prenose zarubljenih denarnih sredstev v tam navedenih zneskih na prehodni račun Carinskega urada Celje, do poplačila celotnega dolga. Bankam oziroma hranilnicam je prepovedal izplačati zarubljena denarna sredstva dolžnika, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbe (točka 1 izreka). Nadalje je sklenil, da pritožba dolžnika ne zadrži začete izvrše (točka 2 izreka) in da ugovor banke oziroma hranilnice zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve (točka 3 izreka).

3. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je A. (predlagatelj izvršbe) v skladu s 146. členom ZDavP-2 naslovnemu uradu kot stvarno in krajevno pristojnemu davčnemu uradu poslal predlog za izterjavo davčne terjatve, izkazane v izreku navedenega izvršilnega naslova. Po določbi 8. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1) je Carinska uprava RS, ki se v skladu z 11. členom ZDavP-2 šteje za davčni organ, pristojna tudi za izvajanje postopkov davčne izvršbe denarnih terjatev države in samoupravnih lokalnih skupnosti. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je bilo treba na podlagi določbe 143. člena ZDavP-2 zoper dolžnika začeti davčno izvršbo, ker ni poravnal dolgovane denarne obveznosti. Na podlagi 146. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Če se terjatev, ki je predmet izterjave, obrestuje, predlagatelj izvršbe obračuna zamudne obresti od dneva izdaje predloga za izvršbo. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja še določbe 152., 159., 160., 166. in 170. člena ZDavP-2 ter pojasnjuje, da po določbi tretjega odstavka 157. člena ZDavP-2 vložena pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe.

4. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-498-2-447/2013-2 z dne 23. 10. 2014 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo.

5. V zvezi z ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na izvršilni naslov navaja, da je imel prvostopenjski organ v tem postopku izvršbe zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, ki je pristojen za odmero te obveznosti, začne za obveznost, ki ni plačana v predpisanem roku, davčno izvršbo. Potrdilo o izvršljivosti je potrdilo po 179. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za dokazana. Kot izhaja iz spisa zadeve, je tožeča stranka pri A. dne 18. 9. 2013 vložila predlog za razveljavitev klavzule o izvršljivosti in jo v vednost posredovala upravnemu organu prve stopnje. Tožeči stranki je pojasnila, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega je razvidno, da je le ta postal izvršljiv dne 30. 9. 2008, iz spisa zadeve pa ne izhaja, da bi bilo potrdilo razveljavljeno oziroma, da bi predlagatelj izvršbe predlog za izvršbo preklical. V odgovoru na seznanitev z ugovori tožeče stranke z dne 2. 10. 2013 je predlagatelj pojasnil, da se pritožnik zoper odločbo ni pritožil in je zato postala dokončna in pravnomočna dne 7. 12. 2007, skladno z 224. členom ZUP pa je dokončno postala izvršljiva dne 30. 9. 2008. Glede na navedeno je posledično neutemeljen tudi očitek tožeče stranke o zastaranju predmetne terjatve na podlagi 125. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje, saj glede na datum izvršljivosti odločbe (30. 9. 2008) petletni zastaralni rok od dneva izdaje izpodbijanega sklepa dne9. 9. 2013 še ni potekel. 6. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila davčna izvršba opravljena nezakonito, saj je obveznost, izhajajoča iz izvršilnega naslova, zastarana, kar je tudi bistveni ugovor tožeče stranke v predmetni zadevi. V nadaljevanju povzema postopek izdaje odločbe A., ki je izvršilni naslov v predmetni izvršilni zadevi in razloge, zakaj naj bi bilo potrdilo o izvršljivosti neresnično ter nerealno in ne odseva dejanskega stanja vsebine obveznosti, izhajajoče iz izvršilnega naslova. Ugovarja, da je bilo potrdilo o izvršljivosti prirejeno za potrebe predmetne izvršbe zgolj zato, da se prikrijejo učinki zastaranja. Nadalje navaja datume zapadlosti posameznih obrokov, od katerih je le zadnji obrok zapadel dne 30. 9. 2008. V nadaljevanju navaja, da bi moral upravni organ v skladu s 155. členom ZDavP-2 davčno izvršbo ustaviti po uradni dolžnosti oziroma na predlog, glede na to, da je davčna obveznost zastarala. Toženi stranki očita, da se neutemeljeno sklicuje na domnevo vezanost na izvršilni naslov, iz česar izhaja, da dolžnik sploh nima na voljo pravnih možnosti, da bi se neutemeljeni in nezakoniti izvršbi zastarane obveznosti lahko uprl, saj ob taki razlagi izdajatelj odločbe lahko izvršilni naslov opremi s katerimkoli potrdilom o pravnomočnosti. Ugovarja pa tudi stvarni pristojnosti Carinske uprave ter pristojnosti za izterjavo komunalnega prispevka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi, toženi stranki pa naloži vračilo v izvršbi plačanega zneska 54.194,92 EUR z zakonitimi obrestmi od 12. 9. 2013 dalje ter plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 1.845,25 EUR, kakor tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, do plačila, vse v roku 15 dni.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri izpodbijani odločbi ter dodatno obrazlaga razloge za izdajo izpodbijane odločbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V predmetni zadevi gre za davčno izvršbo denarne obveznosti. Skladno z določbo drugega odstavka 289. člena ZUP upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanim za izvršbo davčnih obveznosti. Davčni organ postopa po določbah ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2).

10. Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal veljaven izvršilni naslov, in sicer odločba Občinske uprave A. št. 351-0105/2007-2 z dne 20. 11. 2007, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti iz katerega je razvidno, da je postal izvršljiv dne 30. 9. 2008. Iz spisa pa nedvomno izhaja, da potrdilo o izvršljivosti v času izdaje izpodbijane odločbe ni bilo odpravljeno, ravno tako pa tudi predlagatelj izvršbe predlog za izvršbo ni preklical, temveč je na poziv tožene stranke pojasnil, da se tožeča stranka zoper odločbo ni pritožila in je tako postala dokončna in pravnomočna dne 7. 12. 2007 ter skladno s 224. členom ZUP dokončno postala izvršljiva dne 30. 9. 2008. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbi upravnega organa II. stopnje ter, da bi se izognilo ponavljanju, ne ponavlja razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z ugovori tožeče stranke pa še dodaja:

11. Tožeči stranki je že bilo pojasnjeno, da bi, v kolikor bi bila klavzula o izvršljivosti naknadno razveljavljena, bil to razlog za ustavitev davčne izvršbe in odpravo oziroma razveljavitev že izvršenih dejanj v postopku davčne izvršbe (prvi odstavek 155. člena ZDavP-2). Glede na navedeno je neutemeljen ugovor tožeče stranke o zastaranju predmetne terjatve na podlagi 125. člena ZDavP-2. Ob upoštevanju navedenega 5-letni zastaralni rok določen v drugem odstavku 125. člena ZDavP-2, ki je pričel teči dne 9. 9. 2013, do izdaje izpodbijanega sklepa dne 9. 9. 2013 še ni potekel. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na klavzulo izvršljivosti izvršilnega naslova sodišče dodaja, da se v postopku izvršbe izterjuje neplačana obveznost, naložena z izvršilnim naslovom, pri tem pa ni mogoče (in davčni organ za to tudi ni pristojen) posegati v izvršilni naslov. S pritožbo zoper sklep o izvršbi namreč izvršilnega naslova, del katerega je tudi potrdilo o izvršljivosti, ni mogoče izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

12. Glede na vse navedeno je bilo treba tožbo tožeče stranke v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrniti, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani sklep pa pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopke, če sodišče tožbo zavrne.