Jedro

Prisilna poravnava glede na določbo 160. člena ZPPSL ne vpliva na višino obveznosti, ki jih ima delodajalec do delavca iz naslova plačila nadomestila plače v višini do izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi, ki se poravnajo kot stroški stečajnega postopka. Za tista nadomestila plače, ki to višino presegajo, pa veljajo pogoji prisilne poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu v 1. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko nadomestila plače v znesku 332.914,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1994 dalje in znesek 90.290,00 SIT, kot nadomestilo plače za čas čakanja na delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.4.1997 dalje do plačila, od navedenih neto zneskov razlik v plačah pa obračunati in plačati prispevke ter davke, vse v 8 dneh pod izvršbo (1. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je dolžna kot delodajalec odvesti članarino sindikatu v višini 0,6 % od BOD (2. tč. izreka) in sklenilo, da se tožnik ne oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu (1. tč. izreka), s katerim je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je tožnikovo terjatev sprejela pod pogoji potrjene prisilne poravnave, ki velja za vse upnike, ne glede na dejstvo, ali so prijavili svojo terjatev.

Tožniku je pripravljena izplačati znesek 90.290,00 SIT ob pogoju, da za terjatev iz naslova premalo izplačane plače sprejme ustrezno lastninsko nakaznico. Nadalje se ne strinja z odločitvijo v izpodbijani sodbi glede zamudnih obresti, saj te ne tečejo od pobude za uvedbo prisilne poravnave, temveč zgolj od njene pravnomočnosti, to je dne 14.7.1997 dalje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni prišlo do kršitev iz določila 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Sodba v izpodbijanem delu vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: V skladu z določilom 2. odst. 60. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93) potrjena prisilna poravnava nima pravnega učinka za terjatve upnikov iz določila 2. odst. 160. čl. ZPPSL, kot tudi za nekatere druge terjatve, ki so opredeljene v tem določilu. To pomeni, da prisilna poravnava ne vpliva na višino obveznosti, ki jih ima tožena stranka do tožnika iz naslova plačila nadomestila plače v višini do izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi, pri čemer pa veljajo pogoji prisilne poravnave za tista nadomestila plače, ki to višino presegajo. Zato datum sklenitve oz. pravnomočnosti prisilne poravnave, glede vtoževanega zneska razlike nadomestila plače, sploh ni pomemben, saj je odločilen le čas nastanka in izpolnitve obveznosti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno izhajalo iz izračunov, ki jih je glede višine razlik nadomestila tožnikove plače za sporno obdobje napravila tožena stranka, kot tudi pravilno določilo datum teka zamudnih obresti. Zato iz teh razlogov pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.