Jedro

Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je v 1. odstavku 1.č člena ZUSDDD določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje in kdaj je navedeni pogoj izpolnjen, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa 1. odstavek 1.člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenija zaradi razlogov iz 3. odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je vložila na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD).

2. V obrazložitvi odločitve je upravni organ prve stopnje pojasnil, da je na podlagi zbranih dokazov in podatkov iz uradnih evidenc ugotovil, da je imela tožnica dne 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno bivališče, da pa je dne 26.8.1991 pri upravnem organu to stalno bivališče odjavila na naslov v BIH. Glede na to, da je bila tožnica do dne 31.10.1991 v delovnem razmerju pri slovenskem delodajalcu, je upravni organ štel, da je šele takrat dejansko zapustila ozemlje Republike Slovenije. Tožnica se od takrat dalje ni več vračala v Republiko Slovenijo, prav tako tudi ne njena družina. Na tej podlagi je upravni organ prišel do zaključka, da tožnica ni izkazala dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji in je njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil. 3. Ministrstvo za notranje zadeve je zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo organa prve stopnje. V obrazložitvi svoje odločitve je zapisalo, da ni res, da bi pritožnica zapustila ozemlje Republike Slovenije zato, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, pač pa zato, ker je sama odjavila svoje stalno bivališče. Njeno sklicevanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice je nejasno, predvsem zato, ker tožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, do katerega je prišlo dne 26.2.1992, pač pa je svoje stalno bivališče odjavila že pred tem. Neutemeljena so njena navajanja, da upravni organ njene vloge neupravičeno ni štel za pravočasne, kar ne drži, saj je bila vloga pravočasna in obravnavana po vsebini, v postopku pa bila tožnica seznanjena z vsemi ugotovitvami upravnega organa. Tožnica je večkrat v svojih vlogah potrdila ugotovitev upravnega organa, da se po letu 1991 ni nikoli več vrnila v Republiko Slovenijo, kar pomeni, da ni izkazala pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji niti ni predložila nobenega dokaza za svojo trditev, da se ni mogla vrniti zaradi vojnih razmer. Tožnica je ob odjavi stalnega bivališča v Sloveniji kot razlog odjave navedla spremembo zaposlitve, v poslanih vlogah pa pojasnila, da je bila od prihoda v BIH do leta 2004 zaposlena pri vojni pošti ... Tožnica je bila torej ves čas trajanja vojnih razmer zaposlena, v BIH pa je bila tudi njena družina. Ministrstvo za notranje zadeve je še posebej izpostavilo, da je Predsedstvo Republike Slovenije s pozivom z dne 27.6.1991 vse starešine in zaposlene v JLA pozvalo k zapustitvi JLA in prestopu v Teritorialno obrambo Republike Slovenije, kjer so se tisti, ki so poziv upoštevali, zaposlili. Pritožnica je torej imela možnost, da ostane v Republiki Sloveniji, enako tudi njej mož, prav tako zaposlen v JLA. Njena odjava stalnega bivališča kaže na zavestno odločitev preselitve v BIH, kar pomeni, da njene odsotnosti iz Republike Slovenije ni mogoče šteti za upravičeno odsotnost. 4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo v postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Znano ji je, da je sodišče v Strasbourgu izdalo sodbo, ki je postala obvezujoča za Republiko Slovenijo in s katero je bilo ugotovljeno, da je Slovenija odredila izbris 37000 neslovenskih občanov ter da mora vsakemu na njegovo zahtevo izdati odločbo za stalno prebivanje za nazaj. Upravna enota torej ni postopala pravilno, ko je njeno prošnjo zavrnila, saj vložitev prošnje ni časovno omejena, mednarodni zakoni pa imajo večjo veljavo kot lokalni. Upravni organ bi ji moral posebej obrazložiti, katere pogoje mora izpolnjevati, da bi lahko pridobila pravico do posebne odločbe. Razlogi, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, so sami s seboj v nasprotju, prav tako v nasprotju s sodbo iz Strasbourga ter Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Neresna je trditev, da ne izpolnjuje pogojev za stalno prebivanje, saj ni res, da naj bi odjavila svoje bivališče in da se ni nikoli vrnila. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in izda nova odločba, s katero naj se ugotovi, da izpolnjuje pogoje za stalno bivanje za nazaj.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče je zato v celoti sledijo njuni obrazložitvi (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami, s katerimi ponavlja pritožbene razloge, pa še dodaja:

8. 1. člen ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25.6.1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ ter je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ki od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je v 1. odstavku 1.č člena ZUSDDD določeno kot pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje in kdaj je navedeni pogoj izpolnjen, oziroma katera odsotnost iz Republike Slovenije ne prekinja dejanskega življenja, določa 1. odstavek 1.člena ZUSDDD s tem, da opredeljuje, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenija zaradi razlogov iz 3. odstavka istega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

9. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložila dne 22.7.2013 na podlagi določb ZUSDDD. Zatrjevanje, da bi morala tožena stranka njeno vlogo šteti za pravočasno, je brezpredmetno, saj jo je tožena stranka obravnavala po vsebini, prav tako je brezpredmetno navajanje, da je vložila vlogo za izdajo posebne odločbe, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožnica vložila zahtevo po ZUSDDD, ki je predmet tega postopka in je zato njene pritožbene navedbe sodišče presojalo po določbah tega zakona.

10. Tožnica v tožbi, enako kot tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo, smiselno zatrjuje, da sodi med tako imenovane „izbrisane“, torej osebe, ki so bile na dan 26.2.1992 izbrisane iz registra stalnega prebivalstva in da bi zatorej, kot trdi tožnica, moral upravni organ slediti sodbi sodišča v Strasbourgu, ki je presodilo v prid takih oseb in od Slovenije zahtevalo, da uredi njihov status za nazaj. Na podlagi te ključne trditve v tožbi trdi, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

11. Sodišče takim tožbenim navedbam ne more slediti, saj jih izključujejo podatki iz uradnih evidenc in tožničine navedbe v življenjepisu. Tožnica je bila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami pred izdajo izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa tudi seznanjena. Sodišče ponovno poudarja ugotovitev tožene stranke, da tožnice ni mogoče uvrstiti med tako imenovane „izbrisane“, torej osebe, ki jih je Republika Slovenija sama izbrisala iz registra stalnega prebivalstva na dan 26.2.1992, saj je tožnica odjavila svoje stalno bivališče na območju Republike Slovenije bistveno prej, in sicer dne 26.8.1991, ko je kot razlog odjave navedla preselitev v BIH. To je tožnica s svojo družino dejansko storila v oktobru istega leta, kot kažejo podatki o njeni zaposlitvi. Od takrat dalje tožnica in njena družina biva v BIH, kjer je bila tožnica zaposlena vse do leta 2004. Razlog za svojo prošnjo smiselno utemeljuje s svojo sedanjo socialno stisko, kar pa ni razlog za pridobitev stalnega bivališča po določbah ZUSDDD. Iz podatkov, ki jih je dostavila tožnica, izhaja, da se od svojega odhoda v oktobru 2011 v Slovenijo ni več vračala, vendar pa ne zato, ker se ne bi mogla, pač pa zato, ker je bilo od takrat dalje središče njenih življenjskih interesov v BIH, kjer živi s svojo družino in je tam vse do leta 2004 tudi delala, kar vse je obširno pojasnjeno v izpodbijani odločbi in se tem ugotovitvam sodišče pridružuje.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.