Jedro

Oprostitev plačila sodnih taks je po prvem odstavku 11. člena ZST-1 dopustna samo takrat, ko bi bila s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se stranka preživlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, vključno s podrednim predlogom za obročno plačilo dolgovane takse.

2. Toženec se je pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ga oprosti plačila sodnih taks, oziroma, naj mu dovoli obročno plačilo. Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo toženčeve razmere. Toženec namreč živi v Sloveniji in dela v Avstriji. Prejema bruto plačo, od katere mora v Sloveniji plačati davke in prispevke. Nadomestila za prehrano in prevoz na delo ne dobiva. Sodišče bi zato moralo tožencu obračunati 25% akontacijo dohodnine ter odšteti nadomestilo za prehrano in prevoz v skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. Tako bi lahko ugotovilo, da tožencu po plačilu sodne takse ne bo ostala niti minimalna plača in da toženec zato plačila sodne takse ne zmore.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Oprostitev plačila sodnih taks je po prvem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah (1) (ZST-1) dopustna samo takrat, ko bi bila s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se stranka preživlja. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da ta pogoj v toženčevem primeru ni izpolnjen. Toženec je sam navedel, da zasluži približno 1.500,00 EUR mesečno. Po predloženih listinskih dokazih se je izkazalo, da je bil njegov povprečni mesečni dohodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga celo višji in je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašal 2.251,73 EUR. Tudi če se od navedenega zneska odšteje 25% akontacija dohodnine, je tožencu v navedenem časovnem obdobju za preživljanje ostalo še več kot 1.600,00 EUR mesečno. Dolgovana sodna taksa za pritožbo ne dosega niti polovice navedenega zneska, zato bi toženec, ki nima drugih preživninskih obveznosti, tudi po presoji pritožbenega sodišča plačilo takse zmogel brez škode za lastno preživljanje. Pri tem ni mogoče upoštevati dejstva, da tožencu njegov delodajalec ne povrne stroškov za prehrano med delom in potnih stroškov. Toženec namreč teh izdatkov ne v dopolnitvi predloga za taksno oprostitev in ne v priloženi izjavi o svojem premoženjskem stanju ni konkretiziral. To je storil šele v pritožbi, torej prepozno glede na pravilo iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Za povrh je sam navajal, da se ti stroški upoštevajo pri letnem obračunu davkov. Končno za odločitev o predlagani taksni oprostitvi ni bistveno, kako in v kakšni višini je urejeno povračilo teh stroškov v davčnih predpisih, ampak kolikšni so bili toženčevi dejanski izdatki; tega pa toženec, kot že navedeno, ni pojasnil, niti izkazal. Po navedenem ni tehtnih razlogov niti za predlagano obročno plačilo dolgovane sodne takse. Navsezadnje je od toženčevega predloga poteklo že več kot leto dni, v tem času pa je toženec lahko prihranil dovolj sredstev za plačilo taksne obveznosti.

5. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 kot neutemeljeno zavrnilo in sklep prve stopnje potrdilo.

6. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa. Ker je toženec s pritožbo propadel, mora svoje stroške zanjo kriti sam.

(1) Uradni list RS, št. 37/2008 in 97/2010

(2) Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB 3 in 45/2008