Jedro

Odškodninski zahtevek ima družba za škodo, povzročeno njej. Odškodninski zahtevke imajo tudi družbeniki za škodo, ki so jo utrpeli sami, ne glede na to, kakšno škodo je utrpela družba, oziroma za škodo, ki jim je nastala, zaradi škode, ki je nastala družbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo zavrglo tožbo tožeče stranke glede zahtevka na prenehanje prvotožene stranke in zaznambo tožbe na registrskem vložku št... ljubljanskega registrskega sodišča (prvi odstavek I. točke izreka), medtem ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1994 dalje in na povrnitev sodno odmerjenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1999 dalje, oboje s strani drugotožene stranke (prvi odstavek II. točke izreka), s tem da je tožeči stranki naložilo, da drugotoženi stranki povrne 674.494,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1999 do plačila (tretji odstavek II. točke izreka). Proti temu delu prvostopenjske odločbe se je pritožila tožeča stranka (po pooblaščenem odvetniku), kot to izhaja iz vsebine njene pritožbe (1. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Uveljavljala je vse pritožbene razloge (iz 1. odst. 338. čl. ZPP), predlagala pa razveljavitev napadenega dela prvostopenjske odločbe. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe. Pritožba (proti sodbi) je bila vročena drugotoženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki odreklo pravovarstveni interes, ker naj bi bil zoper prvotoženo stranko začet postopek izbrisa iz sodnega registra (ker ni v zakonsko določenem roku opravila uskladitve po 1. in 2. odst. 580. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD)), čeprav izvedbeni sklep še ni postal pravnomočen (list. št. 195). Drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da tako postopek po tožbi na prenehanje družbe po 2. odst. 455. čl. ZGD kot tudi postopek izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije (po 37. čl. v zvezi s 23. - 35. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod)) vodi do iste pravne posledice, to je do prenehanja prvotožene stranke. Ker je bila prvotožena stranka po podatkih sodnega registra dne 15.04.2000 tudi dejansko izbrisana iz sodnega registra, se pokaže, da je pravovarstveni interes tožeče stranke za postopek po tožbi na prenehanje prvotožene stranke, ki je bil podan ob njeni vložitvi (dne 30.01.1995), pozneje odpadel. To pa pomeni, da bi tožeči stranki pravovarstveni interes moralo odreči drugostopenjsko sodišče (gl. dr. Jože Juhart: "Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije", Univerzitetna založba v Ljubljani, str. 497, paragraf 175, VI.), če tega ne bi storilo že prvostopenjsko sodišče (gl. prav tam, str. 258 - 259, paragraf 91, III.2.). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter zakonit in pravilen sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Pri tem ni motilo, da je bila prvotožena stranka na podlagi sklepa o izbrisu z dne 29.12.1999 iz sodnega registra izbrisana dne 15.04.2000 (v skladu z določbami ZFPPod). Do prekinitve postopka zaradi prenehanja prvotožene stranke (po 3. tč. 205. čl. ZPP) je namreč prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja oziroma ko so potekli vsi roki zanje, in je bilo treba samo še izdati odločbo, na izdajo katere pa prekinitev postopka ne vpliva, saj gre izključno za procesno dejanje sodišča (smiselno gl. razloge sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 04.12.1998, opr. št. III Ips 41/97). Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, ker je ocenilo, da v njenem ravnanju ni zaznati elementov očitane protipravnosti. Takšnega zaključka, ki ga je prvostopenjsko sodišče napravilo na podlagi dejstev, ugotovljenih po izvedenem dokaznem postopku, drugostopenjsko sodišče ne sprejema. Če pravice družbenikov niso bile urejene z družbeno pogodbo (438. čl. ZGD), bi morala tožeča stranka in drugotožena stranka o zadevah odločati skupno (439. čl. ZGD). Ker pa je drugotožena stranka (ki ji tožeča stranka pripisuje položaj poslovodje) o najetju kredita in o njegovem zavarovanju odločala samostojno (brez tožeče stranke), bi lahko v notranjem razmerju šlo za zlorabo položaja družbenika in poslovodje prvotožene stranke (prim. razloge sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.09.1999, opr. št. II Ips 35/99). Vendar pa tožeča stranka vtožuje povračilo škode, ki naj jo bi drugotožena stranka z zlorabo svojega položaja povzročila družbi (prvotoženi stranki) - gl. list. št. 49, 193 in 197, za kar pa ni aktivno legitimirana, saj ji ta pravica po materialnem pravu (po ZGD) ne pripada. Odškodninski zahtevek namreč pripada družbi (za škodo, povzročeno njej). Tožeča stranka (družbenik) bi lahko zahtevala le povračilo škode, ki jo je utrpela sama, ne glede na to, kakšno škodo je utrpela družba, oziroma škodo, ki ji je nastala zaradi škode, ki je nastala družbi (prim. 258. in 280. čl. ZGD). Vendar pa takšne škode (razen neplačane najemnine za poslovni prostor) ni uveljavljala (pri čemer pa je bila najemojemalec prvotožena stranka (družba) in ne drugotožena stranka (družbenik)). Zato je sodišče druge stopnje vseeno (čeprav iz drugih razlogov, ki pa se nanašajo na materialnopravno presojo) neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter zakonito in pravilno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (na podlagi 353. čl. ZPP). V posledici navedenega, ko se je omejilo na dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka (7. čl. ZPP), in ko ni presojalo pritožbenih navedb, ki niso bile odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP)), je pritožbeno sodišče potrdilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških.