Jedro

Ker je v obravnavanem primeru predmet upravnega spora presoja zakonitosti odločb tožene stranke (ali gre za zemljišča, za katera se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča sploh plačuje) in ne samih zneskov, navedenih v izpodbijanih odločbah, gre z vidika Odvetniške tarife za vrednostno neocenljivo zadevo.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodijo kot I Up 201/2008, I Up 202/2008, I Up 203/2008 in I Up 204/2008, se združijo v skupno obravnavo in odločanje, tako da postane osnovni spis I Up 201/2008. II. Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo 2. točke izrekov izpodbijanih sodb.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanimi sodbami v 1. točki izreka vsake sodbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ugodilo tožnikovim tožbam zoper odločbe tožene stranke z dne 26. 10. 2006, z dne 27. 10. 2006, z dne 25. 10. 2006 in z dne 26. 10. 2006, tako da je te odločbe odpravilo in na podlagi tretjega odstavka tega člena zadeve vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V 2. točki izreka pa je z vsakim sklepom o stroških odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 346,59 EUR v roku 15 dni.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper navedene sklepe o stroških oziroma zoper 2. točke izrekov izpodbijanih sodb, ker meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati stroške po Odvetniški tarifi – OT (Ur. l. RS, št. 67/2003, 70/2003 in 115/2006) v višini 800 točk, saj gre za ocenljivo zadevo, namesto v višini 500 točk, tako kot je to odločilo sodišče prve stopnje.

K 1. točki izreka:

3. Ker je predmet vseh pritožb v obravnavanih zadevah presoja zakonitosti izpodbijanih sklepov, izdanih med istimi strankami in na isti pravni podlagi ter ob bistveno podobnem dejanskem stanju, je Vrhovno sodišče, ob upoštevanju 42. člena in prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v povezavi s 300. in 349. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP obravnavane zadeve združilo v skupno obravnavo in odločanje.

K 2. točki izreka:

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. V obravnavanih zadevah je sporno, ker je tožeča stranka v tožbah z dne 29. 11. 2006, vloženih po Zakonu o upravnem sporu – ZUS, opredelila stroške, v okviru katerih je za sestavo tožbe predlagala stroške v višini 800 odvetniških točk, iz obrazložitve vsakega izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki za sestavo tožbe stroške po tarifni št. 30 OT v višini 500 točk z navedbo v oklepaju „(in ne zahtevanih 800 točk)“.

6. Nadalje iz podatkov v spisih izhaja, da tožeča stranka sicer s tožbami v vseh primerih v celoti izpodbija odločbe tožene stranke za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v zneskih po 7.957.179,00 SIT, ti zneski pa so navedeni tudi v obrazložitvah izpodbijanih sodb.

7. Ne glede na navedeno pa gre po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanih zadevah za neocenljive zadeve, saj je predmet spora v upravnem sporu oziroma v obravnavanih primerih presoja zakonitosti upravnih aktov – odločb tožene stranke (ali gre za zemljišča, za katera se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča sploh plačuje) in ne samih zneskov, navedenih v izpodbijanih odločbah. Ker gre tako za spore v neocenljivih zadevah, je sodišče prve stopnje tožeči stranki tudi pravilno priznalo stroške za sestavo vsake tožbe po tarifni št. 30 1 b v višini 500 točk. 8. Sodišče prve stopnje sicer svoje odločitve, zakaj je tožeči stranki priznalo 500 in ne 800 točk, ni obrazložilo (prvi odstavek 331. člena ZPP, drugi odstavek 72. člena ZUS-1), zato bi lahko bila podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, na katero sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pazi po uradni dolžnosti.

9. Ker pa gre v obravnavanih zadevah le za vprašanji presoje listin oziroma uporabe materialnega prava in je izpodbijane sklepe na tej podlagi mogoče preizkusiti, Vrhovno sodišče izpodbijanih sklepov ni razveljavilo in zadev vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, temveč je ob uporabi 77. člena ZUS-1 s to obrazložitvijo samo dopolnilo obrazložitev izpodbijanih sklepov in s tem odpravilo njihovo pomanjkljivost. 10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijane 2. točke izrekov sodb sodišča prve stopnje.