Jedro

Ker je tožnik v letu 1991 odšel domov na Kosovo na podlagi sklepa o začasnem čakanju z zagotovilom, da ga bo toženka ob prekinitvi čakanja izrecno pozvala na delo in v tem času še ni mogel pričakovati izjemnih razmer, ki so po 25.6.1991 nastale na nekaterih območjih bivše Jugoslavije, je šel rizik njegovih izostankov vse dotlej, dokler je bil objektivno onemogočen vrniti se na delo, na račun tožene stranke, izostankov po datumu, ko bi se tožnik na delo lahko vrnil, pa toženka ni bila dolžna upravičiti.

Zakonitost dokončne odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi petih neupravičenih izostankov se lahko presoja z vidika neupravičenih izostankov v obdobju vse do dokončne odločitve.

Izrek

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in izpodbijana sklepa tožene stranke z dne 9.9.1991 in 1.7.1993, na podlagi katerih naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo 29.8.1991 zaradi več kot pet neopravičenih izostankov po tem datumu, spremenilo tako, da je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo s 30.9.1992, v posledici takšne odločitve pa toženki naložilo priznanje delovne dobe in izplačilo 70 % nadomestila plače tožniku do 29.9.1992 ter povračilo stroškov postopka v znesku 16.460,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obresti, glede priznanja delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja od 30.9.1992 dalje pa tožnikov zahtevek zavrnilo. Pri tem je ugotavljalo, da je bil tožnik v mesecu avgustu 1991 s soglasjem toženke v domačem kraju na Kosovu na začasnem čakanju na delo, s tem, da se je bil dolžan vrniti na delo v treh dneh po prejemu ustreznega poziva s strani toženke.

Koncem avgusta 1991 je toženka sicer poskušala tožnika pozvati na delo, vendar mu zaradi takratnih razmer na območju bivše Jugoslavije (motnje v prometnih in poštnih zvezah, izredno stanje na Kosovu) poziva ni mogla vročiti. V mesecu decembru 1991 mu je potem toženka uspela vročiti zaključeno delovno knjižico s spremnim dopisom, v katerem je omenjala, da mu je delovno razmerje prenehalo.

Od prejema tega obvestila dalje po ugotovitvah sodišča tožnik ni mogel biti več v dobri veri, da je na začasnem čakanju in je bil dolžan, ne glede na izjemne razmere na Kosovu in širšem območju bivše Jugoslavije, storiti vse, da bi se čimprej zglasil pri toženki.

Obvestilo o prenehanju delovnega razmerja je tožnika zateklo s pretečenim potnim listom, ki so mu ga bili pristojni organi pripravljeni podaljšati šele v začetku septembra 1992. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje bi si lahko tožnik tekom septembra 1992 zagotovil v Skopju potrebno vizo za prehod preko Madžarske in po tej poti, ki so jo takrat uporabljali tudi drugi prebivalci iz Kosova, bi lahko najkasneje do 29.9.1992 prišel v Slovenijo in se javil na delo k toženki. Ker tega ni storil in je na lastno odgovornost ostal doma na Kosovu vse do meseca aprila 1993, je od 30.9.1992 dalje dejansko neopravičeno izostal in sta izpodbijana sklepa, kolikor se nanašata na tožnikove izostanke po tem datumu, utemeljena in zakonita.

Zoper gornjo sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga njeno spremembo tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Pri tem pa poudarja, da toženka ni izpolnila svoje zaveze iz sklepa, s katerim je bil tožnik v letu 1991 poslan na čakanje in mu vseskozi ni vročila obvestila, kdaj bi moral delo nastopiti, poleg tega pa sodišče ni dovolj upoštevalo takratnih razmer na Kosovu, zaradi katerih se tožnik dejansko ni mogel vrniti na delo k toženki pred aprilom 1993. Tožena stranka pa se pritožuje zoper ugoditveni del gornje sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrženja zahtevka, podredno pa predlaga zavrnitev celotnega zahtevka. Pri tem graja nejasnost izreka izpodbijane sodbe, ponovno ugovarja zamudo roka za sodno varstvo in poudarja, da je nesprejemljivo, da se tožniku priznava delovno razmerje za leto dni čakanja na delo doma, saj je vedel, da je lahko na čakanju le 6 mesecev, vsekakor pa bi se moral decembra 1991 javiti na delu, ko je bil obveščen o prenehanju delovnega razmerja. Ker se tožnik na delo ni vrnil, mu je toženka zakonito izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče soglaša z vsebino in razlogi izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi dovolj razčiščenega dejanskega stanja, ne da bi pri njeni izdaji bistveno kršilo pravila postopka. Izrek izpodbijane sodbe je razumeti v tem smislu, da je sodišče štelo, da je tožnik do 29.9.1992 izostal upravičeno, oz. se je do tega datuma glede na vse okoliščine upravičeno nahajal doma na čakanju in mu je zato do tega datuma sodišče priznalo ustrezne pravice iz delovnega razmerja, 30.9.1992 pa je po ugotovitvah sodišča izkazan prvi dan neopravičenega izostanka in mu zato v skladu s 6. točko 100. člena ZDR s tem dnem preneha delovno razmerje. Prav tako je iz celotnega konteksta izreka izpodbijane sodbe jasno, da gre v 2. točki izreka za priznanje pravic iz delovnega razmerja v korist tožniku.

Prvostopni sklep tožene stranke z dne 9.9.1991, o prenehanju delovnega razmerja tožnika, je bil vročen tožnikovemu zastopniku šele na podlagi njegovega izrecnega poziva dne 11.5.1993 in je zoper ta sklep v mesecu maju 1993 tožnik po svojem zastopniku pravočasno ugovarjal, o njegovem ugovoru pa je bilo dokončno odločeno šele 1.7.1993, zato so bile v tem primeru ob dopolnitvi prvotnega predloga oz. tožbe dne 6.7.1993 izpolnjene procesne predpostavke za sprožitev in vodenje sodnega spora. Zato pritožbeni predlog tožene stranke za razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe, ker naj bi tožnik sodni spor sprožil prepozno, ni utemeljen.

V skladu s 1. odst. 106. člena ZDR pravno učinkuje praviloma šele dokončna odločitev delodajalca o prenehanju delovnega razmerja (tudi v primeru odpovednega razloga po 6. točki 100. člena ZDR gre za učinkovanje prvostopne in dokončne odločitve, ki pa v tem primeru izjemoma učinkuje za nazaj - prenehanje delovnega razmerja s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela), ki je podvržena sodni presoji, tudi pritožbeno sodišče meni, da se zakonitost odločitve o prenehanju delovnega razmerja iz tega odpovednega razloga lahko presoja z vidika več kot pet neopravičenih izostankov v obdobju vse do sprejema dokončne odločitve delodajalca.

Ker si je v tem primeru tožena stranka ob napotitvi tožnika na začasno čakanje na delo z dne 1.6.1991 sama naložila prekinitev tega čakanja tako, da bo tožnika izrecno pozvala na delo, poziva na delo pa mu v mesecu avgustu 1991 ni uspela vročiti, mu po 29.8.1991 ni mogla očitati neopravičenih izostankov, saj se tožnik takrat upravičeno ni zglasil na delu, ker o prekinitvi začasnega čakanja ni bil obveščen. Od meseca decembra 1991 dalje, ko je tožnik na domač naslov (nesporno) prejel zaključeno delovno knjižico z obvestilom, da mu je delovno razmerje prenehalo, pa v takratnih, glede komunikacij vsekakor izjemnih razmerah na območju bivše Jugoslavije, tožnik ni mogel več računati s sklepom o napotitvi na začasno čakanje na delo.

Zato je prešla dolžnost javljanja na delu na njega in bi moral storiti vse, da bi se na delu pri toženki čimprej zglasil. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je obvestilo o prenehanju delovnega razmerja v mesecu decembru 1991 tožnika zateklo brez veljavnega potnega lista in je utemeljeno verjelo njegovi izpovedbi, da mu je bil potni list izdan šele v začetku meseca septembra 1992. Izpoved tožnika o težavah glede izdaje potnega lista je skladna z v javnih občilih objavljenimi poročili o težavah albanskega prebivalstva na Kosovu v spornem času in zato ni razloga, da sodišče tej izpovedi ne bi verjelo, saj je tožena stranka v ničemer izrecno ni negirala. Ker bi takrat tožnik lahko prišel v Slovenijo samo preko Madžarske oz. preko ozemlja drugih držav, poti preko državnih mej od njega ni bilo mogoče zahtevati brez veljavnega potnega lista. Takoj po pridobitvi potnega lista pa bi moral tožnik storiti vse potrebno za pot v Slovenijo. V okviru njegove dolžnosti, da se na delo vrne čimprej, ni bilo nobenih opravičljivih razlogov, da ni takoj poskušal pridobiti vizuma za prehod Madžarske in da se ni takoj odpravil na pot. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da bi lahko najkasneje s 30.9.1992 nastopil delo pri toženki in zato ugotovilo, da očitek neopravičenih izostankov od tega datuma dalje drži in mu je zato dejansko šele s tem dnem, v skladu s 6. točko 100. člena ZDR, na podlagi dokončnega sklepa toženke z dne 1.7.1993 zakonito prenehalo delovno razmerje. Ker je tožnik v letu 1991 odšel domov na podlagi sklepa o začasnem čakanju na delo z zagotovilom, da ga bo toženka ob prekinitvi začasnega čakanja na delo poklicala in v tem času še ni mogel pričakovati izjemnih razmer, ki so po 25.6.1991 nastale na območju bivše Jugoslavije, je šel rizik njegovih izostankov do 29.9.1992, upoštevaje vse gornje okoliščine, utemeljeno v breme toženke, oz. je v tem času tožnikov status izhajal iz sklepa o napotitvi na začasno čakanje, za njegove izostanke po 30.9.1992 pa toženka ni bila več dolžna odgovarjati, oz. prevzemati rizika.

Pritožbi v zvezi s tem ne navajata nobenih dodatnih dejstev, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev sodišča. Glede na povedano je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in kot pravilno ter zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.