Jedro

Pri tehtanju, ali je prekršena obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku, je potrebno upoštevati ne le potek časa ampak tudi zahtevnost zadeve. Če gre za kazensko zadevo, ki je po dokazni plati izjemno zapletena, sodišče pa kontinuirano izvaja procesna dejanja, o kršitvi ni mogoče govoriti.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 4.10.2000 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obt. B.F. in D.J. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe, tudi tisto, ki jo je vložil zagovornik obt. D.J., s sklepom z dne 16.10.2000 zavrnilo kot neutemeljene.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obt. D.J. dne 20.10.2000 zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarja, da izvedeni dokazi na glavni obravnavi niso podkrepili utemeljenega suma, marveč so ga omajali. Po vložnikovem mnenju v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni analize konkretne dejanske možnosti ponovitve kaznivega dejanja, kršena pa je tudi obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in s spremenjeno odločbo pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sta sodišči ugotovili, da se je utemeljenost suma na glavnih obravnavah še okrepila. Sklep sodišča o obstoju realne nevarnosti, da bi utegnil obtoženec ponoviti kazniva dejanja, je zadostno obrazložen. Razumni rok sojenja je prav tako še ohranjen, kajti sodišče ves čas izvaja dokaze, gre pa za zahtevno kazensko zadevo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obt. D.J. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obt. D.J. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi izpodbija ugotovitev v pravnomočnem sklepu, da utemeljen sum, kot temeljni pogoj za podaljšanje pripora, izhaja že iz pravnomočne obtožnice. Tako vložnik navaja, da se stopnja utemeljenosti suma ni podkrepila, marveč se je omajala, kar je razvidno iz izpovedb prič V.C. (list. št. 880), da J. kot storilec " sploh ne pride v poštev", A.M. (list. št. 881) "da postava ne ustreza" ter R.K. (list. štev. 880), pričevanje M.K. v preiskavi (list. št. 513, 515) pa je v nasprotju z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi (list. št. 781 in 782).

Vložnik zahteve niti ne zatrjuje, da se je stopnja utemeljenosti suma zmanjšala v tolikšni meri, da osnovni pogoj za podaljšanje pripora ne bi bil več podan. Naštete okoliščine, ki jih vložnik zahteve navedel že v pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča, tudi po presoji Vrhovnega sodišča nimajo takega pomena, da bi lahko tako omajale utemeljenost suma, da bi to narekovalo odpravo pripora. Zato je izpodbijani pravnomočni sklep v tem delu zakonit. Prav tako je pomotno naziranje vložnika zahteve, da sodišče v napadeni pravnomočni odločbi sploh ni ugotavljalo realne nevarnosti, da bo obtoženec ponovil kaznivo dejanje. Nasprotno, na podlagi načina storitve kaznivega dejanja, saj naj bi obtoženca uporabila strelno orožje, ter si pri tem prilastila zelo visoko vsoto denarja (35,808.200,00 SIT), kar je okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje in predkaznovanosti obt. D.J. zaradi premoženjskih deliktov, tudi zaradi kaznivega dejanja ropa, kot okoliščine, ki se nanaša na osebnost storilca, je pravilno zaključilo, da je podana realna nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil na prostosti, nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Nasprotne navedbe v zahtevi zato niso utemeljene.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je podaljšanje pripora zoper obt. D.J. neizogibno potrebno za varnost ljudi in njihovega premoženja ter da je tak ukrep upravičen in sorazmeren glede na težo očitanega kaznivega dejanja. Na ta način je tudi navedlo razloge, zakaj odreditev hišnega pripora po 199.a členu ZKP kot milejši ukrep pri tem obtožencu ne zadošča za odpravo ponovitvene nevarnosti.

Vložniku zahteve tudi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je obt. D.J. kršena ustavna pravica do sojenja v razumnem roku. Tako trditev zagovornik obtoženega D.J. utemeljuje z navedbo, da je obtoženec v priporu že drugo leto, da je bila glavna obravnava preložena za cel mesec in da senat nima prav nobenega zagotovila, kdaj bo lahko izvedel predlagane dokaze (rekonstrukcijo, ki ji v državi nismo bili priča, izvedensko mnenje antropologinje itd.) ter da sodišče pri podaljšanju pripora ni upoštevalo, ali bo konkreten postopek mogoče končati v razumnem roku.

Po 1. odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu sodišče odloča brez nepotrebnega odlašanja, torej v razumnem roku. Dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, je, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu (2. odstavek 200. člena ZKP).

Po vložitvi obtožnice, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 10.12.1999, je v zadevi zdržema delalo in opravilo glavno obravnavo dne 7.3., 11.4., 16.5., 23.5., 30.5., 20.6. ter 29.8.2000, ko je sprejelo sklep, da se zaradi izvedbe dokazov glavna obravnava preloži na dan 10.10.2000, nato pa na 7.11.2000. Dne 12.9.2000 je v navzočnosti obt. B.F. opravilo rekonstrukcijo dejanja in nato dne 29.9.2000 odredilo izvedenstvo antropološke stroke in za izvedenko določilo stalno sodno izvedenko dr. V.B. Med številnimi posameznimi procesnimi dejanji, ki jih je izvedlo sodišče, ni takih presledkov, ki bi potrjevali vložnikove trditve o obstoju navedene kršitve. Pri tehtanju, ali je prekršena obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku, je potrebno upoštevati, ne le potek časa, marveč tudi zahtevnost zadeve. Obravnavana kazenska zadeva je po dokazni plati izjemno zapletena. Celovita ocena navedenih okoliščin tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže, da obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku ni bila prekršena in je izpodbijani pravnomočni sklep tudi s tega vidika zakonit. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obt. D.J. v svoji zahtevi, niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.