Jedro

Če se degenerativne spremembe pri oškodovancu do škodnega dogodka niso manifestirale, je celoten obseg škode v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. To pa ne velja za primer, ko so se pri oškodovancu že več kot 20 let pred škodnim dogodkom zaradi degenerativnih sprememb manifestirale težave in jih je škodni dogodek le še povečal.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka tako spremeni, da se znesek 5.600,00 EUR nadomesti z zneskom 5.353,00 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 5.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 19.000,00 EUR od 3.4.2009 do 18.5.2009 in od zneska 5.600,00 EUR od 3.4.2009 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.726,92 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine premalo upoštevalo dejstvo, da tožnik še vedno trpi srednje hude telesne bolečine in jih bo trpel tudi v bodočnosti. Neustrezno je ovrednotilo nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi tožnikov neugoden življenjski položaj, saj je med zdravljenjem izgubil službo. V zvezi z omejeno gibljivostjo hrbta je sledilo izvedencu, ki je ocenil, da je 25% tožnikovega trenutnega stanja posledica njegovih prejšnjih zdravstvenih težav. Slednje pa tožnika niso omejevale v tolikšni meri, da bi zaradi njih prišlo do kakršnegakoli zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poleg tega ni najti materialnopravne opore za omejevanje odškodnine za večji obseg škode, ki je posledica osebnega stanja oškodovanca. Deljeno vzročnost je tudi zmotno razširilo na celotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Odškodnina iz tega naslova je tudi sicer določena prenizko, kajti sodišče ni dalo zadostnega poudarka subjektivnim lastnostim tožnika oziroma njegovemu doživljanju. Neustrezno je nadalje ovrednotilo duševne bolečine zaradi skaženosti. Brazgotin na obrazu ni mogoče prekriti, sodišče pa ni upoštevalo tudi brazgotin na roki in nogi. V okviru odškodnine za tujo nego in pomoč bi moralo sodišče upoštevati mnenje izvedenca, kjer so omejitve tožnika prikazane v objektivni luči, nenazadnje je zaslišanje tožnika le eden od dokazov, sodišče pa se je lahko prepričalo, da tožnik svoje težave kvečjemu minimalizira. Tožnik je v zvezi z ugotavljanjem obsega materialne škode predlagal zaslišanje njegove žene A. P., česar sodišče ni izvedlo in je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo močno pretirana. Zdravljenje je trajalo vsega skupaj dobrih 10 mesecev, kar 9 mesecev pa je tožnik trpel le lahke telesne bolečine. Tožnik je zaradi nezgode nekoliko omejen pri uživanju tople in mrzle hrane ter težjih fizičnih aktivnostih, vendar njegove življenjske aktivnosti niso omejene v tolikšnem obsegu, da bi zaradi njih duševno trpel. Odškodnina za skaženost je določena previsoko, saj brazgotine niso vpadljive in odbijajoče. Poleg tega pa sodišče kljub predlogu tožene stranke že plačan znesek odškodnine v višini 19.000,00 EUR ni valoriziralo. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek nad plačanim nespornim delom odškodnine v znesku 19.000,00 EUR, z upoštevanjem valorizacije, zavrne in glede na uspeh v pravdi ponovno odmeri pravdne stroške.

Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Materialnopravna podlaga za določitev odškodnine za negmotno škodo je prvi odstavek 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek odstavek 179. člena OZ).

Pritožba tožeče stranke neutemeljeno navaja, da naj bi tožnik trpel telesne bolečine tudi v bodoče, saj izvedeniško mnenje slednjega ne potrjuje. Izvedenec je v mnenju zaključil, da je zdravstveno stanje tožnika ob pregledu (24.6.2009) dokončno, v nadaljevanju pa je natančno razdelal pretrpljene telesne bolečine in jih omejil na čas do zaključka zdravljenja, torej vsega skupaj 10 mesecev. Po drugi strani pa prav tako ni mogoče pritrditi toženi stranki, da gre le za kratek čas zdravljenja in je odškodnina za to obliko negmotne škode previsoka. Potrebno je namreč upoštevati številne nevšečnosti, ki jih je tožnik tekom zdravljenja utrpel, med katerimi velja izpostaviti zlasti operativni poseg v splošni anesteziji, uživanje le tekoče hrane v prvih dveh tednih po nesreči, naslednjih šest mesecev pa le mehke hrane, dva meseca in pol je imel tožnik mavec na levi nogi ter tri mesece tritočkovno ortozo za imobilizacijo prsne hrbtenice. Vse navedeno, kot tudi sam obseg telesnih poškodb, je sodišče ovrednotilo ustrezno (prim. II Ips 624/90, II Ips 479/2001, II Ips 529/95), zato pritožbeno sodišče pritrjuje odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 12.000,00 EUR.

Sodišče druge stopnje nadalje pritrjuje tudi odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Drži sicer, da ne gre za popolno omejitev njegovih dotedanjih aktivnosti, vendarle pa tožnik ne zmore več opravljati dela na domači kmetiji v enakem obsegu kot prej, saj ni zmožen težjih fizičnih del, celo ne daljše vožnje s traktorjem, v celoti je moral opustiti delo v gozdu. Zaradi bolečin v goleni lahko prehodi največ razdaljo do pol ure, izrazitejše težave pa ima pri hoji po neravnem terenu in hoji v hrib, zaradi posledic pa je omejen tudi pri igri s svojimi mladoletnimi otroki. Poleg tega ima težave pri uživanju tople ali zelo mrzle hrane, pogosto se ugrizne v jezik, kar se mu predhodno ni dogajalo. Izvedenec tako ugotavlja, da je tožnik omejen tako v življenjskih aktivnostih kot tudi delovni sposobnosti, zaradi česar zagotovo psihično trpi. V zvezi z vprašanjem omejene gibljivosti hrbtenice, je potrebno pritožbi tožnika pojasniti, da sodišče deljene vzročnosti ni širilo tudi na tožnikove ostale omejitve v okviru te postavke nepremoženjske škode, temveč jo je obravnavalo povsem ločeno in nato za duševne bolečine zaradi celotnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo ustrezno odškodnino. Judikati, na katere se sklicuje pritožba, kot tudi ostala sodna praksa glede vprašanja osebnostnih lastnosti oškodovanca (prim. II Ips 625/2008, II Ips 1198/2008, II Cp 2964/2009, II Cp 2703/2009, II Cp 3979/20009) obravnavajo situacije t.i. neme patologije, torej primere, pri katerih se degenerativne spremembe pri oškodovancu niso izrazile vse do škodnega dogodka, ki ga je moč obravnavati kot sprožilni moment. Obravnavana zadeva pa je drugačnega značaja, saj je iz tožnikovega zdravstvenega kartona razbrati, da so se pri njem že od leta 1987 pojavljale pogoste bolečine v križu, posledica katerih je omejena gibljivost prsno ledvenega dela hrbtenice. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvedencu in zaključilo, da je le 75% sedanjih težav z omejenostjo ledvenega dela mogoče pripisati škodnemu dogodku. Glede na navedeno je odškodnina v višini 11.000,00 EUR za to obliko negmotne škode primerna.

Tožeča stranka je v svoji trditveni podlagi glede odškodnine za skaženost, poleg brazgotine ob levi strani ustnice, res navajala tudi brazgotini na roki in nogi, vendar pa je tožnik o duševnih bolečinah zaradi skaženosti izpovedal le v zvezi z brazgotino na obrazu (subjektivni element) in sicer, da ga moti, saj gre za spremembo na obrazu, za katero ga ljudje po nepotrebnem opazujejo in sprašujejo in zaradi česar se počuti nelagodno. Brazgotina sicer res ni zelo vpadljiva ali odbijajoča, vendarle pa gre za obliko skaženosti, zaradi katere tožnik duševno trpi. Zato je odškodnina v višini 1.000,00 EUR primerna.

Glede odškodnine za tujo pomoč in oskrbo je sicer potrebno pritrditi tožeči stranki, da je izvedenec ugotovil večji obseg potrebne pomoči tožniku, vendar pa je potrebno opozoriti na 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) po katerem sodišče o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ne glede na ugotovitve izvedenca, ki so vezane na (objektiven) obseg poškodb, je sodišče upravičeno sledilo izpovedi tožnika samega o tem, kolikšno pomoč je dejansko potreboval, o čemer je bil tožnik celo dvakrat izrecno vprašan. Potrebno je namreč upoštevati, da je dojemanje poškodb in njihovo obvladovanje odvisno od vsakega posameznega oškodovanca, zato tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o tem, da tožnik škodo minimalizira. Glede na tožnikovo izpoved pa tudi ni mogoče zaključiti, da je podan dvom o dejanskem obsegu potrebovane pomoči, zato je sodišče dokaz z zaslišanjem priče A. P. pravilno zavrnilo.

Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni sledilo njenemu predlogu za valorizacijo že nakazanega zneska odškodnine, ki ima podlago v drugem odstavku 168. člena OZ. Zato je sodišče druge stopnje, na podlagi pete alineje 358. člena ZPP, sodbo v tem delu spremenilo tako, da je upoštevalo valorizirani znesek že nakazane odškodnine (na dan izdaje sodbe 8.4.2010 je to 19.247,00 EUR) in prisojeni znesek 5.600,00 EUR, ki se obrestuje od 3.4.2009 dalje do plačila, nadomestilo z zneskom 5.353,00 EUR.

V preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (tretji odstavek 154. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni poseglo v že odmerjene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP.