Jedro

Če je bilo tožniku izdano potrdilo po 62. členu ZUN, tožnik pa je zgradil dodaten objekt k drvarnici, je treba najprej ugotoviti, ali je gradnja izvršena v skladu s potrdilom. Šele takrat se inšpektor lahko odloči o ukrepu po 74. ali 75. člen ZUN.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega urbanističnega inšpektorata z dne 14.8.1992.

Obrazložitev

Urbanistični inšpektor je z odločbo z dne 21.4.1992 na podlagi 72. ter 1. in 2. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor odločil, da mora tožnik ustaviti gradnjo zidanega podaljška drvarnice v izmeri 4,70 x 5,20 m, ki stoji na parc. št. 1078/4 in da mora v roku enega meseca zaprositi za lokacijsko dovoljenje.

V pritožbi z dne 19.5.1992 je tožnik predlagal, da tožena stranka izpodbijano odločbo razveljavi. Navajal je, da ustavitev gradnje ni možna, ker je bila končana pred štirimi leti. Spremenjena je bila namembnost zemljišča. Ob začetku gradnje je bilo investitorju rečeno, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno, zadostovala bi naj priglasitev. Gre za manjši objekt. Lokacijsko dovoljenje zato ni potrebno. Odločitev o ustavitvi gradnje je prepozna.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo z utemeljitvijo, da sta prvi in drugi odstavek izreka odločbe v skladu s 1. in 2. odstavkom 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Drugi odstavek navedenega člena je povezan s 1. odstavkom, zato mora biti izrečen ukrep na njegovi podlagi. Tudi odločitev po 3. odstavku je odvisna od odločitve po 1. odstavku. Prizidek presega 20 m2 tlorisne površine, zato bi moral tožnik glede na vsebino odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin pridobiti lokacijsko dovoljenje.

V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Objekta več ne gradi. Končal ga je pred štirimi leti. Zato odločitev tožene stranke ni smiselna. V odločbi bi morala tožena stranka novogradnjo natančno opisati. Drvarnice ni gradil na novo, ampak je obstoječo le povečal. Namembnost objekta ni takšna, da bi zanj tožnik moral imeti lokacijsko dovoljeje.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, RS, št. 26/90, 18/93, zadnja novela za ta spor ne velja) je objekte v načelu dovoljeno graditi na podlagi lokacijskega dovoljenja, izjema so dela, navedena v 51. členu. Na osnovi 2. odstavka 51. člena navedenega zakona je skupščina občine sprejela odlok o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni list SRS, št. 34/86). Komite za urejanje prostora in varstvo okolja občine je dne 16.6.1988 izdal potrdilo. V njem je ugotovil, da "zadostuje priglasitev za izvedbo drvarnice - pomožnega objekta skupne tlorisne izmere v zatečenem stanju 20 m2 v pritlični izvedbi tako, da se obstoječa južna fasada v sedanji liniji podaljša za 3 m in prav tako tudi ostrešje v obstoječem načinu izvedbe ter namesti žlebove ter odvede meteorno vodo nemoteče za sosednje zemljišče". Potrdilo je bilo izdano na podlagi takrat veljavnega 62. člena navedenega zakona. V prvostopni odločbi je ugotovljeno, da tožnik gradi zidani podaljšek v tlorisni izmeri 4,7 x 5,2 m. Urbanistični inšpektor lahko odloči o ukrepu po 1. odstavku 74. člena zakona, če investitor gradi brez lokacijskega dovoljenja ali potrdila, po 1. in 2. odstavku 75. člena pa, če se gradbena dela izvajajo v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem oziroma potrdilom.

Glede na vsebino potrdila z dne 16.6.1988 in ugotovljeno dejansko stanje v odločbi z dne 21.4.1992 ni jasno, ali je tožnik gradil v nasprotju s potrdilom. V prvostopni upravni odločbi sta navedena tlorisna površina objekta in zidana gradnja, v potrdilu pa je dovoljeno podaljšanje obstoječe drvarnice za 3 m brez navedbe dimenzije in načina (vrste) gradnje. Zato ni mogoče ugotoviti, ali je in v čem je tožnik z gradnjo presegel vsebino potrdila z dne 16.6.1988 oziroma je gradil morda po namenu popolnoma drug objekt, na podlagi česar bi bilo možno sklepati, da se objekt gradi brez lokacijskega dovoljenja oziroma brez potrdila in ali je urbanistični inšpektor lahko ukrepal po 1. odstavku 74. člena, ali pa bi moral ukrepati po 75. členu zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni utemeljila, zakaj gradnje ni mogoče presojati z vidika vsebine potrdila, čeprav se je tožnik nanj skliceval v pritožbi. Tudi v primeru, če bi bil objekt dejansko v celoti zgrajen, ker urbanistični inšpektor med gradnjo ni ukrepal, glede na ugotovljeno dejansko stanje inšpektor še vedno lahko terja pridobitev ustreznega dovoljenja (2. odstavek 74. oziroma 2. odstavek 75. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor).

Glede na ugotovljeno dejansko stanje in glede na vsebino potrdila z dne 16.6.1988 ni mogoče ugotoviti, kateri ukrep na podlagi zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor bi urbanistični inšpektor lahko izrekel. Sodišče je moralo zato izpodbijano odločbo odpraviti.