Jedro

Tožnik bi moral predlagati novega izvedenca, če je menil, da s strani izvedenca ugotovljeno dejstvo, da gibljivost tožnikove hrbtenice, kljub poškodbi, ni zaznavno omejena, ni pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 14. 02. 2011 izdalo sodbo na podlagi odpovedi, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 7.330,62 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 02. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka), in sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 7.669,38 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 02. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.125,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (odločitev v II. točki izreka) je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče imenovalo izvedenca specialista ortopeda, ki je določil, da je tožniku ostala trajna invalidnost v višini 5% po tabeli invalidnosti ZT-NE 93, sodišče prve stopnje bi tako tožniku moralo prisoditi 3.834,68 EUR. Sodišče pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker gibljivost hrbtenice ni zaznavno omejena. Kar samo je torej ocenilo, da pri tožniku ni podana invalidnost, česar pa ni ustrezno in strokovno utemeljilo. Prikrojilo je navedbe izvedenca in tožnika. Tožnik je že v tožbi priložil izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki je ugotovil 10% invalidnost, v postopku postavljeni izvedenec pa 5% invalidnost. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni potrdil, da bi bila njegova hrbtenica kakorkoli omejeno gibljiva, kar pa ne drži, izpovedal je, da se težje prikloni, da ima občasne bolečine v rokah, lopaticah in ramah, da ga občasno boli hrbet, v zvezi s športnimi aktivnostmi je bolj omejen. Tudi trditev sodišča, da je izvedenec navedel, da gibljivost hrbtenice ni zaznavno omejena in zato v zvezi z morebitno zmanjšano gibljivostjo ni odmeril stopnje invalidnosti, ni točna. Izvedenec je zapisal, da gibljivost hrbtenice ni zaznavno omejena, ni pa trdil, da v zvezi s tem ni odmeril stopnje invalidnosti. Tudi v dodatnem mnenju je jasno zapisal, da je ocenil invalidnost zaradi zloma vretenca torakalne hrbtenice v skladu s tabelo invalidnosti „da je invalidnost zaradi poškodbe torakalnega vretenca možna 20%“. Splošni pogoji v XI. točki določajo omejeno gibljivost hrbtenice po poškodbi kostnega dela torakalnega segmenta v treh stopnjah: lažje stopnje 5%, srednje stopnje 10% in težje stopnje 20%. Izvedenec je torej pri tožniku ocenil lažjo omejenost gibljivosti hrbtenice. Sodišče je očitno dvomilo v odločitev izvedenca, ni pa ga zaslišalo, niti ni zahtevalo postavitve novega izvedenca, kršilo je tudi določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Napačno je uporabilo tudi materialno pravo, ugotovitve sodišča o dejanskem stanju pa so v nasprotju z vsebino posameznih listin in izvedenih dokazov. Zaradi tega izrek nasprotuje razlogom sodbe in se sodbe sploh ne da preizkusiti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in tudi ni nasprotja med izrekom sodbe in njenimi razlogi, zagrešilo pa tudi ni relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi vplivale na pravilnost ali zakonitost odločitve.

6. Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec (tožnik) zavezuje, da bo zavarovalnici (toženi stranki) plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storilo kaj drugega (921. člen Obligacijskega zakonika – OZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje kot avtonomno materialno podlago za odločitev o zahtevku upoštevalo tudi zavarovalno pogodbo sklenjeno med pravdnima strankama, polico za življenjsko zavarovanje (priloga A2) in Splošne pogoje za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Z vpogledom v Splošne pogoje (priloga B6) je ugotovilo, da je invalidnost definirana kot popolna ali delna trajna izguba splošne delovne sposobnosti, v primeru nezgode izplača zavarovalnica odstotek zavarovalne vsote za invalidnost, ki ustreza odstotku delne invalidnosti, če je zavarovanec zaradi nezgode postal delni invalid. Končna stopnja invalidnosti se določi po Tabeli za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode (v nadaljevanju Tabela). Invalidnost se v zvezi s hrbtenico prizna, med drugim, v primerih zmanjšane gibljivosti hrbtenice oziroma omejene gibljivosti hrbtenice ali pa zaradi serijskega zloma treh ali več nastavkov (točka XI, točka 94 do 99 Tabele).

7. Nesporno je tožnik v škodnem dogodku dne 19. 01. 2008 utrpel „kompresijski zlom TH-12 z znižanjem zgornje terminalne plošče za 1/3“, to je kompresijski zlom dvanajstega torakalnega vretenca. Kot je razvidno iz zgoraj povedanega, Splošni pogoji tožene stranke ne priznavajo invalidnosti že za sam zlom vretenca, temveč jasno določajo, da se invalidnost po točki 96 Splošnih pogojev prizna za omejeno gibljivost hrbtenice po poškodbi kostnega dela torakalnega segmenta. Invalidnost za zlom brez prisotne omejene gibljivosti se prizna samo, kadar gre za serijski prelom treh ali več spinalnih nastavkov ali prečnih nastavkov, kar pa nesporno pri tožniku ni bilo ugotovljeno.

8. Glede gibljivosti hrbtenice, je tožnik trdil, da ima hrbtenico omejeno gibljivo (navedbe v tožbi), da so gibi hrbtenice omejeni (zapis v zdravniškem spričevalu o invalidnosti, priloga A2, ki predstavlja le trditveno podlago tožnika in ne dokazne), ko je bil zaslišan pa je izpovedal, da se težje prikloni. Ne drži torej, da tožnik v zvezi z omejeno gibljivostjo hrbtenice ni ničesar omenjal, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje.

9. Je pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da omejenosti hrbtenice in s tem invalidnosti v skladu s Splošnimi pogoji tožene stranke, tožnik ni dokazal. Z izpovedbo, da se po škodnem dogodku težje prikloni, invalidnosti ne more izkazati. V tem postopku postavljeni izvedenec dr. B. K., specialist ortoped, pa je ugotovil in jasno zapisal, da v zvezi s poškodbo z dne 19. 01. 2008 gibljivost hrbtenice ni zaznavno omejena (stran 4 izvedenskega mnenja, list. št. 39). Na izvedensko mnenje tožnik ni imel pripomb in ni osporaval takšnim dejanskim ugotovitvam izvedenca. Iz mnenja in iz dopolnitve mnenja, ki ga je izvedenec izdelal na pripombe tožene stranke, je razvidno, da je izvedenec 5% invalidnost tožniku priznal že na podlagi dejstva poškodbe torakalnega vretenca. Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo, da ni vezano na oceno invalidnosti, kot jo je podal izvedenec, ampak je upoštevalo samo s strani izvedenca ugotovljena dejstva, torej dejstva v zvezi s poškodbo in posledicami te poškodbe. Ugotovljeno dejstvo pa je, da kompresijski zlom dvanajstega vretenca pri tožniku ni pustil posledic, saj kljub poškodbi gibljivost hrbtenice ni zaznavno omejena.

10. Sodišče ni zagrešilo očitanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izvedensko mnenje glede ugotovitve obsega tožnikovih poškodb in posledic le-teh, ni bilo nejasno, nepopolno ali samo s seboj v nasprotju, zato sodišče ni bilo dolžno postavljati novega izvedenca (254. člen ZPP), niti uporabiti določbe o materialno procesnem vodstvu (285. člen ZPP). Tožnik bi moral predlagati novega izvedenca, če je menil, da s strani izvedenca ugotovljeno dejstvo, da gibljivost tožnikove hrbtenice, kljub poškodbi, ni zaznavno omejena, ni pravilno. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ni bilo prerekano, pa je pravilna uporaba materialnega prava stvar sodišča. Pravo pa je sodišče pravilno uporabilo.

11. Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi tožena stranka nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).