Jedro

Tožnica je bila v vtoževenih obdobjih zmožna za delo, zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Procesne kršitve ne predstavlja nevročitev upravnega spisa. Če sodišče stranki res ne bi vročilo prilog, bi to lahko predstavljalo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev pa ni podana, ko gre za upravni spis, za katerega stranka lahko zahteva pregled. Ker tožnica tega ni storila, njeno zatrjevanje, da z listinami upravnega spisa ni seznanjena, ne more biti pravno upoštevno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 24. 3. 2015 in št. ... z dne 18. 2. 2015, št. ... z dne 13. 7. 2015 in št. ... z dne 24. 6. 2015, št. ... z dne 20. 7. 2015 in št. ... z dne 6. 7. 2015 ter ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe izven dela od 6. 2. 2015 do 11. 3. 2015 ter od 1. 7. 2015 do 25. 8. 2015. Presodilo je, da so izpodbijani upravni akti pravilni in zakoniti.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ter priglasitvijo stroškov.

Dokazni postopek je izpeljan pomanjkljivo. Sodišče je nekritično sledilo mnenju sodnega izvedenca, ne da bi upoštevalo njeno izpoved in podatke v spisu ter ne da bi zaslišalo delodajalca in osebno zdravnico, kar bi bilo nujno zaradi nasprotovanj zapisov v zdravstvenem kartonu z ugotovitvami izvedenca. V zapisih v zdravstvenem kartonu je podlaga za ugotovitev, da se njeno stanje v spornih obdobjih ni izboljšalo, zato so ugotovitve sodnega izvedenca protispisne, posebej glede tega, da naj bi odklonila operativni poseg. Sodno izvedenska ocena delazmožnosti ni objektivna. Sodišče v zvezi z obremenitvami na delovnem mestu ni zaslišalo delodajalca. Ni se opredelilo do njenih navedb, niti do tega, da je jemala protibolečinska sredstva. Če bi se ji stanje res izboljšalo, operativni poseg ne bi bil nujen niti potreben. Po oceni izvedenca naj bi bila za delo zmožna neposredno pred operacijo in opravljanjem fizioterapije, sodišče pa je temu nekritično sledilo. Upoštevati bi bilo potrebno tudi njen subjektivni odnos do zdravstvenega stanja in delazmožnosti. Po prvi fizikalni terapiji ji je bila predlagana še obnovitvena. Sklicevanje na listine v upravnem spisu, ki ji ni bilo vročeno, predstavlja kršitev pravice do izjave v postopku, kršitev ustavnih jamstev in 6. ter 13. člena EKČP. Enako velja tudi za neobrazloženost upravnih odločb, ki ne ustrezajo pravnemu standardu obrazloženih odločb. Sodišče se do tega očitka ni opredelilo, kar naj bi predstavljalo kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Niti izvedenec niti sodišče nista pojasnila, zakaj je bil tožnici bolniški stalež od 18. 11. 2014 dalje večkrat priznan, ne pa tudi v spornih obdobjih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

K zatrjevanim bistvenim kršitvam postopka

5. Sodišče prve stopnje tožnici z ničemer ni kršilo pravice do izjave, kar v pritožbi smiselno uveljavlja. Posledično niso podane zatrjevane kršitve Ustave RS niti 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

6. Smiselno zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti, torej kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo, ker ni zaslišalo tožničine osebne zdravnice in delodajalca, ni podana. Navedena dokazna predloga je utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS sicer načelno izhaja tudi pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa ni neomejena. Sodišče tako med drugim ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

V dokaznem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo 9. 3. 2016, je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je dejansko stanje z izvedenimi dokazi dovolj razčiščeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje glede tožničine delazmožnosti v spornih obdobjih z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca specialista medicine dela, izdelanim na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, vključno z zapisi v zdravstvenem kartonu, in njegovim zaslišanjem popolno in pravilno razčiščeno, zato sta bila dokazna predloga z zaslišanjem osebne zdravnice in delodajalca utemeljeno zavrnjena. Sodni izvedenec je pri izdelavi mnenja upošteval tudi zapise osebne zdravnice v zdravstvenem kartonu in se do njih opredelil, ter delo prodajalke v pekarni 20 ur tedensko, kot je razvidno iz ocene tveganja in izjave o varnosti z dne 21. 7. 2011. Tožnica je bila v zvezi z delom, ki ga opravlja, zaslišana. Kršeno ni bilo niti načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, po katerem sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku med drugim zaslišalo tožnico in pridobilo izvedensko mnenje, ki ga je povsem utemeljeno sprejelo kot prepričljivo in objektivno.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da se sodišče naj ne bi opredelilo do njenih navedb v zvezi z jemanjem protibolečinskih tablet in pomanjkljive obrazložitve izpodbijanih upravnih aktov. Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Če sodišče krši dolžnost opredelitve, to ne predstavlja kršitve iz 14., ko ni mogoč preizkus sodbe, niti 15., ko gre za t. i. protispisnost, temveč iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s protibolečinskimi zdravili je sodni izvedenec pojasnil, da tožnici v spornih obdobjih sploh niso bila predpisana. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti sledilo sodno izvedenskemu mnenju. Torej tudi v zvezi z jemanjem protibolečinskih tablet. S tem, ko je sodišče z izpodbijano zavrnilno sodbo potrdilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov je štelo, da so tudi ustrezno obrazloženi. V nasprotnem primeru njihova vsebinska presoja sploh ne bi bila mogoča. 8. Končno procesne kršitve ne predstavlja niti nevročitev upravnega spisa. Če sodišče stranki res ne bi vročilo prilog, bi to lahko predstavljalo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev pa ni podana, ko gre za upravni spis, za katerega stranka lahko zahteva pregled. Ker tožnica tega ni storila, njeno zatrjevanje, da z listinami upravnega spisa ni seznanjena, ne more biti pravno upoštevno.

Materialnopravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

9. V obravnavani zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, po katerih je bila tožnica v obdobjih od 6. 2. 2015 do 11. 3. 2015 in od 1. 7. 2015 do 25. 8. 2015 zmožna za delo. Pred, med in po spornih obdobjih ji je bil bolniški stalež odobren. Gre torej za spor o začasni nezmožnosti za delo zaradi poškodbe izven dela.

10. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo s poznejšimi spremembami) ter v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 30/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami). Skladno z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po 2. odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije (82. člen ZZVZZ). Po določbi 232. člena POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka (1. odstavek 233. člena POZZ).

Zavarovanec je torej začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje njegovo stanje oziroma delovno zmožnost. Zgolj na podlagi zavarovančevega subjektivnega odnosa do zdravstvenega stanja in delazmožnosti ter brez medicinske dokumentacije, iz katere bi nezmožnost za delo objektivno izhajala, bolniškega staleža seveda ni mogoče priznati. Tožničine pritožbene navedbe v tej smeri zato ne morejo biti uspešne.

Dejanske okoliščine obravnavanega primera

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem, ali je bila tožnica v spornih obdobjih nezmožna za delo prodajalke v pekarni 20 ur tedensko, pridobilo sodno izvedensko mnenje izvedenca medicine dela A.A.. V pisnem izvedenskem mnenju z dne 15. 1. 2016 je ocenil, da je bila od 6. 2. 2015 do 11. 3. 2015 in od 1. 7. 2015 do 25. 8. 2015 za to delo in v takšnem delovnem času zmožna.

Pojasnil je, da je v času od 6. 2. 2015 do 11. 3. 2015 zaradi poškodbe izven dela iz novembra 2014 čakala na operacijo levega kolena, ki je bila sicer predvidena že za 22. 1. 2015. Oceno delazmožnosti v tem obdobju je oprl zlasti na izvid kirurga z dne 11. 2. 2015, da je bilo stanje kolena v tem času stabilno, in upošteval, da v tem obdobju ni imela predpisanih zdravil proti bolečinam. Izrecno se je opredelil do anamnestičnega zapisa v zdravstvenem kartonu z dne 10. 2. 2015, da naj bi se stanje slabšalo, česar izvid z dne 11. 2. 2015 ne potrjuje. Tudi ocena delazmožnosti v času od 1. 7. 2015 do 25. 8. 2015 temelji zlasti na izvidu kirurga z dne 16. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je koleno dobro gibljivo in stabilno. Glede na takšno stanje kolena in upoštevaje delo prodajalke ni našel razlogov, da od 1. 7. 2015 do 25. 8. 2015 ne bi mogla delati 20 ur tedensko, še zlasti ker se v tem času zaradi zdravljenja pri osebni zdravnici sploh ni zglasila in v tem času tudi ni imela predpisane protibolečinske terapije.

Na zaslišanju se je opredelil do vseh tožničinih pripomb in vztrajal pri podanem mnenju. Prepričljivo je pojasnil, da primerjava kliničnih pregledov v izvidih kirurga z dne 18. 11. 2014 in 11. 2. 2015 pokaže, da je stanje pri drugem pregledu izboljšano in stabilno. Enako je navedeno tudi v izvidu kirurga z dne 16. 6. 2016. Pritožbeno zatrjevanje, da se ji stanje v spornih obdobjih ni izboljšalo, je zato neutemeljeno in celo protispisno. Deloma protispisno, sicer pa tudi neutemeljeno, je nadalje zatrjevanje, da iz zapisov v zdravstvenem kartonu izhaja, da se ji zdravstveno stanje ni izboljšalo. Tožnica se pri osebni zdravnici zaradi zdravljenja v spornih obdobjih, razen 10. 2. 2015, ko je v anamnezi navajala poslabšanje stanja, ki ga kirurg naslednjega dne ni potrdil, sploh ni zglasila. Stabilnost stanja pa je razvidna prav iz izvidov kirurga. Zaslišan sodni izvedenec je dodatno pojasnil, da je bila tožnica od 11. 3. 2015 v bolniškem staležu zaradi artoskopije, od 25. 8. 2015 dalje pa zaradi fizikalne terapije. Torej je bila od 11. 3. 2015 do 30. 6. 2015 ter ponovno od 26. 8. 2015 dalje začasno nezmožna za delo zaradi razlogov, ki so sicer v posredni zvezi s stanjem kolena, vendar pa to stanje v spornih obdobjih glede na izvide kirurga, kot je ocenil sodni izvedenec, ni bilo takšno, da ne ni bila zmožna za delo prodajalke v pekarni 20 ur tedensko. Tudi čakanje na operativni poseg samo po sebi, ob stabilnem stanju kolena, in v okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnica poseg sama odložila, seveda ne morebiti razlog za priznanje bolniškega staleža. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

12. Izvedensko mnenje je podano na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in zapisov v zdravstvenem kartonu. Tožnica je bila na zaslišanju sodnega izvedenca prisotna in zanj ni imela dodatnih vprašanj. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodno izvedensko mnenje prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo in predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je bila tožnica v vtoževenih obdobjih zmožna za delo, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Odločitev pritožbenega sodišča

13. Po presoji pritožbenega sodišča je torej dejansko stanje s sodno izvedenskim mnenjem popolno in pravilno razčiščeno, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe izven dela v spornih obdobjih, utemeljeno zavrnilo.

14. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.