Jedro

Tožeča stranka je kot serviser dolžna ravnati v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vendar pa zahteva, da kljub grajanju točno določenih napak avtomobila, preverja tudi vse druge morebitne napake, ki jih pri ugotavljanju vzrokov za zatrjevane napake ne more opaziti in ki niso v povezavi z zatrjevano napako, presega celo takšno stopnjo skrbnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 4. odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 49951/2009 z dne 20. 4. 2009 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 412,53 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Najprej velja izpostaviti, da sodišče prve stopnje na več mestih meša trditveno podlago strank z izpovedbami zaslišanih prič in pravdnih strank, oziroma (z drugimi besedami), izpovedbe upošteva kot del trditvene podlage. Ker so izpovedbe le dokazno sredstvo, s katerim ni mogoče nadomeščati manjkajočih trditev, je takšno ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP. To je posebej očitno pri ugotovitvi, da toženi stranki ni bilo potrebno zagotoviti tožeči stranki možnosti odprave napake (kar je skladno s prvim odstavkom 639. člena Obligacijskega zakonika – OZ sicer njena obveznost), ker je izgubila zaupanje vanjo. Trditev v zvezi z izgubo zaupanja tožena stranka ni podala (navajala je le, da je napake grajala, tožeča stranka pa se na to ni odzvala). Zgolj njena izpovedba, da avtomobila ni ponovno peljala k tožeči stranki, ker ji ni več zaupala, pa jih (kot že rečeno) ne more nadomestiti. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki tega ni upoštevalo (in je tako odločilo mimo trditvene podlage strank) pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Takšna kršitev pa lahko preraste v absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če je pravdnim strankam zaradi takšnega postopanja kršena pravica do izjave. Prav tak očitek smiselno izhaja iz pritožbe, višje sodišče pa se z njim v celoti strinja. Že iz tega razloga je bilo zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

6. Nadalje je povsem nejasna obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z okoliščino, ali je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo tožeča stranka opravila celoten servis vozila (odpravila vse morebitne napake) ali pa se je zavezala odpraviti zgolj napake, ki jih je tožena stranka grajala (cukanje in neenakomeren tek motorja). V zvezi s tem je slednje najprej navedlo, da je sledilo izpovedbi zakonite zastopnice tožene stranke (K. Z.), da se je zglasila na servisu tožeče stranke, povedala, da motor na njenem vozilu cuka in neenakomerno teče in prosila, da tožeča stranka napako odpravi. Iz tega izhaja, da je bila dogovorjena odprava točno določene (uveljavljane) napake. Direktno v nasprotju z zgoraj navedenim pa je nadaljnja ugotovitev, da iz pričanja iste osebe izhaja, da je tožeči stranki pred servisom naročila, da odpravi vse napake na vozilu. Spet drugačen je zaključek, da bi tožeča stranka, kot strokovnjakinja na področju poprave vozil, morala odpraviti vse napake (zagotoviti, da bi vozilo brezhibno delovalo) in ne le tiste, na katere je opozorila tožena stranka. Tako ni jasno ali je sodišče prve stopnje štelo, da je bil med strankama dejansko dogovorjen celoten servis vozila(1) ali, da je bila sicer naročena le odprava določenih napak, tožeča stranka pa bi, v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka morala odkriti tudi vse ostale napake, čeprav te z uveljavljano napako niso v nobeni povezavi.

7. Ker je odgovor na vprašanje, kaj bi tožeča stranka morala storiti, ključen za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, je bilo tudi iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje potrebno razveljaviti in mu zadevo vrniti v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Izpodbijana sodba ima namreč pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami s seboj v nasprotju (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

8. Glede na obrazloženo se bo torej sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo najprej jasno in v okviru trditev pravdnih strank opredeliti do okoliščine, ali je tožena stranka tožeči stranki omogočila ponoven pregled vozila in odpravo napake.(2) V kolikor bo presodilo, da je možnost odprave napak tožeči stranki bila dana (prvi odstavek 639. člena OZ), bo moralo ugotoviti, kaj je v obravnavanem primeru bila obveznost tožeče stranke. Pri tem velja opozoriti, da je sicer res, da je bila tožeča stranka kot serviser dolžna ravnati v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (kar je najvišja možna stopnja skrbnosti po drugem odstavku 6. člena OZ). Vendar pa zahteva, da kljub grajanju točno določenih napak avtomobila, preverja tudi vse druge morebitne napake, ki jih pri ugotavljanju vzrokov za zatrjevane napake ne more opaziti in ki niso v povezavi z zatrjevano napako, presega celo takšno stopnjo skrbnosti.(3)

9. Če bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega ugotovilo, da je bila naloga tožeče stranke odpraviti zgolj uveljavljane napake, bo moralo ugotoviti še, ali so bile te odpravljene. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje že izvedlo obsežen dokazni postopek (listine, dva izvedenca, zaslišanje številnih prič). V ponovljenem postopku pa bo moralo izvedene dokaze tudi presoditi (se do njih opredeliti) in pri tem paziti, da ne bo preseglo trditvene podlage pravdnih strank.

10. Ob tem velja dodati, da pritožba pravilno izpostavlja, da je sodišče oba izvedenca postavilo v posledici dejstva, da samo ne razpolaga z ustreznim znanjem za ugotovitev, ali je bilo delo tožeče stranke opravljeno strokovno in kvalitetno. Z obrazložitvijo, da mnenja izvedenca S. R. ni upoštevalo, ker je slednji zapisal, da bi bilo zaradi razjasnitve problema potrebno izvesti večji in dražji poseg, se višje sodišče ne more strinjati. Izvedenec je kljub takšni ugotovitvi odgovoril na vprašanja sodišča in pripombe pravdnih strank, zato bi se sodišče prve stopnje do njegovih ugotovitev moralo opredeliti. Zgolj neobrazložen zaključek, da se ne strinja z ugotovitvijo, da je tožeča stranka zamenjavo ventilov opravila korektno, ne zadošča. 11. Do ostalih pritožbenih navedb, ki v glavnem pomenijo izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje oziroma podajanje lastne dokazne ocene s strani tožeče stranke ter povzemanje dejanskega stanja, se višje sodišče ni vsebinsko opredeljevalo. V tem pritožbenem postopku so namreč povsem irelevantne, saj bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo podati novo dokazno oceno in na novo ugotoviti dejansko stanje.

12. Zaradi utemeljenosti pritožbe o glavni stvari, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Uspeh strank v postopku namreč še ni znan.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

(1) Pri čemer višje sodišče poudarja, da bi takšen zaključek presegel trditveno podlago, ki sta jo v zvezi s tem podali pravdni stranki. To je povedala zgolj zakonita zastopnica tožene stranke med zaslišanjem. Gre za dokaz, ki trditev pravdnih strank ne more nadomestiti. Iz navedb tožeče stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi pa izhaja, da je bil redni servis celotnega vozila izveden avgusta 2008, torej nekaj mesecev pred spornim servisom, pri katerem je bila reklamirana zgolj določena napaka.

(2) Tožena stranka je v zvezi s tem navedla, da se tožeča stranka na njeno reklamacijo napak ni odzvala oziroma, da je ni pozvala naj avto ponovno pripelje, tožeča pa nasprotno, da je takšen poziv dala, tožena stranka pa ji vozila ni pripeljala.

(3) Ob tem ni odveč pripomniti, da tožeča stranka zahteva le plačilo za delo, ki naj bi bilo dogovorjeno in opravljeno.