Jedro

Že Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-302/98 zapisalo, prvostopno sodišče pa pravilno povzelo, da je bil namen zakonodajalca, da bi pod SRD prešlo vse premoženje, ki v otvoritvenih bilancah ni bilo prikazano (kjerkoli se sedaj nahaja). Za prehod premoženja na SRD je torej zadoščalo že zgolj ugotovljeno dejstvo, da določeno premoženje ni bilo upoštevano v bilanci podjetja, ki se lastnini oziroma se je olastninilo po ZLPP.

Odločbe Agencije so pravnomočne le glede premoženja, ki je bilo v otvoritveni bilanci oziroma cenitvi upoštevano.

Določba 3. odst. 6. člena namreč nalaga in prepušča SRD in Vladi Republike Slovenije izbiro ukrepov, s katerimi se prepozna, izsledi in zaseže premoženje, ki je po 1. odst. 6. člena prešlo v last SRD.

Zato prav določba 3. odst. 6. člena zakona izključuje možnost razlage, kot jo ponuja pritožnik, to je, da je uvedba oziroma obnova revizijskega postopka predpogoj za sodno uveljavljanje prenosa tega premoženja v last in upravljanje SRD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je celotna naložba tožene stranke, ki jo ima v gospodarski družbi A d.o.o., s

1.5.1998 prešla na tožečo stranko Slovensko razvojno družbo d.d. - v likvidaciji (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna skleniti s tožečo stranko pogodbo v obliki notarskega zapisa o prenosu celotnega poslovnega deleža, ki ga ima v gospodarski družbi A d.o.o., vpisani v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani, pod vl. št. xxx, v nominalni vrednosti 1.594.622,90 SIT, na dan

20.4.1990, z vsemi povečanji, ki še niso vpisana, z vsebino, razvidno iz točke 2 izreka izpodbijane odločbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.368.606,20 SIT z obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila (3. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (4. točka izreka).

Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki

2.002.794,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi (5. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbo zavrže oziroma, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne in pritožbene stroške tožene stranke. Podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno razlagalo določbo

1. odst. 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. l. RS št. 30/98, v nadaljevanju ZZLPPO, zakon), po kateri se za družbeni kapital, ki z dnem uveljavitve tega zakona preide v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju SRD) in se preoblikuje po tem zakonu, šteje tudi premoženje fizičnih in pravnih oseb doma in v tujini, skupaj z njegovim povečanjem iz poslovanja, ki izvira iz poslovanja nekdanjih družbenih podjetij, oziroma drugih pravnih oseb registriranih v Republiki Sloveniji, ki se lastninsko preoblikujejo ali so se preoblikovale na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS št. 55/92 in naslednji, v nadaljevanju ZLPP), ali posebnega zakona, če to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Ur. l. RS, št. 24/93 in nadaljnje spremembe), vendar takšni očitki niso utemeljeni. Že Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. U-I-302/98 zapisalo, prvostopno sodišče pa pravilno povzelo, da je bil namen zakonodajalca, da bi pod SRD prešlo vse premoženje, ki v otvoritvenih bilancah ni bilo prikazano (kjerkoli se sedaj nahaja). Za prehod premoženja na SRD je torej zadoščalo že zgolj ugotovljeno dejstvo, da določeno premoženje ni bilo upoštevano v bilanci podjetja, ki se lastnini oziroma se je olastninilo po ZLPP. Predlagani tekst zakona, ki je bil objavljen v Poročevalcu št. 25 z dne 23. junija 1997 je bil v 2. odst. 5. člena sicer res nekoliko drugačen, saj je bilo tam zapisano, da "na Slovensko razvojno družbo preidejo tudi ostale oblike protipravno odtujenega družbenega premoženja", kar pa samo po sebi še ne more biti upoštevan argument v prid stališču tožene stranke, da je tudi določbo sedanjega 1. odst. 6. člena zakona potrebno razlagati v besednem kontekstu predloga zakona. ZZLPPO je namreč skozi zakonodajni postopek, od predloga do sprejetja doživel določene spremembe in dopolnitve, vse iz določenih razlogov in z določenimi nameni. Prav tako v določbah o tem, katero premoženje preide ex lege na SRD. Zapis sedanjega 1. odst. 6. člena pa je jasen.

SRD postane lastnik sredstev, ki niso bila vključena v otvoritveno bilanco (tako tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-208/99). Naslov 6. člena ZZLPPO, ki ga izpostavlja pritožnik, res govori o oškodovanju družbenega premoženja, ki pa je prav v tem, da določeno premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci, ki je bila podlaga za lastninjenje. Ker le-to v bilanci ni bilo upoštevano, je bila prikazana vrednost družbenega kapitala, ki je bila podlaga lastninjenju, manjša od resnične vrednosti in sicer za vrednost premoženje, ki ni bilo upoštevano v bilanci. Že samo dejstvo neupoštevanja premoženja v bilanci, v obravnavani pravni in dejanski situaciji, kaže na obstoj protipravnosti in oškodovanja.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je prezrlo ugotovitev Ustavnega sodišča, da je določba 6. člena nejasna, nerazumljiva in napačna ter da zlasti zato ne bi smelo razlagati določila v škodo tožene stranke. Ustavno sodišče je nejasnost ugotovilo v zvezi z uporabo napačne formulacije zapisa: "da se za družbeni kapital, ki ... preide v last SRD šteje tudi premoženje fizičnih in pravnih oseb ....", češ da družbeni kapital ni premoženje in se tudi ne more šteti za premoženje. Ustavno sodišče poudarja, da je bil namen zakonodajalca, da naj bi na SRD prešla sredstva podjetja, ki niso bila upoštevana in ne kapital, vir teh sredstev.

Pri tem Ustavno sodišče utemeljuje, da gre za ex lege prenos lastninske pravice na tem premoženju (sredstvih) in za nikakršen "prehod družbenega kapitala v last SRD", kot (kot pravi) bi se (napačno) dalo sklepati iz nerazumljive oziroma na tem mestu celo povsem napačne, ne le nerodne formulacje na začetku 1. odst. 6. člena (ki govori o prehodu družbenega kapitala). Ustavno sodišče torej ne vidi nejasnosti v namenu te zakonske določbe, temveč v uporabi napačne formulacije "o prehodu družbenega kapitala na SRD".

Trditve pritožnika, da je Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) izdala prvo in drugo soglasje ter da so te njene odločbe pravnomočne, za odločitev o zadevi niso relevantne. Predmet postopkov, ki jih je vodila Agencija, ni bilo premoženje, ki je predmet obravnavanega spora, kot to pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče. Zato učinki pravnomočnosti nanj ne sežejo. Odločbe Agencije so pravnomočne le glede premoženja, ki je bilo v otvoritveni bilanci oziroma cenitvi upoštevano. To pa je bilo premoženje, ki ga je podjetje oziroma so ga njegove odgovorne osebe prezentirale Agenciji. Zato se potrditev Agencije, da je bilanca v skladu z Uredbo, nanaša zgolj na vrednotenje tistih postavk, ki so v otvoritveni bilanci zajete.

Izvedenec pa je ugotovil, da premoženje, ki je predmet tega postopka, v bilanco ni bilo zajeto. Ugotovil je, da je tožena stranka po stanju na dan 31.12.1992 sicer izkazovala med drugimi materialnimi pravicami naložbo "prispevek za nov odjem - grazifikacijo" v neodpisani vrednosti 2.150.161,00 SIT, kar je predstavljalo revaloriziran in delno amortiziran znesek vplačil družbe B d.o.o. po samoupravnem sporazumu o združevanju sredstev v skupno naložbo za realizacijo programa grazifikacije v Sloveniji. Združena sredstva po predmetnem samoupravnem sporazumu so predstavljala vložek družbe pri ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo C d.o.o.. Ugotovil je, da je tožena stranka v otvoritveni bilanci na dan 1.1.1993 izločila materialne pravice v celoti z obrazložitvijo, da je vrednost nematerialnih naložb upoštevana v okviru cenitve vrednosti najete opreme. Nadalje pa je ugotovil, da iz pregledane dokumentacije ni razvidno, da bi bile navedene materialne pravice upoštevane pri cenitvi najete opreme ali cenitvi drugih sredstev (npr. zemljišč). Ugotovil je, da je cenilec zemljišč sicer v opisu zemljišča družbe v industrijski coni v Logatcu navedel, da je zemljišče visoko komunalno opremljeno, kar pa je po mnenju izvedenca zgolj element vrednotenja zemljišča, ne pa tudi argument o vsebinski vključitvi naložbe v delež A d.o.o. v okviru cenitve zemljišč. Izvedenec torej ni ugotovil samo to, da naložba ni bila knjižena v skladu z Uredbo, temveč, da naložba sploh ni bila knjižena. V kolikor bi obveljalo stališče pritožnika, da se s predmetnim postopkom posega v pravnomočno odločbo Agencije, bi bila določba 1. odst. 6. člena zakona nepotrebna. Navedena določba namreč uzakonja ex lege prenos premoženja podjetja, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci, tudi kadar gre za podjetje, ki se je že lastninsko preoblikovalo po ZLPP, kar predpostavlja obstoj pravnomočne odločbe Agencije.

Zmotno je tudi pritožnikovo stališče, da je zakon za primere iz 1. odst. 6. člena predvidel poseben predhodni postopek, v katerem lahko le pristojen in za to usposobljen upravni organ ugotovi, ali je v že izvedenem postopku lastninjenja prišlo do oškodovanja družbenega premoženja oziroma morebitnih grobih napak privatizacije, ki jih je potrebno sanirati ter da je SRD šele na podlagi ugotovitev Agencije upravičen sprožiti sodne postopke zaradi prenosa tega premoženja v njegovo last in upravljanje. Da namen zakonodajalca ni bil takšen, kot ga zatrjuje pritožnik, kaže že določba 3. odst. 6. člena, v kateri se nalaga SRD in Vladi Republike Slovenije, da sta dolžni sprejeti ukrepe, s katerimi se prepozna, izsledi in zaseže premoženje, ki je po 1. odst. tega člena prešlo v last SRD in preprečiti kakršnekoli posle s tem premoženjem, njegov prenos in razpolaganje z njim. V 4. odst. 6. člena pa določa sodelovanje SRD pri izvajanju nalog iz 1., 2. in 3. odst. 6. člena z Agencijo, Banko Slovenije in drugimi, v tem odstavku navedenimi subjekti. Določba 5. odst. 63. člena zakona pa zgolj podeljuje delničarjem oziroma družbenikom, katerih skupni delež dosega najmanj desetino kapitala družbe, da predlagajo Agenciji uvedbo oziroma obnovo revizijskih postopkov pri pravnih osebah, ki so že izvedle lastninsko preoblikovanje, zaradi ugotavljanja oškodovanja družbenega premoženja iz 1. odst. 6. člena tega zakona in določa, da Agencija takšne postopke lahko uvede ali obnovi. Navedena določba torej zgolj predvideva uvedbo oziroma obnovo revizijskih postopkov na predlog delničarjev oziroma družbenikov in ne posega v temeljno dolžnost SRD in Vlade Republike Slovenije pri sprejemanju ukrepov iz 3. odst. 6. člena zakona. Določba 3. odst. 6. člena namreč nalaga in prepušča SRD in Vladi Republike Slovenije izbiro ukrepov, s katerimi se prepozna, izsledi in zaseže premoženje, ki je po 1. odst. 6. člena prešlo v last SRD. Zato prav določba 3. odst. 6. člena zakona izključuje možnost razlage, kot jo ponuja pritožnik, to je, da je uvedba oziroma obnova revizijskega postopka predpogoj za sodno uveljavljanje prenosa tega premoženja v last in upravljanje SRD. Navedeno bi namreč glede na dikcijo 5. odst. 63. člena zakona pomenilo, da je predpogoj za ugotovitev oškodovanja družbenega premoženja zahteva delničarjev, kar pa je v nasprotju z določbo 3. odst. 6. člena zakona. V prid stališču pritožnika ni niti določba 2. odst. 7. člena zakona, na katero se sklicuje v pritožbi, saj ta zgolj daje možnost tudi družbenemu pravobranilcu, da po prejemu poročila Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, predlaga SRD sodno uveljavljanje zahtevka iz naslova oškodovanja družbenega premoženja oziroma kapitala. Iz prav nobene določbe ZZLPPO pa ni razbrati, da bi bila uvedba oz. obnova revizijskega postopka predpogoj za sodno uveljavljanje zahtevkov po 1. odst. 7. člena ZZLPPO.

Prvostopno sodišče je torej materialnopravno pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke razvidnemu iz točk 1. in 2. izreka izpodbijane odločbe, ugodilo.

Pravilno pa je prvostopno sodišče tudi materialnopravno odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki tudi zneske izplačanega dobička iz sporne naložbe od uveljavitve ZZLPPO dalje, v skladu s 1. odst. 6. člena ZZLPPO, ter obresti od zneskov izplačanega dobička, ki jih je prejela pred vložitvijo tožbe (za leti 1997 in 1998) od dneva vložitve tožbe do plačila; od zneskov izplačanega dobička, ki jih je prejela za leti 1999 in 2000 pa od dnevov nakazil (30.8.2000 oz. 30.8.2001) dalje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na odločitev glede tega dela zahtevka ter se jim pridružuje. Pritožnik pa pritožbe v tem delu ni niti obrazložil. Prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožnik pa očitanih bistvenih kršitev niti ni konkretiziral. Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.