Jedro

Izločitveni razlog iz 37. člena ZUP bi obstajal ob določenem razmerju uradne osebe do stranke ali upravne stvari, ki ni izrecno opredeljeno v 35. členu ZUP, je pa takšno, da bi porajalo verjeten dvom v nepristranost uradne osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.9.2001 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote H. z dne 13.6.2001, s katerim je prvostopni upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe N.M., vodje Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote H., iz postopka izdaje dovoljenja za nabavo športnega in varnostnega orožja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 1. odstavka 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000, ZUP), na podlagi katere lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu ZUP, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev.

Pravilno je stališče tožene stranke, da mora stranka, ki zahteva izločitev uradne osebe, konkretno navesti objektivne okoliščine in ne zadošča, da se zgolj sklicuje na domnevno pristranost uradne osebe. Določno mora opredeliti in konkretno navesti okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev uradne osebe. Določba 37. člena ZUP izrecno določa, da je dokazno breme na stranki oziroma predlagatelju izločitve uradne osebe (v konkretnem primeru na strani tožnika), ne pa na strani upravnega organa. Zgolj tožnikov dvom v nepristranost uradne osebe in nezaupanje v njeno strokovnost ne moreta vplivati na odločitev tožene stranke, zato pritožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Odločitev tožene stranke je pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Navaja, da je uradna oseba, katere izločitev zahteva, dvakrat odločala o isti stvari. Prvič je o tem odločala v postopku za odvzem orožja in orožnih listin (leta 1998 in 2000). Pravno formalno gre za isti postopek s tem, da je upravni organ v dveh obdobjih izvajal dejanja ugotovitvenega postopka. V obravnavanem primeru je bilo kršeno eno izmed temeljnih pravnih načel "ne bis in idem", kar je razlog za izločitev uradne osebe. Konkretni razlog za izločitev uradne osebe je vsebovan v zapisniku o zaslišanju stranke z dne 29.5.2001, kjer je na tretji strani navedeno, da je uradna oseba namenoma v dokaznem postopku izločila dva spisa, ki sta mu bila v prid in sta dokazovala dejansko stanje. Izločitev takšnih listin je dovolj velik razlog za izločitev uradne osebe po ZUP. Kot osebnostni razlog pa navaja, da mu je obravnavana uradna oseba v enem izmed njunih srečanj rekla, da mu nikoli ne bo izdala ugodne odločbe.

Takšen odnos je zanj škodljiv. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, podrejeno pa predlaga, da odloči, da nadaljnji postopek vodi načelnik Upravne enote H. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZUP v 35. členu določa razloge, zaradi katerih uradna oseba upravnega organa ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku. Že sam obstoj katerega od razlogov iz tega člena je razlog za izločitev uradne osebe. Stranka v upravnem postopku pa lahko zahteva njeno izločitev tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti (37. člen ZUP). Te okoliščine in mnenje, kako naj bi vplivale na nepristranost uradne osebe, mora stranka pojasniti v vlogi, s katero zahteva izločitev.

Sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni podan razlog iz 37. člena ZUP za izločitev uradne osebe N.M. v postopku za izdajo dovoljenja za nabavo športnega oziroma varnostnega orožja. Tak razlog bi obstajal ob določenem razmerju uradne osebe do stranke ali upravne stvari, ki ni izrecno opredeljeno v 35. členu ZUP, je pa takšno, da bi porajalo verjeten dvom v nepristranost uradne osebe. Iz podatkov predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik v svoji zahtevi za izločitev uradni osebi očital, da je že sodelovala in odločala v postopkih na prvi stopnji, v katerih je sodeloval kot stranka, zato upravičeno dvomi o njeni nepristranosti. S temi navedbami pa je tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijal pravilnost vodenja postopkov oziroma zakonitost sprejetih odločitev v prejšnjih postopkih. Kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka, nestrinjanje z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. To so razlogi za izpodbijanje odločb s predpisanimi pravnimi sredstvi in se njihova utemeljenost presoja v postopkih po teh pravnih sredstvih. Zato tožnik tudi po mnenju pritožbenega sodišča s pavšalnimi očitki o nepristranosti uradne osebe, ne da bi navedel konkretnih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti in na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je podan dvom o nepristranskosti obravnavane osebe, s svojim zahtevkom za njeno izločitev ne more uspeti. Ker torej uveljavljane okoliščine ne predstavljajo pravno relevantnih okoliščin za izločitev uradne osebe na podlagi določila 37. člena ZUP, je odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe, ki ji je pritrdilo tudi prvostopno sodišče, pravilna.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi. Tožnik nima prav, ko meni, da je bilo v obravnavani zadevi kršeno načelo "ne bis in idem". Za kršitev navedenega načela bi namreč šlo, če bi uradna oseba ponovno odločala o isti stvari. Tožnik v pritožbi navaja, da je postopek pridobitve dovoljenja za nabavo športnega oziroma varnostnega orožja pravzaprav nadaljevanje postopka za odvzem orožja in orožnih listin iz let 1998 in 2000, kar pa iz predloženih upravnih spisov ne izhaja. Ker torej ne gre za primer ponovnega odločanja o isti stvari, pritožbeni ugovor kršitve načela "ne bis in idem" ni podan, zato ga je bilo potrebno kot neutemeljenega zavrniti.

Ker glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.