Jedro

Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti, če dolžnik, tj. v obravnavanem primeru investitor, obveznosti plačila stroškov ne bo izpolnil pravočasno, je lahko del odločitve upravnega organa.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj št. 351-37/2007-121 z dne 28. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev zakonskih zamudnih obresti v zvezi z izdelavo ekspertnega mnenja, od dneva vložitve predloga za obnovo postopka 13. 9. 2007, oziroma od dneva vložitve dopolnitve predloga za obnovo postopka 5. 10. 2007. V obrazložitvi navaja, da je tožnik zahteval, naj upravni organ investitorju naloži plačilo stroškov izdelave ekspertnega mnenja po tretjem odstavku 70. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v višini 4.044,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga za obnovo postopka, do plačila in 504,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve dopolnitve predloga za obnovo postopka, do plačila. Z odločbo drugostopenjskega organa z dne 1. 3. 2011, s katero je bila odpravljena odločba organa prve stopnje z dne 1. 7. 2010, je bilo odločeno o plačilu stroškov izdelave ekspertnega mnenja in njegove dopolnitve, ne pa tudi o zamudnih obrestih. Investitorju, tj. družbi A., (prizadeti stranki v tem upravnem sporu), je bilo naloženo, da mora znesek 4.548,00 EUR plačati tožniku v 15 dneh po prejemu odločbe. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi zahteve za plačilo zamudnih obresti pa temelji na stališču, da zamudne obresti niso strošek postopka v smislu 113. in 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in da ZGO-1, ki je v petem odstavku 70. člena, ki je veljal v času, ko se je postopek začel, določal, da je dolžan investitor povrniti stroške, ki jih je imel pritožnik v zvezi z naročilom in izdelavo ekspertnega mnenja, ne predvideva povrnitve zamudnih obresti.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo zavrnil. Po njegovem mnenju o zamudnih obrestih ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi poudarja, da ne zahteva plačila zamudnih obresti kot stroškov postopka, temveč od stroškov postopka, torej od denarne terjatve, z izpolnitvijo katere je nasprotna stranka, tj. investitor, v zamudi. Meni, da je pravna podlaga za plačilo zamudnih obresti Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). V zvezi s tem se sklicuje tudi na pravno naziranje Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 254/2008 z dne 11. 12. 2008, ki jo je predložil že organu prve stopnje. Temu pa očita, da se do stališča Vrhovnega sodišča, po katerem od stroškov upravnega postopka tečejo zamudne obresti skladno s prvim odstavkom 378. člena OZ, ni opredelil. Mnenje upravnega organa, da navedena sodba Vrhovnega sodišča ni relevantna, ker je v bila izdana v zadevi lastninjenja zavarovalnic, naj bi bilo napačno. Napačno naj bi bilo tudi stališče organa druge stopnje, po katerem se o zamudnih obrestih ne odloča v upravnem postopku. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, uveljavlja pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka in prizadeta stranka na tožbo nista dogovorili.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico do zamudnih obresti od stroškov upravnega postopka. Do zamudnih obresti je upravičen upnik, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ). Dolžnik pa pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Ne glede na to, da sta navedeni materialnopravni določbi vsebovani v OZ, pa ni razloga, da ta ureditev ne bi veljala tudi za obveznosti, določene v upravnem postopku. Tudi obveznost povračila odmerjenih stroškov, naložena z odločbo upravnega organa, je denarna obveznost, s plačilom te pa je dolžnik prav tako v zamudi po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

To pomeni, da je stališče organa prve stopnje, da za odločanje o zamudnih obrestih ni pravne podlage, ker tega ne določata ZUP in ZGO-1, napačno. Prav tako je napačno tudi stališče upravnega organa druge stopnje, da o zamudnih obrestih ni mogoče odločiti v upravnem postopku, ker da gre za dolžniško upniško razmerje, o katerem je pristojno odločati le sodišče. V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZUP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. Organ pa odloči o stroških postopka, kdo jih trpi, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati (prvi odstavek 118. člena ZUP). Rok za izpolnitev obveznosti določi upravni organ glede na okoliščine primera (drugi odstavek 99. člena ZUP). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti, če dolžnik, tj. v obravnavanem primeru investitor, obveznosti plačila stroškov ne bo izpolnil pravočasno, je po navedenem lahko del odločitve upravnega organa. Enako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 254/2008, na katero se sklicuje tožnik, saj je Vrhovno sodišče s to sodbo med drugim odločalo tudi o stroških upravnega postopka in odločilo o obveznosti plačila stroškov upravnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku patricijskega roka dalje do plačila. V obrazložitvi pa je pojasnilo, da temelji odločitev o teku zamudnih obresti na prvem odstavku 378. člena OZ. Upravni organ bi torej tudi v obravnavani zadevi moral, ko je odločal o stroških postopka, odločiti tudi o zahtevi za plačilo zamudnih obresti v primeru investitorjeve zamude.

Neutemeljeno pa je pričakovanje tožnika, da je mogoče zamudne obresti zahtevati od dneva vložitve predloga za obnovo postopka. Paricijski rok, tj. rok za izpolnitev naložene obveznosti, namreč ne more teči pred odločitvijo o stroških, saj po prvem odstavku 115. člena ZUP trpi stranski udeleženec predhodno, pred izdajo odločbe oziroma sklepa, s katerim se odloči o stroških postopka, te stroške sam. Po določbah ZUP torej nobena izmed strank do odločitve o stroških postopka ni v zamudi, zato tudi ne tečejo zamudne obresti.

Organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da peti odstavek 70. člena ZGO-1 povrnitve zamudnih obresti ni predvidel. To pomeni, da ZGO-1 ni določal drugače, kot je to določeno v prvem odstavku 115. člena ZUP, čeprav je bila predložitev ekspertnega mnenja pogoj za uveljavljanje pravice sodelovanja v postopku. Zato tudi v teh primerih investitor z obveznostjo iz navedene določbe ZGO-1 ni v zamudi že z vložitvijo predloga za obnovo postopka. Tudi o teh stroških namreč ni mogoče odločiti pred zaključkom upravnega postopka, v katerega je tožnik kot stranski udeleženec vstopil. Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).