Jedro

Če je premoženje nacionaliziranega podjetja na podlagi sporazuma med pravnim prednikom zavezanega podjetja in SO prešlo na zavezano podjetje, potem je tožena stranka pravilno uporabila določbe 51. člena ZDen o tem, kdo je denacionalizacijski zavezanec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 10/2000-12 z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18.11.1999. S to odločbo je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K. z dne 7.8.1998, s katero je ta odločila, da sta upravičenca do denacionalizacije zasebnega gospodarskega podjetja C & D H., Javna trgovinska družba, Tovarna kovinskega orodja K. (v nadaljevanju: nacionalizirano podjetje), C.H. in D.H., vsak do 1/2; da je tožeča stranka zavezanec za vračilo tega premoženja v deležu 168.413,19 USD v tolarski protivrednosti, ki vrne upravičencema premoženje v obliki navadnih delnic, ki dajejo pravico do upravljanja, sorazmerno pravico do dividende, so prenosljive in dajejo ob stečaju ali likvidaciji podjetju pravico do poplačila sorazmernega dela iz stečajne oziroma likvidacijske mase; da mora tožeča stranka v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe navedene delnice prenesti na vsakega upravičenca do 1/2 in sicer tako, da jih prenese v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere J.H.; da se z dnem pravnomočnosti te odločbe razveljavi začasna odredba, ki jo je izdala Upravna enota K. z dne 24.2.1995. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pritožbo tožeče stranke zavrnila, ker je ugotovila, da je bilo premoženje podjetja nacionalizirano z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48) ter da je to premoženje na podlagi sporazuma, sklenjenega med Skupščino Občine K. in pravnim prednikom tožeče stranke (Podjetjem "K.", K.) K. z dne 7.4.1969, prešlo na tožečo stranko. Zato je ta glede na določbo 2. odstavka 51. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) - kot pravna oseba, v kateri se nahajajo sredstva nacionaliziranega podjetja, zavezanec za vračilo teh sredstev, vendar le do višine, ki je določena v prvostopni odločbi, to je do višine, do katere je bila izdana začasna odredba, na podlagi katere so bile za denacionalizacijske upravičence rezervirane delnice v kapitalu tožeče stranke. Sodišče prve stopnje še navaja, da tožnik niti ne prereka, da med njegovim premoženjem ne bi bil del sredstev oziroma premoženja nacionaliziranega podjetja. Zato je zavezanec za vračilo tega dela podržavljenega premoženja. Odločba tožene stranke je zato pravilna in zakonita.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Pravno nasledstvo je okoliščina oziroma dejstvo, ki mora biti podana tudi pri denacionalizacijski obveznosti. Ugotavljanje tega nasledstva ne more biti stvar upravnega postopka. Ta bi se moral prekiniti in v posebni pravdi bi se moralo ugotoviti to dejstvo kot odločilno predhodno vprašanje. Za tovrstno popravo krivic je lahko odgovorna izključno država oziroma v njenem imenu Slovenska odškodninska družba (SOD). Dejansko stanje kljub ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije tožeče stranke kot zavezanca ni v popolnosti razjasnjeno. Dilema, ali je šlo pri pravnem predniku tožeče stranke za likvidacijo ali pripojitev, ni razrešena. Zavezanec je lahko le SOD.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor tožeče stranke, da v tej denacionalizacijski zadevi ni zavezanec in da bi se to moralo ugotoviti v posebni pravdi, ni utemeljen. Že tožena stranka je v svoji odločbi pravilno ugotovila, da je premoženje nacionaliziranega podjetja na podlagi sporazuma z dne 7.4.1969, sklenjenega med Skupščino Občine K. in pravnim prednikom tožeče stranke (Podjetje "K.", K.), prešlo na tožečo stranko. Tej ugotovitvi tožene stranke je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrdilo. Ta dejanska ugotovitev je skladna z vsebino navedenega sporazuma, ki se nahaja med predloženimi upravnimi spisi. Iz vsebine 2. točke navedenega sporazuma izhaja, da Podjetje "K.", K. (to je pravni prednik tožeče stranke) z dnem 30.6.1969 prevzame vsa sredstva, pravice ter obveznosti Tovarne kovanega orodja K. (nacionaliziranega podjetja), redna likvidacija pa preneha. Glede na takšno vsebino navedenega sporazuma, po katerem je šlo za prevzem tako aktive kot pasive nacionaliziranega podjetja, in ob ugotovitvi, da se premoženje nacionaliziranega podjetja nahaja med sredstvi tožeče stranke, tožeča stranka ne more izpodbiti svojega statusa denacionalizaciskega zavezanca. Zato sta po presoji pritožbenega sodišča tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje s pravilno uporabo določbe 51. člena ZDen, ugotovila, kdo je denacionalizacijski zavezanec. Določbe postopka v upravnem sporu oziroma določbe upravnega postopka, kot jih uveljavlja tožeča stranka, pa tudi niso bile kršene. Sami višini vrnjenega deleža na kapitalu (premoženju) tožeče stranke pa tožeča stranka niti ne ugovarja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.