Jedro

Prenehanje vtoževane terjatve lahko tožena stranka doseže, če izkaže utemeljen ugovor ugasle terjatve zaradi izjave o pobotu po 337. čl. ZOR ali če uveljavi utemeljen procesni pobotni ugovor (338 čl. ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I Ig 1732/95 z dne 11.9.1995 v celoti v 1. in 3. točki izreka, ohranilo v veljavi in toženo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 21.336,00 SIT.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka.

Uveljavila je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožnica se sklicuje na posebne okoliščine, zaradi katerih ji predmet spora ni bil poznan, vendar pa je po prejemu sodbe našla račun št. 11/95 z dne 9.2.1995, ki se glasi na "skoraj isti znesek, kot ga vtožuje tožeča stranka", zaradi česar je mogoče sklepati, da je bil med strankama možen dogovor o pobotanju. Tak dogovor je tožena stranka tožeči stranki tudi predlagala. Tožena stranka bo v ponovljenem postopku predložila nove dokaze, predlagala pa tudi zaslišanje prič, zlasti K. V. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna teorija in sodna praksa ločita dve vrsti pobota in dva načina uveljavljanja pobota. Tako je mogoča pogodbena, dogovorjena (neformalna) kompenzacija, ko pogodbeni stranki v okviru dispozitivnih pravil obligacijskega prava sami, na neformalen način pobotata svoje terjatve oz. nasprotne terjatve, ali pa enostranska oz. prisilna kompenzacija, do katere pride ob pogojih, ki jih določa ZOR in, ki jo upravičena stranka uveljavi z izjavo o pobotu (glej 337. čl. ZOR). Glede načina prenehanja terjatve s pobotom pa je možen materialnopravni pravni pobot (tudi izvenprocesni pobot), zaradi katerega stranka v eventualnem sporu uveljavlja ugovor ugasle terjatve, ali pa procesni pobot (glej 338. čl. ZPP).

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožena stranka v sporu zatrjevala obstoj svoje terjatve zoper tožečo stranko na podlagi računa št. 11/95, kakor tudi, da je v zvezi s tem tožeči stranki predlagala kompenzacijo (ugovor tožene stranke na redni št. 3 spisa).

Teh trditev v sporu tožena stranka ni spremenila, tudi ne potem, ko ji je sodišče zaradi posebnih okoliščin, na katere se v pritožbi ponovno sklicuje, namenilo poseben rok za pripravo svoje obrambe (glej zapisnik o naroku z dne 3.9.1997 na redni št. 13 spisa). Tako je evidentno, da tožena stranka v predmetnem sporu ni uveljavila za svojo zatrjevano terjatev niti ugovora ugasle terjatve, niti pobotnega procesnega ugovora, do pogodbenega pobota pa ni prišlo, ker tožeča stranka njenega predloga ni sprejela (dopis tožeče stranke toženi stranki z dne 12.5.1995 - A 3). Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilno dejstvo, da je tožena stranka le "hotela pobotati svoj dolg do tožeče stranke z lastno terjatvijo", ni pa tega svojega namena uveljavila v predmetnem sporu na zgoraj predvideni način.

Sodišče prve stopnje je tako na podlagi ugotovljenih nespornih dejstev glede terjatve tožeče stranke materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in pri tem tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na kar pazi pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 365. čl. ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).