Jedro

Pri tožeči stranki niso izpolnjeni pogoji za napredovanje po 1. odstavku 50. člena Zakona o sodniški službi (ZSS), saj gre pri tem za napredovanje sodnika po merilu sojenja, česar pa tožeča stranka ne opravlja. Na to pa ne vpliva primerjava z vodstvenimi sposobnostmi tožeče stranke pri opravljanju funkcije predsednika okrožnega sodišča, saj tožeča stranka dejansko ni izkazala sojenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. ter 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.3.2002, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper njeno odločbo z dne 14.2.2002, s katero je zavrnila predlog Personalnega sveta Okrožnega sodišča v ... za tožnikovo napredovanje kot okrožnega sodnika na Okrožnem sodišču v ... po 1. odstavku 50. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 19/94,8/96, 24/98 in 48/2001).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za sporno odločitev tožene stranke, ki je potrdila svojo prvostopno odločitev o zavrnitvi tožnikovega napredovanja po 1. odstavku 50. člena ZSS. Kljub temu, da je bila na podlagi 1. odstavka 31. člena ZSS za tožnika izdelana ocena Personalnega sveta Višjega sodišča v ..., da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje (4. točka 32. člena ZSS), ki je postala pravnomočna, tožena stranka takšne ocene ni sprejela kot relevantne za hitrejše napredovanje izven plačilne skupine, v katero je tožnik razvrščen po 44. členu ZSS. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je v obrazložitvi prvostopne odločbe navedeno, da so ugotovitve ocene lahko podlaga za ugotovitev, da tožnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje po 3. odstavku 27. člena ZSS (kar bo upoštevano pri morebitnem napredovanju na položaj svetnika okrožnega sodišča), ne pomenijo pa posebej utemeljenih razlogov, ki so podlaga za napredovanje po 1. odstavku 50. člena ZSS.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožena stranka ponavlja svoje navedbe v izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo in še dodaja: Obseg sodnikovega dela ne more biti vezan izključno le na reševanje Pp zadev, kot je to predlagal tožnik toženi stranki v dopisu z dne 25.1.2002, ki ga navaja tudi v svoji tožbi, saj bi to pomenilo, da tožena stranka od vseh sodnikov v Republiki Sloveniji pričakuje, da dosegajo najmanj pričakovani obseg dela, za tožnika pa naj bi veljala drugačna merila, na podlagi katerih bi tožnik dosegel pričakovani obseg dela že s tem, če bi rešil celotni pripad v Pp zadevah v posameznem koledarskem letu, ne glede na dejansko število rešenih Pp zadev in neupoštevaje merila, ki veljajo za vse druge sodnike. Kljub temu pa tožnik, ki v posameznih letih ni dosegel pričakovanega obsega dela (v letih 1997 in 2000) oziroma je le minimalno presegal pričakovani obseg dela (v letih 1995 in 2001), ni nikoli izkazal pripravljenosti, da bi tudi sam prispeval k večji učinkovitosti sodišča s tem, da bi sodno funkcijo opravljal tudi z odločanjem v sodnih postopkih, ne le v okviru Pp zadev in na ta način dosegel pričakovani obseg dela oziroma ga znatno presegel. Po njenem mnenju navedeno tožnikovo ravnanje kaže, da je bilo tožnikovo sodno odločanje doslej brez utemeljenih razlogov zapostavljeno.

V svoji odločbi je nekajkrat posebej izpostavila tožnikove kvalitete, tako pri opisu strokovne dejavnosti, kot izhajajo iz priložene dokumentacije v upravnih spisih, kot tudi iz ocene sodniške službe. Meni, da sodišče prve stopnje pri tem zmotno razlaga in ne upošteva stališča in obrazložitve iz njene odločbe, da tožnik kot sodnik ni izkazal za izredno napredovanje najpomembnejšega merila, in sicer izrazitega preseganja pričakovanega obsega sodnikovega dela. Ponovno poudarja, da je tožnik izkazal, da ima nadpovprečno strokovno znanje, marljivost, odločnost, posebna znanja, kot jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki pa jih mora še uveljaviti v procesu sodnega odločanja, posebej v zvezi s količino opravljenega dela. Ob tem dodaja, da je tožnik na podlagi njene odločbe z dne 14.2.2002, redno napredoval v višji plačilni razred, pri čemer je upoštevala njegovo uspešnost, tako pri opravljanju predsednika sodišča, kot v funkciji odločanja v Pp zadevah ter enotno sprejela odločitev, da glede na obseg dela in vodenje sodišča tožnik izpolnjuje pogoje za redno napredovanje. Ocena sodnikovega dela, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, pa je po njenem mnenju pomembna predpostavka pri morebitnem napredovanju na položaj svetnika okrožnega sodišča. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nekritično in v nasprotju z listinami in obrazloženimi razlogi v njeni odločbi navaja, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločbo, saj, da se tožnik ni mogel seznaniti s primerjalno analizo uspešnosti okrožnih sodišč za leta 1997 - 2000, na katero je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka oprla svojo odločitev, ko je zavrnila predlog za izredno tožnikovo napredovanje.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožnikovo tožbo kot neutemeljeno, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

V odgovoru na pritožbo tožnik ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Predsednica tožene stranke (Sodnega sveta), ki je vložila pritožbo v obravnavani zadevi, po njegovem mnenju nima zakonskega pooblastila za tako odločanje. Ona je v skladu z 11. členom Poslovnika Sodnega sveta Republike Slovenije toženo stranko lahko predstavljala s tem, da je podpisala pritožbo. To pa je lahko storila le, če bi tožena stranka pred tem na seji z zakonsko oziroma poslovniško predpisano večino s sklepom odločila, da bo vložila pritožbo. Ker tožena stranka tega ni storila, pritožba osebe, ki predseduje toženi stranki, ni dovoljena. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno s sklepom zavrže. Tožena stranka v svoji pritožbi ne pojasnjuje, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo in v čem naj bi zmotno uporabilo materialno pravo.

V obravnavanem upravnem postopku oziroma upravnem sporu je prav s pravnomočno oceno sodniške službe dokazoval izpolnjevanje meril za njegovo napredovanje po 1. odstavku 50. člena ZSS. Ocena Personalnega sveta Višjega sodišča v ... med drugim vsebuje ugotovitev, da je v vseh šestih letih opravljanja sodniške službe, ki so bila predmet ocenjevanja, izpolnjeval merilo izrazitega preseganja pričakovanega obsega dela in merilo nadpovprečnih vodstvenih sposobnosti. Izpolnjevanje istih meril je zatem ugotavljala tudi tožena stranka, vendar pa je povsem drugače sklepala, in to kljub temu, da si je pridobila dodatno pojasnilo predsednika Personalnega sveta Višjega sodišča v ...

Pritožbene trditve tožene stranke o njegovem zapostavljenem sodnem odločanju brez utemeljenih razlogov zato nimajo razumne podlage. V pojasnilu z dne 25.1.2001 je predsednik Personalnega sveta Višjega sodišča v ... navedel, da je narava Pp zadev takšna, da jih sodnik mora rešiti brez odlašanja, letno število takih zadev pa je naključno in ni odvisno od volje sodnika. Njegova stalna pripravljenost oziroma dežurstvo zaradi pomembnosti zadev za nacionalno varnost ne omogočata prevzema reševanja zadev tudi v drugih postopkih, ki jih v pritožbi predlaga tožena stranka.

Meni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu je tožena stranka priznala kumulativno izpolnjevanje večine meril za napredovanje po 1. odstavku 50. člena ZSS, za razliko od podobnih primerov pa izpolnjevanju teh meril ni priznala sorazmerne teže oziroma ni obrazložila, zakaj šteje da ne pomenijo zadostne podlage za napredovanje.

V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nekritično in v nasprotju z listinami in obrazložitvijo razlogov izpodbijane odločbe ugotovilo, da mu v nasprotju z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, pa opozarja, da se izpodbijana odločba tožene stranke ne sklicuje na podatke o storilnosti sodnikov Okrožnega sodišča v ..., pač pa na analizo uspešnosti vseh okrožnih sodišč v Republiki Sloveniji v letih 1997 - 2000. Predlaga, kolikor pritožbeno sodišče pritožbe tožene stranke ne bo kot nedovoljene zavrglo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo tožene stranke ni odgovorilo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnikov predlog v odgovoru na pritožbo, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot nedovoljeno zavrže, po presoji pritožbenega sodišča ni upošteven. Takratna predsednica tožene stranke je lahko v imenu tožene stranke podpisala in vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo, saj je za to imela pooblastilo tožene stranke, dano na njeni 67. seji dne 3.4.2003 (4. točka priloge k zapisniku te seje pod B), to je, da so člani Sodnega sveta (tožene stranke), ki so z vabilom na sejo prejeli tudi fotokopijo izpodbijane sodbe in pritožbe zoper to sodbo, soglasno potrdili pravilnost odločitve, da se zoper to sodbo vloži pritožba in tudi vsebino pritožbe (z dne 19.3.2003). Sicer pa je tudi Poslovnik Sodnega sveta (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 38/99, 28/2000, 110/2002 - prečiščeno besedilo) omogočil predsednici tega sveta vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo brez izrecnega pooblastila njegovih članov, ki pa ga je naknadno le pridobila, in sicer z določbo 5. alineje 6. člena, da predsednik, med drugim, zastopa Sodni svet v sodnih postopkih brez omejitev. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v pritožbenem postopku obravnavalo po vsebini.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilna in ni zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, saj izhaja iz ZSS (29., 2. odstavek 34. člena), da je pri odločanju o izrednem napredovanju zakonodajalec dal Sodnemu svetu večje pristojnosti tudi v tem smislu, da lahko sodnikovo delo oceni drugače, kot to izhaja iz ocene personalnega sveta. Navedeno izhaja iz zakonskega besedila 1. odstavka 50. člena ZSS, po katerem sodnik lahko iz posebej utemeljenih razlogov napreduje v naslednji višji plačilni razred tudi izven plačilne skupine, v katero je razvrščen po 44. členu ZSS, če Sodni svet tako odloči. Takšno stališče, v zvezi s katerim pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, pa izhaja tudi po presoji pritožbenega sodišča iz dejstva, da je Sodni svet sprejel dodatna merila, po katerih presoja posebej utemeljene razloge za napredovanje v višji plačilni razred.

Nasprotno kot sodišče prve stopnje pa pritožbeno sodišče ne šteje tožnikovih tožbenih ugovorov, ki jih ponavlja v odgovoru na pritožbo tožene stranke, za utemeljene. Pri tem po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, saj ne izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je bila z izpodbijano odločbo tožene stranke tožniku kršena njegova ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije), da so bile kršene določbe ZUP ter da iz ugotovljenih dejstev tožena stranka ni pravilno sklepala o dejanskem stanju. Po presoji pritožbenega sodišča v zvezi s tem tudi ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvostopna odločba tožene stranke z dne 14.2.2002 nima obrazložitve, kot jo zahteva 214. člen ZUP. Sodišče prve stopnje nima prav, ko trdi, da iz te odločbe zlasti niso razvidni razlogi, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev o zavrnitvi tožnikovega napredovanja. Ti razlogi so jasno navedeni v tej odločbi, in sicer, da tožena stranka ugotavlja, po proučitvi predloga in mnenja Personalnega sveta Okrožnega sodišča v ..., ocene Personalnega sveta Višjega sodišča v ... ter odločb Sodnega sveta Republike Slovenije, da tožnik kot okrožni sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje po 1. odstavku 50. člena ZSS, s tem, da so ocene oziroma ugotovitve Personalnega sveta Višjega sodišča v L. o posebnih vodstvenih sposobnostih tožnika, ki je že deset let predsednik ... sodišča, v Republiki Sloveniji lahko podlaga za oceno, da tožnik kot okrožni sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, kar bo upoštevano pri morebitnem napredovanju na položaj svetnika okrožnega sodišča (3., pravilno: 4. odstavek 27. člena ZSS), ne pomenijo pa posebej utemeljenih razlogov, ki so podlaga za napredovanje po 1. odstavku 50. člena ZSS.

Tožena stranka pa je po mnenju pritožbenega sodišča lahko dopolnila razloge prvostopne odločbe v pritožbenem postopku in pojasnila, zakaj šteje, da tožnik ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za napredovanje iz posebej utemeljenih razlogov. Podlago za to je imela v 254. členu ZUP v povezavi s 1. odstavkom 214. člena tega zakona. V obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe je obravnavala vse tožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejanski stan 1. odstavka 50. člena ZSS. Tudi podatki in listine v upravnih spisih, ki jih je uporabila tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega stanja, izkazujejo, kar je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovila in ji v zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje, da je tožnik od 30.12.1999 dalje predsednik Okrožnega sodišča da svojo funkcijo (in ne sojenja v sodnih postopkih) kot predsednik navedenega sodišča izvršuje v okviru odločanja o dovolitvah omejitve temeljnih človekovih pravic po 101. členu Zakona o sodiščih (ZS - UPB2 - Uradni list RS, št. 100/2005 - zadnji odstavek tega člena določa, da o predlogih za dopustitev kontrole telefona, drugih komunikacijskih sredstev in občil ter kontrole pisem in drugih pošiljk odloča predsednik okrožnega sodišča, na območju katerega je sedež predlagatelja, oziroma v njegovi odsotnosti podpredsednik) in po 24. členu Zakona o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji v zadevah nacionalne varnosti (tako imenovane: Pp zadeve); da tožnik kot okrožni sodnik na podlagi opisa strokovne dejavnosti, ocene personalnega sveta in dodatne dokumentacije v upravnih spisih izkazuje delovno sposobnost, znanje, marljivost, vestnost, odločnost, kar bi moral intenzivneje prenesti v vodenje sodišča, predvsem pa v sodno odločanje, ki je bilo do sedaj brez utemeljenih razlogov zapostavljeno; da je tožnik kot predsednik Okrožnega sodišča vseskozi odločal le v Pp zadevah, v katerih se odloča o dovolitvi posegov v človekove pravice in svoboščine ter o predlogih državnega tožilca za odreditev ukrepov po 150. členu Zakona o kazenskem postopku; da iz statistike v upravnih spisih izhaja, da tožnik kot okrožni sodnik ne izkazuje občutnega preseganja pričakovanega obsega dela (v Pp zadevah), kot to zatrjuje v pritožbi zoper prvostopno odločbo; in da iz opisa njegove strokovne dejavnosti in podatkov o pričakovanem obsegu dela ne izhaja, da bi tožnik kot okrožni sodnik, poleg odločanja v Pp zadevah, ki so vezane na funkcijo predsednika Okrožnega sodišča, odločal (sodil) tudi v drugih sodnih zadevah - civilnih, kazenskih ali gospodarskih - kar je običajna praksa pri ostalih predsednikih okrožnih sodišč. Te ugotovitve so po presoji tožene stranke lahko podlaga za oceno, da tožnik kot okrožni sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, da pa, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ne pomenijo še posebej utemeljenih razlogov, ki so podlaga za napredovanje po 1. odstavku 50. člena ZSS. Zato je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je zavrnila predlog Personalnega sveta Okrožnega sodišča za napredovanje tožnika kot okrožnega sodnika po navedeni določbi ZSS (1. odstavek 50. člena).

Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nima prav, ko trdi, da iz podatkov upravnih spisov ni razvidno, ali je tožena stranka dopolnila dokazni postopek v smeri ugotavljanja, ali tožnik izpolnjuje zahtevane pogoje po 1. odstavku 50. člena ZSS. Dokaznega postopka ni bilo treba dopolnjevati, saj so že podatki in listine v upravnih spisih dajali dovolj podlage za oceno, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za napredovanje v skladu z določbo 1. odstavka 50. člena ZSS, saj gre pri tem za napredovanje sodnika po merilu sojenja, česar pa tožnik ne opravlja. Na to pa ne vpliva primerjava s tožnikovimi vodstvenimi sposobnostmi pri opravljanju funkcije predsednika Okrožnega sodišča, saj tožnik dejansko ni izkazal sojenja. Zaradi tega je po presoji pritožbenega sodišča tudi napačna trditev sodišča prve stopnje, da je bilo pri tem kršeno načelo, opredeljeno v 9. členu ZUP, po katerem je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se odločba izda.

Pritožbeno sodišče meni v zvezi s tožnikovim izpolnjevanjem pogojev za izredno napredovanje po 1. odstavku 50. člena ZSS, da ni pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prezrla dejstvo (na kar opozarja tožnik tudi v tožbi in sedaj tudi v odgovoru na pritožbo tožene stranke), da je tožnik kot predsednik Okrožnega sodišča v posebnem položaju, tako v odnosu do preostalih sodnikov, kot tudi do predsednikov drugih okrožnih sodišč v Republiki Sloveniji in da delo, ki ga, glede na svojo funkcijo, opravlja tožnik, ni primerljivo z delom preostalih sodnikov oziroma predsednikov okrožnih sodišč, ker je tožnik edini v državi, ki odloča o dovolitvah omejitev temeljnih človekovih pravic v zadevah nacionalne varnosti, ki je v okviru izvrševanja sodne funkcije predsednika Okrožnega sodišča kot izključno stvarno in krajevno pristojnega državnega organa. Po presoji pritožbenega sodišča reševanje Pp zadev nikakor ne daje tožniku v razmerju do preostalih predsednikov okrožnih sodišč v Republiki Sloveniji kakršnegakoli privilegiranega ali izjemnega položaja, pa tega tudi ne dopušča merilo sojenja okrožnega sodnika po 1. odstavku 50. člena ZSS v rednih sodnih zadevah (kazenskih, civilnih, gospodarskih itd.). Zato po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje neutemeljeno trdi, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke v zvezi s tožnikovim odločanjem v Pp zadevah izhaja, da gre za nepoznavanje ter podcenjevanje tožnikovega dela v zadevah nacionalne varnosti in v zvezi z njegovimi odločitvami o omejevanju ustavnih pravic posameznikov.

Iz utemeljitve izpodbijane odločbe tožene stranke sicer izhajajo podrobno naštete vodstvene sposobnosti tožnika kot predsednika okrožnega sodišča. Po mnenju pritožbenega sodišča pa v zvezi s takšnimi ugotovitvami tožene stranke o teh sposobnostih, ki so opredeljene tudi v merilih tožene stranke, sprejetih na 69. seji ter dopolnjenih s stališči 96. seje z dne 25.9.1997, tožena stranka utemeljeno sklepa, da navedene tožnikove sposobnosti še ne pomenijo izpolnjevanje pogojev iz 1. odstavka 50. člena ZSS. Po mnenju pritožbenega sodišča takšna odločitev tožene stranke ne pomeni kršitve ustavnega načela sorazmernosti, kot to trdi sodišče prve stopnje. V določbi 1. odstavka 50. člena ZSS to načelo namreč ni opredeljeno oziroma iz te določbe to načelo sploh ne izhaja, da bi se lahko sodišče prve stopnje na to načelo sploh sklicevalo ali ga celo uporabilo kot podlago sodnikovega napredovanja po tej določbi, ali, da bi lahko temu načelu priznalo sorazmerno težo. Sicer pa v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča, zaradi jasne določbe 1. odstavka 50. člena ZSS o napredovanju sodnika zaradi sojenja, navedeno načelo sploh ni mogoče upoštevati oziroma uporabiti.

Glede na vse navedeno so po presoji pritožbenega sodišča utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

Ker po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru neutemeljeno ugotavlja, saj to ne izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka 1. odstavka in 3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS) ter je napačno presodilo, da je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev napačno sklepala o dejanskem stanju in je zato izpodbijano odločbo tožene stranke po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno odpravilo na podlagi 2. ter 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek ter tako iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, izpodbijana sodba pa se opira na ta dejstva ter v zvezi s tem zmotno uporabilo materialno pravo glede razlage 1. odstavka 50. člena ZSS, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke in delno 3. točke (v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava) 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da se tožba zavrne kot neutemeljena na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.