Jedro

Med opustitvenim ravnanjem Upravne enote A. (ne-izterjava izrečene denarne kazni) in nastalo pravno posledico (neizpolnitev odločbe o stikih) je podana vzročna zveza na podlagi teorije ratio legis. Šteje se, da je Upravna enota A. odgovorna, da ni prišlo do stikov med tožnikoma, ker ni poskrbela, da bi se odločba Centra za socialno delo o stikih izvršila z izterjavo izrečene denarne kazni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati prvo tožniku 19.000,00 EUR in drugo tožnici 46.000,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 1.535,74 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi predlagata, da se opravi pritožbena obravnava, na kateri naj se izvedejo še neizvedeni dokazi. Bistvo pritožbenih navedb je: Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vsemi postavljeni zahtevki; ni izvedlo dokaza z vpogledom v vso predloženo listinsko dokumentacijo; Center za socialno delo A. bi moral odločbo o stikih izdati nemudoma in tudi poskrbeti, da bi se pričela izvajati; Upravna enota A. bi morala izterjati izrečene denarne kazni. Če bi to storila, bi mati nehala onemogočati stike; Center za socialno delo in Upravna enota A. sta vse delala na pol. Po poteku pritožbenega roka je tožeča stranka dopolnila pritožbo, katere pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker bi se s tem neupravičeno podaljšal pritožbeni rok.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Center za socialno delo A. odločil o stikih med očetom I. G. in hčerko A. G., Upravna enota A. pa je vodila izvršbo izdane odločbe o stikih in da pri njunem delu ni prišlo do takšnih nepravilnosti, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot nedovoljeno ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti. Upravna enota A. res ni izterjala izrečene denarne kazni, ker pa je mati izjavila, da stikov ne bi dovolila tudi, če bi bila denarna kazen izterjana, je štelo, da med takšnim dejanjem Upravna enota A. in ne dosego stikov tožnika s hčerko, ni vzročne zveze. Odškodninski zahtevek je zavrnilo, ker ni dokazana protipravnost ravnanja organov tožene stranke oziroma ni vzročne zveze med opustitvenim ravnanjem Upravna enota A. in nastalo zatrjevano škodo zaradi neizvrševanih stikov med tožnikoma.

5. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Center za socialno delo A. delo v zvezi z izdajo odločbe o stikih št. 567-167/89 z dne 6.5.2004, opravil strokovno pravilno in v primernih časovnih okvirih. Pravilen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz tega razloga ni podana protipravnost njegovega ravnanja in da zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Da je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve o pritožbi zoper odločbo o stikih odločilo šele 1.3.2005, ni odločilno, ker je bilo v odločbi o dovolitvi stikov odločeno, da pritožba ne zadrži njene odločitve. To pomeni, da bi se v odločbi določeni stiki morali začeti izvrševati takoj, ko je bila odločba vročena strankam.

Drugače kot sodišče prve stopnje pa pritožbeno sodišče ocenjuje ravnanje Upravna enota A., ki je izdalo sklep o prisilni izvršitvi odločbe o stikih z dne 14.6.2004, 26.7.2004 in 19.11.2004, v katerih je zavezanki N. P. naložilo izpolnitev odločbe o stikih in ji za primer, če tega ne bo storilo najprej zagrozilo in nato tudi izreklo denarno kazen, izrečene denarne kazni pa ni izterjalo.

Izrečeno denarno kazen bi Upravna enota A. morala takoj izterjati (2. odstavek 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). S takojšnjo izterjavo izrečene denarne kazni bi prisilila zavezanko N. P., da bi omogočila stike med očetom in hčerko. Ker izrečena denarna kazen ni bila izterjana, ni prišlo do prisile nad zavezanko A. P. in s tem do izpolnitve odločbe o stikih. Med opustitvenim ravnanjem Upravna enota A. (ne-izterjava izrečene denarne kazni) in nastalo pravno posledico (neizpolnitev odločbe o stikih) je podana vzročna zveza na podlagi teorije ratio legis. Šteje se, da je Upravna enota A. odgovorna, da ni prišlo do stikov med tožnikoma, ker ni poskrbela, da bi se odločba Centra za socialno delo o stikih izvršila z izterjavo izrečene denarne kazni. Izrek denarne kazni in zagrozitev nove denarne kazni je samo del izvršitve s prisilitvijo, drugi del je sama izterjava izrečene denarne kazni. To izhaja iz določila 2. odstavka 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v katerem je določeno, da se prisilno sredstvo, s katerim mu je organ zagrozil (izrečena denarna kazen), takoj uporabi. Vzročna zveza med nepravilnim delom upravnega organa in nastalo posledico (škodo tožnikov, ki jim je nastala zaradi neizvršitve odločbe o stikih) je torej podana.

Izjavo N.P., da stikov ne bi dovolila, tudi če bi se izrečena denarna kazen izvršila, ni možno ovrednotiti kot neobstoj ali pretrganje vzročne zveze, ker do takšne situacije sploh ni prišlo.

6. Nepravilno in s tem nedopustno ravnanje Upravne enote A. je izkazano, prav tako pa je izkazana vzročna zveza med njegovim nepravilnim ravnanjem in nastalo škodo, to je neizvršitvijo odločbe o stikih, za čas od dovolitve izvršbe do vložitve predloga izvršbe s prisilno izročitvijo. Pritožbi je bilo zato ugoditi ter sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo ugotoviti obseg škode, ki sta jo tožnika utrpela iz tega razloga.

7. Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.