Jedro

Neresnična je ugovorna trditev, da naj bi sodišče dolžniku blokiralo žiro račun, saj ni izdalo nobene odločbe (napr. začasne odredbe), s katero bi prepovedalo uporabo dolžnikovega žiro računa. Sodišče je zgolj naložilo Agenciji za plačilni promet (APP), da z dolžnikovega računa prenese izterjevani znesek na račun upnika, blokada računa pa je posledica od ravnanja sodišča neodvisnega dejstva, da na dolžnikovem računu ni zadostnega priliva sredstev za plačilo izterjevane terjatve. Dolžnik verjetnosti nastanka znatnejše škode niti ni konkretno zatrjeval. V predlogu za odlog je le navedel (vendar ne dokazal), da ima blokiran žiro račun, s čimer naj bi mu bilo onemogočeno poslovanje, ne da bi te navedbe preciziral s konkretnimi (in dokazanimi) trditvami o vrsti, obsegu in načinu svojega poslovanja, morebitnih drugih računih oz. premoženjskem stanju ter predvsem o vrsti in predvidevani višini iz tega izvirajoče škode.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o izvršbi z dne 8.11.2000. Pritožba zoper sklep z dne 19.3.2001 se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 8.11.2000 dovolilo izvršbo zaradi izterjave terjatve 623.645,00 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep z dne 8.11.2000 pravočasno ugovarjal in med drugim navedel, da je zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 511/2000 vložil revizijo. Sodišče je dolžniku blokiralo žiro račun, s čimer mu je onemogočeno poslovanje. Hkrati z ugovorom je dolžnik vložil tudi predlog za odlog izvršbe. Ugovor je bil v skladu z določili 57. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) vročen upniku v odgovor, v katerem je slednji med drugim navedel, da je ugovor prepozen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neutemeljen glede na določbe 2. odst. 53. čl. ZIZ in ga po 3. odst. 58. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Z izpodbijanim sklepom z dne 19.3.2001 je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe. Dolžnik se je zoper sklep z dne 19.3.2001 pritožil in med drugim navedel, da je vložil revizijo ter da ima blokiran žiro račun, kar utegne pomeniti izbrisni razlog po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Ugovor in pritožba nista utemeljena. K UGOVORU: V zvezi z upnikovim odgovorom na ugovor sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da dolžnikov ugovor ni prepozen. Na povratnici, pripeti k list. št. 5 je slabo čitljivo napisan datum prejema "devetnesti janar 2001", kar sodišče druge stopnje razlaga kot devetnajsti januar 2001. Iz ovojnice, pripete k ugovoru na list. št. 8 je razvidno, da je bil le-ta priporočeno poslan na sodišče dne 26.1.2001, torej v okviru osemdnevnega roka iz 3. odst. 9. čl. ZIZ. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemljen. Omenjeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 1. odst. 55. čl. ZIZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik terja svojo terjatev na podlagi pravnomočne sodne odločbe (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 65/97 z dne 17.2.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 511/2000 z dne 11.7.2000). Vložena revizija ni ugovorni razlog po 1. odst. 55. čl. ZIZ. Šele če in ko bo dolžnik z revizijo uspel, bo lahko to dejstvo uveljavljal kot ugovor po izteku roka (56. čl. ZIZ). Neresnična je ugovorna trditev, da naj bi sodišče dolžniku blokiralo žiro račun, saj ni izdalo nobene odločbe (napr. začasne odredbe), s katero bi prepovedalo uporabo dolžnikovega žiro računa. Sodišče je zgolj naložilo Agenciji za plačilni promet (APP), da z dolžnikovega računa prenese izterjevani znesek na račun upnika, blokada računa pa je posledica od ravnanja sodišča neodvisnega dejstva, da na dolžnikovem računu ni zadostnega priliva sredstev za plačilo izterjevane terjatve. V kolikor pa dolžnik z ugovornimi navedbami o blokadi smiselno zatrjuje, da APP ne bi smela zarubiti in prenesti sredstev na upnikov račun, je ta ugovor neutemeljen, saj se pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova z rubežem denarnih sredstev na žiro računih upnik poplača še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (3. odst. 46. čl. in 1. odst. 146. čl. ZIZ). Iz vsega povedanega jasno izhaja, da dolžnik ni izkazal nobenega od ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo v smislu 1. odst. 55. čl. ZIZ, zato dolžnikov ugovor ni utemeljen v smislu določb 2. odst. 53. čl. ZIZ. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o izvršbi. K PRITOŽBI: Sodišče prve stopnje je dolžnikov predlog za odlog izvršbe povsem pravilno zavrnilo, ker dolžnik ni izkazal nastanka znatnejše škode, kar je eden od dveh kumulativno zahtevanih pogojev za odlog izvršbe po 1. odst. 71. čl. ZIZ (prvi pogoj - vložitev izrednega pravnega sredstva - je dolžnik sicer izkazal). Popolnoma pravilnim razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče še dodaja, da dolžnik verjetnosti nastanka znatnejše škode niti ni konkretno zatrjeval. V predlogu za odlog je le navedel (vendar ne dokazal), da ima blokiran žiro račun, s čimer naj bi mu bilo onemogočeno poslovanje, ne da bi te navedbe preciziral s konkretnimi (in dokazanimi) trditvami o vrsti, obsegu in načinu svojega poslovanja, morebitnih drugih računih oz. premoženjskem stanju ter predvsem o vrsti in predvidevani višini iz tega izvirajoče škode. Tudi v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog dolžnik zgolj ponavlja trditve o blokadi žiro računa, ki še vedno ostajajo nedokazane, zato se sodišče druge stopnje v vse ostale pritožbene navedbe (o morebitnem izbrisu po ZFPPod), ki jih dolžnik izvaja iz te nedokazane trditve, ni spuščalo. Neresnična je pritožbena trditev, da naj bi dolžnik za verjetno izkazal nastanek znatnejše škode, saj tega niti ni konkretizirano zatrjeval, kot je bilo že povedano. Iz vsega povedanega jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe. Ker sodišče druge stopnje tudi v okviru preizkusa izpodbijanega sklepa z dne 19.3.2001 po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je dolžnikovo pritožbo zoper navedeni sklep na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Zgolj v pojasnilo sodišče druge stopnje opozarja, da dolžnikove vloge z dne 19.2.2001 ("ponovni ugovor") ni obravnavalo, saj je bila vložena po preteku roka za ugovor in v njej dolžnik niti ne zatrjuje okoliščin, ki bi kazale na ugovor po izteku roka (56. čl. ZIZ). Prav tako ni upoštevalo dolžnikove replike na upnikov odgovor na ugovor z dne 17.4.2001, ker takšna replika po zakonu ni predvidena.