Jedro

Vrednost z denacionalizacijo vrnjenega podjetja (v naravi in odškodnini) ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja. Zato je denacionalizacijski organ, ki odloča o vračanju premoženja v kombinaciji različnih oblik, ki vključujejo tudi vračanje v obliki odškodnine, dolžan ugotoviti vrednost neto aktive. Od njene vrednosti in vrednosti že vrnjenega premoženja pa je odvisno, do česa je denacionalizacijski upravičenec še upravičen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (sedaj revidenti) zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 11. 2008, v zvezi z delnima odločbama Upravne enote Ljubljana z dne 29. 9. 2006 in z dne 3. 10. 2006. Tožena stranka je z navedeno odločbo ob reševanju pritožb X. in Y. Z., SOD in vlagateljev (revidentov), vloženih zoper navedeni odločbi prvostopenjskega organa, zavrnila zahteve revidentov za vračilo nepremičnine parc. št. 1/1 k. o. ... (1. točka izreka odločbe), dela nepremičnine v izmeri 504 m² parc. št. 1/2 k. o. ..., o katerem še ni bilo odločeno (2. točka izreka odločbe), da se upravičencu B. B. za podržavljeno podjetje CC., poleg tega, kar je iz naslova denacionalizacije že prejel, določi še odškodnina v obveznicah SOD (3. točka izreka odločbe), ter zavrnilo tudi vse stroškovne zahteve (4. in 5. točka izreka odločbe). Tožena stranka je navedeno odločbo izdala v ponovnem postopku potem, ko je sodišče prve stopnje s sodbo U 390/2007 z dne 11. 4. 2008 odpravilo 2., 4. in 5. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 30. 1. 2007. Z odločbo z dne 30. 1. 2007 je tožena stranka v 1. točki izreka, ki z navedeno sodbo sodišča prve stopnje ni bila odpravljena, odpravila navedeni odločbi prvostopenjskega organa z dne 29. 9. 2006 in 3. 10. 2006 in zavrnila zahtevo vlagateljev za vračilo dela nepremičnine v izmeri 229 m² parc. št. 1/2 k. o. ... Z navedenima prvostopenjskima odločbama je upravni organ odločil, da se upravičencu vrne v last nepremičnina parc. št. 1/1 v izmeri 1160 m² k. o. ... (odločba z dne 29. 9. 2006); da se zavrne zahteva za vračilo v naravi za nepremičnini parc. št. 1/2 in 1/3, obe k. o. ..., da za navedeni nepremičnini upravičencu pripada odškodnina v znesku 770,60 DEM v obliki obveznic SOD, da se odpravi delna odločba z dne 10. 11. 1994, v delu, ki se nanaša na vračilo parc. št. 1/3, in da je s tem končan postopek denacionalizacije podjetja (odločba z dne 3. 10. 2006).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se vrednost podržavljenega podjetja ugotavlja po metodi neto aktive. Ne drži, da organ ne bi mogel podržavljenih nepremičnin upoštevati kot premoženja podržavljenega podjetja, saj nasprotno izhaja iz odločbe o podržavljenju, ki navaja nepremičnine, last B.B. kot prejšnjega lastnika nacionalizirane opekarne, ki so bile nacionalizirane. O nadaljnjih zahtevkih tožnikov za denacionalizacijo še nerešenega dela zahteve je mogoče odločati šele potem, ko je ugotovljeno, v kolikšnem delu je bilo odškodovanje za podržavljeno podjetje z delnimi denacionalizacijskimi odločbi že opravljeno, pri čemer je treba upoštevati vse vračilo (v naravi in odškodnini), priznano s temi odločbami. Ker je organ ugotovil, da je vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, kar je maksimalna vrednost, ki jo odškodovanje za podržavljeno podjetje lahko doseže, nižja od že priznane odškodnine, je nadaljnje zahtevke za denacionalizacijo preostalih delov podržavljenega premoženja utemeljeno zavrnil. 3. Revidenti dovoljenost revizije utemeljujejo z razlogom iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlagajo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Sodišču prve stopnje očitajo, da v nasprotju z določbami ZUS-1 ni izvedlo glavne obravnave. Navajajo, da v drugostopenjskem upravnem postopku nista bili vključeni stranki z interesom SOD in Občina ... Trdijo, da so bila kršena pravila o pristojnosti, določena v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZDen, saj tožena stranka ni odločala o pravnem sredstvu, temveč o zahtevkih. Z izpodbijano odločitvijo je bilo poseženo v že razsojeno stvar (res iudicata), saj je bilo z njo poseženo v že pravnomočno odločitev o vrnitvi določenega dela premoženja. To pomeni poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Del zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je bil že ovrednoten. Preostali del pa bi morala tožena stranka še ovrednotiti, zato ne drži, da je tudi del premoženja, ki je bil izločen, zajet v odškodnini, priznani z odločbo iz leta 2003. Gre za kršitev materialnega prava, saj je treba o vsakem zahtevku, o katerem še ni odločeno, odločiti posebej. Priglašajo stroške revizijskega postopka.

4. Stranke z interesom Občina ... ter X. in Y. Z. so vložile odgovor na revizijo, v katerih so podale svoja stališča. Stranki z interesom X. in Y. Z. sta predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Revizijskih stroškov niso priglasile.

5. Revizija ni utemeljena.

K I. točki izreka:

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V tej zadevi je izpolnjen uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj revidenti dovoljenost revizije utemeljujejo z zahtevo za priznanje zneska odškodnine v obliki obveznic SOD (159.204,55 DEM oziroma 80.062,65 EUR), ki jo v tej zadevi še uveljavljajo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Predmet denacionalizacije v obravnavani zadevi je podjetje CC., podržavljeno B. B., ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur. l. FLRJ, št. 98/46, 35/48, v nadaljevanju ZNZGP) v zvezi z Ukazom Prezidija ljudske skupščine LRS z dne 28. 4. 1948 (Ur. l. LRS, št. 18/48, v nadaljevanju Ukaz).

9. V postopku odločanja o zahtevku za denacionalizacijo navedenega podjetja je upravni organ izdal več odločb, med katerimi je sedem odločb pravnomočnih. Tako je bila z odločbo z dne 13. 12. 2000 pravnomočno zavrnjena zahteva za denacionalizacijo parc. št. 9/9 k. o. ...; z odločbama z dne 26. 10. 2000 in 26. 3. 2003 je bila upravičencu za tam navedeno premoženje določena odškodnina v skupni višini 1.590.509,67 DEM; s preostalimi štirimi pravnomočnimi odločbami (odločbe z dne 10. 11. 1994, 12. 6. 1995, 2. 3. 2006 in 28. 3. 2006) pa so bile upravičencu v naravi vrnjena tam navedena zemljišča v k. o. ... v skupni izmeri 18.055 m².

10. Z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, je tožena stranka v izvrševanju sodbe sodišča prve stopnje U 390/2007 z dne 11. 4. 2008 v pritožbenem postopku zoper odločbi prvostopenjskega upravnega organa z dne 29. 9. 2006 in z dne 3. 10. 2006 zavrnila zahtevo revidentov za vračilo nepremičnine parc. št. 1/1 in dela nepremičnine v izmeri 504 m² parc. št. 1/2, o katerem še ni bilo odločeno, obe k. o. ..., ter zavrnila zahtevo, da se upravičencu B. B. za podržavljeno podjetje CC., poleg tega, kar je iz naslova denacionalizacije že prejel, določi še odškodnina v obveznicah SOD. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da vrednost premoženja (813.214,68 EUR v obliki odškodnine), ki ga je iz denacionalizacije podržavljenega podjetja upravičenec že prejel na podlagi dosedanjih pravnomočnih odločitev, presega vrednost premoženja podržavljenega podjetja (765.210,53 EUR), ugotovljenega z metodo neto aktive. Ker je tako upravičenec v obliki odškodnine že prejel toliko (oziroma celo več), kot mu pripada, je tožena stranka zavrnila zahtevke za odškodnino in vračilo navedenih nepremičnin.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča so bile v obravnavani zadevi na naveden način pravilno uporabljene določbe ZDen, ki veljajo za vračanje podjetij. V obravnavani denacionalizacijski zadevi gre namreč za vračanje premoženja podjetja, podržavljenega na podlagi ZNZGP. Po ZDen se podržavljeno podjetje lahko vrne v različnih oblikah ali v kombinaciji teh oblik, pri čemer je način vrednotenja podržavljenega in vrnjenega premoženja glede na določbe ZDen in podzakonskih predpisov k temu zakonu odvisen od vrste premoženja, ki se vrača. Ko gre za vračanje podjetja, je treba ugotoviti vrednost njegove neto aktive (8. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, v nadaljevanju Navodilo), ki se ugotavlja na podlagi 4. člena oziroma 5. člena in prvega odstavka odstavka 6. člena Navodila. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbah I Up 1597/2005 z dne 18. 10. 2007 in X Ips 11/2010 z dne 15. 12. 2011). Vrednost z denacionalizacijo vrnjenega podjetja (v naravi in odškodnini) ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja. Zato je denacionalizacijski organ, ki odloča o vračanju premoženja v kombinaciji različnih oblik, ki vključujejo tudi vračanje v obliki odškodnine, dolžan ugotoviti vrednost neto aktive. Od njene vrednosti in vrednosti že vrnjenega premoženja pa je odvisno do česa je denacionalizacijski upravičenec še upravičen (prim. X Ips 11/2010 z dne 15. 12. 2011).

12. V obravnavanem denacionalizacijskem postopku gre za vračanje podjetja v kombinaciji dveh oblik, in sicer v naravi in v odškodnini v obliki obveznic SOD. Ugotavljanje vrednosti neto aktive glede na določbe 44. člena ZDen in 8. člena Navodila zajema vrednotenje vsega premoženja, podržavljenega kot premoženje nacionaliziranega podjetja. To premoženje zato vključuje tudi premoženje, ki je bilo z doslej izdanimi delnimi odločbami že vrnjeno, in sicer ne glede na obliko vračila.

13. Z ugotavljanjem vrednosti neto aktive, to je čiste vrednosti aktive celotnega podržavljenega podjetja, tožena stranka ni posegla v že pravnomočne delne odločbe o vrnitvi posameznih delov premoženja podjetja, izdane v tej denacionalizacijski zadevi, saj s tem ni presojala njihove zakonitosti, niti jih ni odpravila, ali kakorkoli spreminjala. Pravice, pridobljene z že pravnomočnimi odločbami (odškodnina v obveznicah SOD in v naravi vrnjene nepremičnine), z izpodbijano odločbo denacionalizacijskemu upravičencu niso bile odvzete. Zato ni utemeljen revizijski ugovor, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v pravnomočni odločbi z dne 26. 10. 2000 in 26. 3. 2003, s katerima je bila upravičencu priznana odškodnina v skupnem znesku 1.590.509,67 DEM (813.226,81 EUR). Iz enakega razloga tudi niso utemeljene revizijske trditve o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola k EKČP. Revidenti pa se neutemeljeno sklicujejo tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Brumarescu proti Romuniji (št. 28342/95 z dne 28. 10. 1999), saj gre v navedeni zadevi za drugačne dejanske in pravne okoliščine (pritožnik je tam izgubil lastninska upravičenja, pridobljena na podlagi pravnomočne in izvršene sodne odločbe).

14. Na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne vplivajo revizijske navedbe o tem, da je bil del podržavljenega premoženja last denacionalizacijskega upravičenca B. B. kot fizične osebe. Položaj denacionalizacijskega upravičenca po ZDen gre prejšnjemu lastniku (ob izpolnjevanju drugih z ZDen predpisanih predpostavk) glede na podlago podržavljenja. V tej zadevi gre prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja B. B. položaj denacionalizacijskega upravičenca na podlagi 8. točke 3. člena ZDen, ki določa, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po ZNZGP. Predmet vračanja v tej denacionalizacijski zadevi je podjetje CC., ki je bilo njenemu prejšnjemu lastniku B. B. podržavljeno na podlagi ZNZGP. Skladno z določbo 4. člena ZNZGP je nacionalizacija podjetja po tem zakonu obsegala vse premično in nepremično premoženje ter vse premoženjske pravice, ki pripadajo podjetju ali ki jih podjetje uporablja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil obseg premoženja podjetja, podržavljenega na navedeni podlagi, ugotovljen na podlagi odločbe Državnega sekretariata za splošno upravo in proračun, št. nac. 142/54-1 z dne 6. 9. 1954, in listin nacionalizacijskega spisa, št. R 444/48. Ker iz vsega navedenega izhaja, da je bilo v tej zadevi prejšnjemu lastniku obravnavano premoženje podržavljeno kot podjetje, je treba tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri vračanju tega premoženja uporabiti določbe, ki veljajo za vračanje podjetij. To pa pomeni tudi ugotavljanje vrednosti premoženje po metodi neto aktive.

15. Ker se z revizijo v upravnem sporu izpodbija pravnomočna sodba in ker zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) ni eden izmed razlogov, zaradi katerih se po določbi 85. člena ZUS-1 lahko vloži revizijo, Vrhovno sodišče ni presojalo tistih revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na kršitve določb upravnega postopka, temveč se je omejilo le na presojo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in na uporabo materialnega prava.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča ni podana zatrjevana kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če predlagana dejstva in novi dokazi niso pomembni za odločitev. Revidentka navaja, da je izvedbo glavne obravnave in postavitev izvedenca predlagala v zvezi z očitki toženi stranki, da kljub njenemu predlogu ni postavila izvedenca za vrednotenje nepremičnin, ni zaslišala izvedenca oziroma je vrednost premoženja ugotavljala v nasprotju z izvedeniškimi mnenji. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je tožena stranka pri ugotavljanju vrednosti strojev, opreme in naprav opekarne ter objektov oprla na mnenja izvedencev. Za vrednotenje ostalih vrst premoženja podržavljenega podjetja (zemljišča in premoženje podjetja, za katero je bila denarna vrednost ugotovljena že ob podržavljenju) pa posebno strokovno znanje ni potrebno, saj gre pri tem le za uporabo ustreznih računskih operacij (formule, valorizacija), določenih v ZDen in predpisih, na podlagi katerih se v denacionalizaciji ugotavlja vrednost podržavljenega premoženja (Navodilo, Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije), ki jih je organ, ki odloča o denacionalizaciji, dolžan uporabiti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo listine v spisih dovolj podlage za odločitev. Opustitev glavne obravnave v tem primeru zato ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sodbe.

17. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

18. Ker revident z revizijo ni uspel, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.