Jedro

Jedro

Delodajalec se z golo seznanitvijo delavcev svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj je dolžan poskrbeti, da se delavci ravnajo v skladu z navodili in jih tudi neposredno nadzirati.

Delodajalec se z golo seznanitvijo delavcev svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj je dolžan poskrbeti, da se delavci ravnajo v skladu z navodili in jih tudi neposredno nadzirati.

Pravdno sodišče je vezano zgolj na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ni pa vezano na kazensko oprostilno sodbo.

Pravdno sodišče je vezano zgolj na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ni pa vezano na kazensko oprostilno sodbo.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

II.Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 39.219,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2020 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti še stroške v višini 873,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje.

Obrazložitev

2.Zoper navedeno sodbo je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi tožene stranke ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih je predlagala, da sodišče tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 39.219,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2020 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti še stroške v višini 873,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne.

2.Zoper navedeno sodbo je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi tožene stranke ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih je predlagala, da sodišče tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do nesreče prišlo 9. 5. 2017 med izvajanjem del na delovišču za dodelavo lesenih železniških pragov (pragovniku), na katerem se nahajajo tramovi. Za nemoteno delo na pragovniku so skrbeli tudi trije strojniki A. A., B. B. in C. C., ki je upravljal bager, namenjen prenosu tramov. Na koncu delovne linije pragovnika je prišlo do izpada osi iz ležišča kolesa nosilnega vozička, kar sta zavarovanec A. A. in sodelavec B. B. skušala popraviti. Sočasno je C. C., ki je upravljal z delovnim nakladalnim strojem (bagerjem), z njim v neposredni bližini A. A. in B. B. dvignil pripravljene tramove za prenos na drugo mesto. Pri tem je eden od spolzkih tramov zdrsnil iz oprijemalnih klešč in padel na levo zapestje A. A., ki se je ob tem poškodoval. Delovodja D. D. je bil obveščen o nameravanem delu strojnikov, vendar je potem, ko je delavcem odredil "čik pavzo", odšel urejat druge stvari na gradbišču, nakar je slišal, da je A. A. udarilo, ker naj bi šel stroj naložiti pragove. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožena stranka ni dokazala svoje trditve, da naj bi C. C. z bagerjem dvignil tramove na prošnjo A. A. in B. B., ker naj bi drugače ne bi bilo mogoče opraviti popravila.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne.

6.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek presojalo na pravni podlagi iz drugega stavka prvega odstavka 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), v katerem je določeno, da ima zavod (tožeča stranka) pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Za škodo, ki jo v navedenem primeru povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec (drugi odstavek 86. člena ZZVZZ). V povezavi s prvim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se delodajalec lahko te odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je delavec ravnal tako, kot je bilo treba.

4.Pritožba ni utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da bi moral delovodja D. D. po tem, ko je bil obveščen, da nameravata strojnika A. A. in B. B. odpraviti napako na liniji, skrbneje poskrbeti za zaustavitev vseh del, vključno z bagerjem ali/in pragovnik v času popravila neposredno nadzirati. Navodilo glede ustavitve del se je namreč nanašalo tudi na bager, delovodja D. D. pa je celo videl, da bagerist telefonira in ga verjetno ne sliši. V takih okoliščinah bi moral posebej preveriti, ali je seznanjen s popravilom. Poleg tega je sodišče prve stopnje sklenilo, da je utemeljen tudi očitek tožeče stranke bageristu C. C., da ni upošteval varnostnih napotkov. Skladno s prvim odstavkom 14. člena in prvim odstavkom 39. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, bi se moral izogibati nevarnostim za poškodbe sodelavca, kar pomeni, da bi moral poskrbeti, da se sodelavca A. A. in B. B. v nobenem trenutku ne bi nahajala v "nevarnem območju", kot ga definira 3. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Ko je videl sodelavca pri popravilu, bi moral z delom počakati in tramov ne bi smel prenašati, čeprav je bila sicer to njegova delovna naloga. Po presoji sodišča prve stopnje sta delovodja D. D. in strojnik C. C. pri delu ravnala malomarno, ker sta opustila omenjene varnostne ukrepe, njuno ravnanje pa je bilo tudi v vzročni zvezi z nezgodo.

5.V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do nesreče prišlo 9. 5. 2017 med izvajanjem del na delovišču za dodelavo lesenih železniških pragov (pragovniku), na katerem se nahajajo tramovi. Za nemoteno delo na pragovniku so skrbeli tudi trije strojniki A. A., B. B. in C. C., ki je upravljal bager, namenjen prenosu tramov. Na koncu delovne linije pragovnika je prišlo do izpada osi iz ležišča kolesa nosilnega vozička, kar sta zavarovanec A. A. in sodelavec B. B. skušala popraviti. Sočasno je C. C., ki je upravljal z delovnim nakladalnim strojem (bagerjem), z njim v neposredni bližini A. A. in B. B. dvignil pripravljene tramove za prenos na drugo mesto. Pri tem je eden od spolzkih tramov zdrsnil iz oprijemalnih klešč in padel na levo zapestje A. A., ki se je ob tem poškodoval. Delovodja D. D. je bil obveščen o nameravanem delu strojnikov, vendar je potem, ko je delavcem odredil "čik pavzo", odšel urejat druge stvari na gradbišču, nakar je slišal, da je A. A. udarilo, ker naj bi šel stroj naložiti pragove. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožena stranka ni dokazala svoje trditve, da naj bi C. C. z bagerjem dvignil tramove na prošnjo A. A. in B. B., ker naj bi drugače ne bi bilo mogoče opraviti popravila.

8.V zvezi s pojmom "uporabe vozila" v smislu člena 3(1) Direktive Sveta 72/166/EGS se je ukvarjalo Sodišče EU v zadevi C 162/13 ter razsodilo, da je treba pojem "uporabe vozila" iz tega člena razlagati tako, da zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Kot izhaja iz zadeve C-514/16 pa pojem "uporabe vozila" ne zajema primera, v katerem je bil poljedelski traktor udeležen v nesreči, pri čemer v trenutku, ko se je ta nesreča zgodila, njegova glavna funkcija ni bila funkcija prevoznega sredstva, ampak da kot delovni stroj proizvaja pogonsko silo, potrebno za poganjanje črpalke za škropljenje herbicida. Iz ugotovljenega dejanskega stanja po povzetem izhaja, da se je v konkretnem primeru bager v trenutku nesreče uporabljal kot delovni stroj, namenjen prenosu tramov, ne pa kot prometno sredstvo. Do nezgode je namreč prišlo, saj je eden od spolzkih tramov zdrsnil iz oprijemalnih klešč in padel na levo zapestje A. A. Do poškodbe zato ni prišlo pri uporabi bagra kot prevoznega sredstva, temveč kot delovnega nakladalnega stroja. Pritožbeni pomislek v pravilno uporabo določbe 86. člena ZZVZZ iz tega razloga ni utemeljen.

6.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek presojalo na pravni podlagi iz drugega stavka prvega odstavka 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), v katerem je določeno, da ima zavod (tožeča stranka) pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Za škodo, ki jo v navedenem primeru povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, je odgovoren delodajalec (drugi odstavek 86. člena ZZVZZ). V povezavi s prvim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se delodajalec lahko te odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je delavec ravnal tako, kot je bilo treba.

9.Tožena stranka se nadalje sklicuje na predkazenski postopek, ki se je končal z zavrženjem ovadbe, saj je bilo ugotovljeno, da C. C. kritičnega dne ni kršil predpisov oziroma tehničnih navodil o varnostnih ukrepih in ni povzročil nevarnosti za življenje in zdravje ljudi. Dejanske ugotovitve zajete v obrazložitvi izpodbijane sodbe, so rezultat dokaznega postopka, ki je bil izveden v tem gospodarskem sporu. Pogosti so primeri, ko pravdno sodišče, ko ugotavlja obstoj civilno pravnih posledic, obravnava isto dejansko stanje oziroma isti historični dogodek, na podlagi katerega je predhodno v kazenskem postopku odločalo kazensko sodišče z vidika obstoja kaznivega dejanja. V takšnih primerih gre za to, da pravdno in kazensko sodišče, vsako s svojega vidika, obravnavata identično dejansko stanje. V takem primeru je pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, v ničemer pa ni vezano na kazensko oprostilno sodbo. Prav tako pa tudi ni vezano na dejanske ugotovitve iz kazenskega oziroma predkazenskega postopka.

S trditvami, da je bilo v predkazenskem postopku ugotovljeno, da je C. C. na njuno prošnjo priskočil sodelavcema na pomoč, da je pri tem postopal v skladu z dogovorjenim in predpisanim protokolom ter Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), zaradi česar naj bi bila sama nesreča posledica nesrečnega naključja, zato tožena stranka dvoma v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v tem postopku, ni uspela vzpostaviti.

7.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da bi moral delovodja D. D. po tem, ko je bil obveščen, da nameravata strojnika A. A. in B. B. odpraviti napako na liniji, skrbneje poskrbeti za zaustavitev vseh del, vključno z bagerjem ali/in pragovnik v času popravila neposredno nadzirati. Navodilo glede ustavitve del se je namreč nanašalo tudi na bager, delovodja D. D. pa je celo videl, da bagerist telefonira in ga verjetno ne sliši. V takih okoliščinah bi moral posebej preveriti, ali je seznanjen s popravilom. Poleg tega je sodišče prve stopnje sklenilo, da je utemeljen tudi očitek tožeče stranke bageristu C. C., da ni upošteval varnostnih napotkov. Skladno s prvim odstavkom 14. člena in prvim odstavkom 39. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, bi se moral izogibati nevarnostim za poškodbe sodelavca, kar pomeni, da bi moral poskrbeti, da se sodelavca A. A. in B. B. v nobenem trenutku ne bi nahajala v "nevarnem območju", kot ga definira 3. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Ko je videl sodelavca pri popravilu, bi moral z delom počakati in tramov ne bi smel prenašati, čeprav je bila sicer to njegova delovna naloga. Po presoji sodišča prve stopnje sta delovodja D. D. in strojnik C. C. pri delu ravnala malomarno, ker sta opustila omenjene varnostne ukrepe, njuno ravnanje pa je bilo tudi v vzročni zvezi z nezgodo.

10.Ne drži niti pritožbeni očitek tožene stranke, da lahko zavod zahteva povrnitev škode od delodajalca zgolj v primerih, ko je bila škoda povzročena z aktivnim ravnanjem. Po splošnih pravilih odškodninskega prava velja, da protipravnost ravnanja obsega tako aktivna kot pasivna ravnanja (opustitve). Povzročitelj ravna malomarno, če bi lahko predvidel, da ima njegovo ravnanje lahko škodljive posledice. Tudi opustitve so lahko storjene iz malomarnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča zato ni podlage za v pritožbi ponujeno razlago 86. člena ZZVZZ, ki naj bi zajemal samo aktivna ravnanja. Kot je zato pravilno sklenilo sodišče prve stopnje, je bagerist C. C. ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena in prvim odstavkom 39. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, saj bi se moral izogibati nevarnostim za poškodbe sodelavce ter poskrbeti, da se sodelavca A. A. in B. B. v nobenem trenutku ne bi nahajala v "nevarnem območju" delovnega stroja. Ko je videl sodelavca pri popravilu, bi moral bagerist C. C. z delom počakati. Delovodja D. D. pa bi ga moral na to opozoriti in tako skrbneje poskrbeti za ustavitev vseh del na tem območju.

8.V zvezi s pojmom "uporabe vozila" v smislu člena 3(1) Direktive Sveta 72/166/EGS se je ukvarjalo Sodišče EU v zadevi C 162/13 ter razsodilo, da je treba pojem "uporabe vozila" iz tega člena razlagati tako, da zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Kot izhaja iz zadeve C-514/16 pa pojem "uporabe vozila" ne zajema primera, v katerem je bil poljedelski traktor udeležen v nesreči, pri čemer v trenutku, ko se je ta nesreča zgodila, njegova glavna funkcija ni bila funkcija prevoznega sredstva, ampak da kot delovni stroj proizvaja pogonsko silo, potrebno za poganjanje črpalke za škropljenje herbicida. Iz ugotovljenega dejanskega stanja po povzetem izhaja, da se je v konkretnem primeru bager v trenutku nesreče uporabljal kot delovni stroj, namenjen prenosu tramov, ne pa kot prometno sredstvo. Do nezgode je namreč prišlo, saj je eden od spolzkih tramov zdrsnil iz oprijemalnih klešč in padel na levo zapestje A. A. Do poškodbe zato ni prišlo pri uporabi bagra kot prevoznega sredstva, temveč kot delovnega nakladalnega stroja. Pritožbeni pomislek v pravilno uporabo določbe 86. člena ZZVZZ iz tega razloga ni utemeljen.

11.Pritožbenega sodišča ne prepriča niti pritožbena trditev, ki kot bistveno izpostavlja, da so bili delavci seznanjeni, da morajo ob popravilu delovni proces ustaviti, zaradi česar naj bi bil zahtevek neutemeljen tudi na podlagi prvega odstavka 87. člena ZZVZZ. Delodajalec se namreč z golo seznanitvijo delavcev svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj je dolžan poskrbeti, da se delavci ravnajo v skladu z navodili in jih tudi neposredno nadzirati. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da delovodja ni nadziral delavcev ter ni poskrbel, da bi prav vsi delavci prenehali z delom na "nevarnem območju", čeprav je bil pravočasno obveščen o popravilu, ki sta ga nameravala izvesti strojnika. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato tožbeni zahtevek utemeljen tudi na podlagi določbe prvega odstavka 87. člena ZZVZZ, po katerem ima zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

9.Tožena stranka se nadalje sklicuje na predkazenski postopek, ki se je končal z zavrženjem ovadbe, saj je bilo ugotovljeno, da C. C. kritičnega dne ni kršil predpisov oziroma tehničnih navodil o varnostnih ukrepih in ni povzročil nevarnosti za življenje in zdravje ljudi. Dejanske ugotovitve zajete v obrazložitvi izpodbijane sodbe, so rezultat dokaznega postopka, ki je bil izveden v tem gospodarskem sporu. Pogosti so primeri, ko pravdno sodišče, ko ugotavlja obstoj civilno pravnih posledic, obravnava isto dejansko stanje oziroma isti historični dogodek, na podlagi katerega je predhodno v kazenskem postopku odločalo kazensko sodišče z vidika obstoja kaznivega dejanja. V takšnih primerih gre za to, da pravdno in kazensko sodišče, vsako s svojega vidika, obravnavata identično dejansko stanje. V takem primeru je pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, v ničemer pa ni vezano na kazensko oprostilno sodbo. Prav tako pa tudi ni vezano na dejanske ugotovitve iz kazenskega oziroma predkazenskega postopka.

12.Pritožba po povedanem ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

S trditvami, da je bilo v predkazenskem postopku ugotovljeno, da je C. C. na njuno prošnjo priskočil sodelavcema na pomoč, da je pri tem postopal v skladu z dogovorjenim in predpisanim protokolom ter Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), zaradi česar naj bi bila sama nesreča posledica nesrečnega naključja, zato tožena stranka dvoma v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v tem postopku, ni uspela vzpostaviti.

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške.

-------------------------------

10.Ne drži niti pritožbeni očitek tožene stranke, da lahko zavod zahteva povrnitev škode od delodajalca zgolj v primerih, ko je bila škoda povzročena z aktivnim ravnanjem. Po splošnih pravilih odškodninskega prava

1

velja, da protipravnost ravnanja obsega tako aktivna kot pasivna ravnanja (opustitve).

A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, stran 140.

Povzročitelj ravna malomarno, če bi lahko predvidel, da ima njegovo ravnanje lahko škodljive posledice. Tudi opustitve so lahko storjene iz malomarnosti.

2

Po mnenju pritožbenega sodišča zato ni podlage za v pritožbi ponujeno razlago 86. člena ZZVZZ, ki naj bi zajemal samo aktivna ravnanja. Kot je zato pravilno sklenilo sodišče prve stopnje, je bagerist C. C. ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 14. člena in prvim odstavkom 39. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, saj bi se moral izogibati nevarnostim za poškodbe sodelavce ter poskrbeti, da se sodelavca A. A. in B. B. v nobenem trenutku ne bi nahajala v "nevarnem območju" delovnega stroja. Ko je videl sodelavca pri popravilu, bi moral bagerist C. C. z delom počakati. Delovodja D. D. pa bi ga moral na to opozoriti in tako skrbneje poskrbeti za ustavitev vseh del na tem območju.

Primerjaj prvi odstavek 131. člena OZ, 135. člen OZ ter prvi odstavek 147. člena OZ. Pojem "povzroči" po navedenem obsega tudi opustitev dolžnega ravnanja.

3

11.Pritožbenega sodišča ne prepriča niti pritožbena trditev, ki kot bistveno izpostavlja, da so bili delavci seznanjeni, da morajo ob popravilu delovni proces ustaviti, zaradi česar naj bi bil zahtevek neutemeljen tudi na podlagi prvega odstavka 87. člena ZZVZZ. Delodajalec se namreč z golo seznanitvijo delavcev svoje odgovornosti ne more razbremeniti, saj je dolžan poskrbeti, da se delavci ravnajo v skladu z navodili in jih tudi neposredno nadzirati.

N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem splošni del, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 693.

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da delovodja ni nadziral delavcev ter ni poskrbel, da bi prav vsi delavci prenehali z delom na "nevarnem območju", čeprav je bil pravočasno obveščen o popravilu, ki sta ga nameravala izvesti strojnika. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato tožbeni zahtevek utemeljen tudi na podlagi določbe prvega odstavka 87. člena ZZVZZ, po katerem ima zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

4

12.Pritožba po povedanem ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Primerjaj D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 798 .

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške.

5

-------------------------------

Delovni proces je organiziran in voden proces, ki poteka pri opravljanju dela in je pod neposrednim ali posrednim nadzorom delodajalca (7. točka 3. člena ZVZD-1).

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 86, 86/1, 86/2, 87, 87/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 86, 86/1, 86/2, 87, 87/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 135, 147, 147/1, 147/1

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 135, 147, 147/1, 147/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) - člen 3, 14, 14/1, 39, 39/1

Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) - člen 3, 14, 14/1, 39, 39/1

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.