Jedro

Z naročilom za odklop električne energije toženec ni vzpostavil (svojega) prejšnjega soposestnega stanja, temveč je le onemogočil tožnici izvajanje njene soposesti. Tako dejanje že samo po sebi ne more predstavljati samopomoči v smislu 31. člena SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec motil tožnico v neposredni mirni soposesti nepremičnine, št. *156, k. o. ..., ter na njej stoječe bivalne zidanice, s tem da je E. naročil odklop električne energije, ki je to tudi storilo. Sodišče je tožencu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja (tako, da E. da nalog za ponoven priklop elektrike), mu prepovedalo bodoča tovrstna motilna dejanja, zavrnilo ugovor proti izdani začasni odredbi ter mu naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni izvedlo ključnih dokazov (ni zaslišalo priče S. Z. in ni angažiralo izvedenca elektro stroke), čeprav jih je substanciral. V postopku se je skliceval na samopomoč v okviru 31. člena SPZ zaradi neposredne nevarnosti požara oziroma vžiga. Tožnica in njena družina so namreč sami napeljevali kable, vtičnice, stikala, itd., kar vse je nezaščiteno in nestrokovno, kar pomeni nevarnost za samovžige in kratke stike. Prav tako je tožnica pripeljala stare gospodinjske aparate, ki so nevarni, napeljava v hiši pa je zastarela in dotrajana. Sodišče bi moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti, v kakšnem stanju je skrinja, glede na to, da je bila po vsej verjetnosti pripeljala z odpada, ne pa, da je enostavno verjelo tožnici, da je skrinja stara tri leta. Izvedenec je tudi edini, ki bi lahko potrdil nestrokovno napeljavo elektrike, sodišče pa je z zavrnitvijo dokazov grobo kršilo načelo materialne resnice. Šele ko bi sodišče izvedlo dokaze, bi lahko ugotovilo resnico in presojalo, ali so podani pogoji za samopomoč. Sodišče bi se o tem moralo prepričati tudi tako, da bi izvedlo ogled, ne pa, da je sledilo tožnici in fotografijam, ki so posnete od daleč, pri čemer so bile fotografije prirejene za potrebe tega postopka. Enako bi lahko izpovedala predlagana priča. Uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zmotni so zaključki, da napeljava ni zastarela in da stari aparati niso nevarni. Do drugačnih bi sodišče lahko prišlo, če bi izvedlo predlagane dokaze. Glede na to, da je tožnica romkinja, je skrinjo po vsej verjetnosti dobila na odpadu. Sodišče je zmotno zaključilo, da poškodovan in zvit kabel sam po sebi ne predstavlja nevarnosti, kot tudi, da ima tožnica elektriko napeljalo prek električnega pastirja. Prav tako ne drži, da samopomoč ni bila takojšnja, saj je tožnik odklop naročil takoj, ko je videl, kakšno je stanje. Kako je sodišče zaključilo, da je tožnik za stanje vedel mesec dni prej, ni jasno, zato uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča, da samopomoč ni bila nujna. Izklop elektrike je bil nujen ukrep za zaščito premoženja pred neposredno nevarnostjo vžiga in popolnega uničenja hiše, ki je v večini obita v les. Prav tako dogodki med prvim in drugim odklopom niso potekali tako, kot ugotavlja sodišče, temveč tako, kot je trdil toženec. Odselil se je, ker zaradi hrupa ni mogel zdržati doma, sicer pa želi, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže, ker tožnica ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti. Ne drži, da je toženec elektriko odklopil zato, da bi izvajal pritisk na tožnico, da zapusti L. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Soposest se lahko izvršuje tako, da več oseb poseduje stvar skupaj ali pa da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari (25. člen SPZ). V razmerju med soposestniki se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izvrševanjem soposesti (in to za pritožnika ni sporno) ugotovilo, da ima tožnica ključe objekta in vanj vstopa brez sodelovanja toženca, toženec pa je občasno prihajal, pri čemer tožnica njegovih prihodov ni ovirala ali preprečila. Iz navedenega izhaja, da sta pravdni stranki nad nepremičnino oziroma zidanico izvrševali soposest. 7. Motilno dejanje v obravnavanem primeru predstavlja toženčev nalog električnemu podjetju, da v zidanici odklopi elektriko, kar je podjetje tudi storilo. Ni dvoma, da tožnica zaradi ravnanja toženca soposesti ne more izvajati tako, kot jo je pred motilnim dejanjem. Toženec svojega dejanja v postopku ni zanikal, vztraja pa, da je protipravnost izključena, ker naj bi šlo za samopomoč.

8. Samopomoč je v sistemu posestnega varstva izjema, zato jo je treba interpretirati restriktivno. Ravno časovni kriterij je tisti, ki ga je zakonodajalec, v primerjavi s prejšnjo ureditvijo iz ZTRL, še postrožil. Samopomoč je treba izvršiti takoj, ko je objektivno mogoče, sicer časovno ne sovpada z neupravičenim posegom v posest in šteje kot nedopusten/protipraven poseg v posest.1 V zvezi s tem ima sodišče prve stopnje prav, da je predmetni nalog za odklop električne energije (ki je bil drugi po vrsti,2 odkar je tožnica položila kable in prinesla električne naprave) časovno preveč oddaljen (več kot mesec dni) od tožničinih ravnanj, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot dopustno samopomoč. Že zato toženec s tem ugovorom ne more uspeti.

9. Pritožbeno sodišče k razlogom za zavrnitev toženčevega ugovora dodaja še naslednje: samopomoč je namenjena takojšnji nujni zaščiti lastne (so)posesti, uperjena pa je proti motilcu posesti, ki je sicer lahko, kot je bilo uvodoma predstavljeno, tudi soposestnik. Toda s tem, ko je toženec naročil odklop električne energije, ni vzpostavil (svojega) prejšnjega soposestnega stanja (niti ni podal trditev, kako naj bi tožnica z napeljavo električnih kablov oziroma priključitvijo električnih naprav sploh motila njegovo soposest), temveč je le onemogočil tožnici izvajanje njene soposesti. Tako dejanje že samo po sebi ne more predstavljati samopomoči v smislu 31. člena SPZ. Toženčevo ravnanje je sicer lahko bilo usmerjeno v zaščito premoženja in lastninske pravice, vendar je razpravljanje o tem v okviru motenjskega varstva izključeno (prvi odstavek 33. člena SPZ) ter zato pravno neupoštevno.

10. Toženec je bil torej tisti, ki je samovoljno spremenil dotedanji način izvrševanja posesti in tožnico oviral pri njeni dotedanji uporabi zidanice, zato se na samopomoč ne more uspešno sklicevati. Čim je tako, se vsi ne izvedeni dokazi izkažejo kot pravno neodločilni, zato očitana kršitev v zvezi z njihovo ne izvedbo ni podana. Prav tako se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami (glede stanja skrinje in kablov, razlogov za toženčevo selitev itd.) ne bo ukvarjalo, ker ne vplivajo na odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Toženec konkretizirano ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve njegovega ugovora proti začasni odredbi, zato je višje sodišče ta del izpodbijanega sklepa preizkusilo le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in nepravilnosti ni odkrilo.

12. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnica pa s svojim odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato njen strošek za pravdo ni bil potreben. Pritožbeno sodišče je zato sklenilo, da krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj sklep VSL, št. I Cp 1215/2013 z dne 12. 6. 2013. 2 Toženec ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nalog elektro podjetju dal že mesec prej, da je to elektriko odklopilo in jo potem po toženčevem nalogu znova priklopilo, zato v pritožbi neutemeljeno navaja, češ da ne ve, od kod sodišču prve stopnje dejanski zaključek, da je za situacijo v zidanici vedel že mesec prej.