Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon ne uporabi ali pa ga uporabi napačno. Kršitev, kot jo uveljavlja pritožba, zato ni mogoča. Podana bi bila le v primeru, ko sodišče prve stopnje v ravnanju obdolženca ne bi ugotovilo elementov silobrana, pa bi njegovo ravnanje pravno opredelilo kot silobran.

- Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil obdolženi proti svoji volji soočen s tremi osebami od katerih sta se dva (A. B. in M. T.) ukvarjala z borilnimi športi, neposredne pomoči v bližini ni bilo, tak položaj pa mu ni dopuščal posebnega preudarjanja in se je zatekel k uporabi pištole ter skušal s tem odvrniti napad od sebe, pa čemer pa ni bil uspešen, saj so ga napadalci razorožili in ga hudo pretepli (stran 15 obrazložitve prvostopne sodbe).

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega in potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov iz Odvetniške družbe Č. o.p., d.o.o., bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 51268/2013 z dne 13. 7. 2015 obdolženega E. P. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 34 KZ-1 in za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona in potrebni izdatki obdolženca ter nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca A. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 12.500,00 EUR s pripadki napotilo na pravdo.

2. Zoper to sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Na pritožbo so podali odgovor obdolženčevi zagovorniki. V njem predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba uvodoma navaja, da se s sodbo sodišča prve stopnje ne strinja, ko na prvi strani navaja, da je zoper obdolženega tekel postopek zaradi dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Kazenski postopek zoper obdolženca namreč ves čas poteka po obtožbi Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 7. 1. 2014 zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 storjenega na škodo M.Š. in zaradi poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1 na škodo A. B. 6. Z navedenim pritožbeno sodišče soglaša, vendar ugotavlja, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti po prvem odstavku 365. člena ZKP, kar stori predsednik senata sodišča prve stopnje s posebnim sklepom na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Da gre za pomoto in ne kaj drugega je namreč jasno razvidno iz samega izreka sodbe sodišča prve stopnje, iz katerega izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 in za poskus kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1, torej za dejanji, opisani in pravno opredeljeni po obtožbi, ki jo v pritožbi navaja pritožnica.

7. Pritožba uveljavlja obstoj kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Navedena kršitev je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Iz obrazložitve pritožbe je razbrati, da pritožba navedeno kršitev povezuje z v pritožbi zatrjevano zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj, saj ne soglaša z dejstvenimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki so bile podlaga za zaključek prvostopnega sodišča, da je obdolženi dejanji storil v silobranu, zaradi česar njegovo ravnanje ni protipravno (člen 22 KZ-1).

8. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon ne uporabi ali pa ga uporabi napačno. Kršitev, kot jo uveljavlja pritožba, zato ni mogoča. Podana bi bila le v primeru, ko sodišče prve stopnje v ravnanju obdolženca ne bi ugotovilo elementov silobrana, pa bi njegovo ravnanje pravno opredelilo kot silobran. Iz obrazložitve napadene sodbe to ni razvidno, temveč prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in zagovora obdolženca zaključilo, da je bil obdolženi napaden in da se je branil z uporabo orožja, kar pa napadalcev ni odvrnilo od tega, da so s svojim napadom nadaljevali in so obdolženega pretepali še potem, ko so mu odvzeli pištolo, se zatem celo odpeljali s kraja dejanja, pa se nato vrnili do na tleh ležečega obdolženega in nadaljevali s pretepanjem. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil obdolženi proti svoji volji soočen s tremi osebami od katerih sta se dva (A. B. in M. T.) ukvarjala z borilnimi športi, neposredne pomoči v bližini ni bilo, tak položaj pa mu ni dopuščal posebnega preudarjanja in se je zatekel k uporabi pištole ter skušal s tem odvrniti napad od sebe, pa čemer pa ni bil uspešen, saj so ga napadalci razorožili in ga hudo pretepli (stran 15 obrazložitve prvostopne sodbe). Obstoj silobrana in uporabo določbe prvega in drugega odstavka 122. člena KZ-1 je torej oprlo na dejanske ugotovitve, do katerih je prišlo po izvedenem dokaznem postopku, posledično temu pa je obdolženca po prvem odstavku 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitani mu kaznivi dejanji. Zaradi navedenega v postopanju sodišča prve stopnje ni zaznati v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

9. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanih kaznivih dejanj. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi kaznivi dejanji storil v silobranu, kar izključuje njuno protipravnost in je posledično temu obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe. Ugotovilo je, da izvedeni dokazni postopek ni ovrgel zagovora obdolženca, da je bil napaden s strani obeh oškodovancev in priče M. T. ter da se je pri tem branil na pravno dopusten način, njegova obramba pa je bila nujno potrebna in tudi sorazmerna intenzivnosti napada vseh treh navedenih. Ugotovljeno dejansko stanje in sprejete zaključke je v napadeni sodbi podrobno in argumentirano obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče, ki z razlogi prvostopne sodbe v celoti soglaša, v izogib ponavljanju nanje sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja:

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog pooblaščenca oškodovanca A. B. in tožilstva, da se potem, ko je sodišče v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, izvedenca ponovno zasliši (stran 3 sodbe). Zato pritožbenim izvajanjem, da je zaradi navedenega dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj zmotno in nepopolno ugotovljeno, ni mogoče pritrditi. Po stališču pritožbe bi naj izvedenec medicinske stroke ponovno, glede na izpovedbo oškodovanca A. B. pa dodatno pojasnil mehanizem nastanka strelnih ran na organizmu oškodovanca in sicer ali je mogoče, da so te, z upoštevanjem kota vstopnih ran, nastale v obrambi obdolženega. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da to ne more biti predmet presoje izvedenca. Presoja ali je nekdo streljal v samoobrambi ali z namenom napada je v domeni sodišča in temelji na pravnih standardih upoštevnih za presojo uporabe inštituta silobrana, kot to pravilno navajajo v odgovoru na pritožbo obdolženčevi zagovorniki. Naloga izvedenca medicinske stroke pa je, da poda izvid in mnenje o vrsti in teži poškodb, o njihovem skupnem učinku glede na njihovo naravo in posebne okoliščine primera o tem kakšen učinek imajo ponavadi takšne poškodbe in kakšen učinek so imele poškodbe v konkretnem primeru ter na kakšen način so bile prizadejane (drugi odstavek 264. člena ZKP). Izvedenec medicinske stroke A. K., dr. med. je podal pisno izvedensko mnenje dne 3. 12. 2013 in ga dodatno pojasnil na naroku dne 10. 3. 2014. V njem je natančno navedel katere poškodbe sta utrpela oba oškodovanca, na kakšen način so bile prizadejane in tudi kakšne so posledice poškodb. Sodišče prve stopnje je izvid in mnenje izvedenca podrobno povzelo v razloge sodbe (stran 4 in 5 obrazložitve) in tako med drugim zapisalo, da je glede strelne rane v predelu vratu oškodovanca A. B. izvedenec ugotovil, da je bila povzročena z relativne bližine, saj so bili v predelu rane vidni ostanki smodnika, izstrelek pa na svoji poti skozi oškodovančevo telo ni poškodoval večjih žil ali pomembnih nevroloških struktur, zaradi česar je zaradi te poškodbe bil začasno okvarjen del telesa, začasno je bila zmožnost oškodovanca za delo zmanjšana, prizadeta je bila njegova zunanjost in začasno je bilo okvarjeno njegovo zdravje, enake posledice pa so nastale tudi pri strelni rani oziroma poškodbi desne goleni oškodovanca. Izvedenec je navedel kote vstopnih in izstopnih ran in s tem dal podlago sodišču prve stopnje, da je presodilo verodostojnost zagovora obdolženca in verodostojnost izpovedb obeh oškodovancev ter priče T. glede tega, ali je obdolženec streljal v obrambi pred napadom obeh oškodovancev in T., kot se je zagovarjal, ali pa so bili slednji napadeni s strani obdolženega, ko je ta uporabil strelno orožje - pištolo in z njo ustrelil najprej M. Š., zatem pa še A. B., kot so to izpovedovali slednji. Gre za presojo, ki je naloga sodišča in ne izvedenca, saj ne gre za medicinsko vprašanje.

11. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sledilo in verjelo zgolj zagovoru obdolženega, ni pa verjelo izpovedbam oškodovancev, čeprav so bile potrjene z drugimi dokazi, zlasti z izvedenskimi mnenji. Pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izpovedbe obeh oškodovancev in priče T., ko so izpovedovali, da je obdolženi ustrelil M. Š., ko je ta sedel za volanom v osebnem avtomobilu, zatem pa ga s kopitom pištole še udaril po glavi, na čemer temelji tudi obtožba, v nasprotju z ugotovitvami izvedenca G. P., ko ta izključuje, da bi bil Š. ustreljen, ko je sedel v osebnem avtomobilu, pa tudi v nasprotju z ugotovitvami forenzikov, ki so pregledali osebni avto BMW in v njem niso našli nobenih sledov streljanja. Izvedenec G. P. je v svojem pisnem mnenju, ki ga je dodatno pojasnil na glavni obravnavi 10. 3. 2014, pojasnil, da je bil prvi strel najverjetneje sprožen približno 9 m pred vozilom Mercedes (s tem se je na kraj dogodka pripeljal obdolženi), kjer je bil najden tulec, označen s številko 15 na skici kraja dogodka, druga dva strela pa sta bila sprožena na njivi ali ob robu njive, kjer sta bila najdena še druga dva tulca in še en naboj. Navedeno zavrača pritožbene trditve, da so bile izpovedbe obeh oškodovancev potrjene z izvedenskim mnenjem navedenega izvedenca, s čim bi ju pa naj potrjevalo mnenje izvedenca medicinske stroke, pa pritožba ne pojasni. Ostaja zgolj na ravni pavšalne trditve, da so bile izpovedbe oškodovancev potrjene zlasti z mnenji izvedenca. Tudi pritožbena izvajanja, da je izvedenec balistične stroke G. P. potrdil, da sta strelni poškodbi, ki ju je zadobil A. B., lahko nastali tako, kot je izpovedal Belec, niso točna. Izvedenca točnega zaporedja strelov in kateri od oškodovancev je bil ustreljen prvi, nista mogla določiti, izvedenec G. P. pa je ob upoštevanju zagovora obdolženega in njemu nasprotnih izpovedb oškodovancev ter priče T., ocenil, da bi se strela v zadnji predel noge B. in sprednji del noge Š. lahko zgodila tako, kot je v preiskavi povedal obdolženi, ki je navajal, da je bil v sedečem položaju, ko je zgrabil za pištolo in ustrelil proti stopalu A. B. in zatem še enkrat ustrelil proti tlom, ko je videl, da teče proti njemu M. Š. Tudi strelna poškodba, ki jo je zadobil A. B. v vrat, je po ugotovitvah izvedenca P. lahko nastala na način, da je ta skočil proti obdolženemu P., pa se potem nekoliko sklonil in ga je strel zadel v predel vratu pod desnim ušesom. S čem bi naj torej izvedenec P. potrdil izpovedbe priče B., katero je sodišče prve stopnje ocenilo za neverodostojno, iz pritožbe ni razbrati. Pritožba povsem prezre obrazložitev prvostopne sodbe, v kateri je navedeno, da je izvedenec G. P. opozoril, da je bila dinamika dogodka velika, zaradi česar je verjetno, da nihče od udeleženih ne more natančno povedati, kje so stali v trenutkih strela, lahko pa se njihov položaj domneva glede na poškodbe, ki so jih zadobili, pri čemer A. B. ne bi mogel zadobiti take poškodbe v vratu, če bi stal in bi obdolženi, ki je desničar, stal nasproti, če pa se je sklonil, kakor je to povedal B. na glavni obravnavi, pa bi bilo to možno. Sodišče prve stopnje tehtno zaključuje, da je bližje verodostojnosti zagovor obdolženega, v katerem je navajal, da je bil fizično napaden s strani obeh oškodovancev in T. ter da je po pištoli segel, ko se je branil, pri tem pa pravilno ugotavlja, da se pištola ni slučajno znašla v dosegu roke obdolženca, temveč je z njo prišel na kraj dogodka, in se prav zaradi nje ni poskušal izogniti pričakovanemu soočenju z M. Š., ki se mu je hotel maščevati zaradi dopoldanskega konflikta z obdolžencem, ko je zbežal pred obdolženim in si je slednji celo prisvojil palico za baseball. Sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbam Š., B. in T., da so se odpeljali v Miklavž na Dravskem polju z namenom, da bi šli jest in slučajno opazili obdolženega ter da jim je ta zatem sledil, jih prehitel in jim zaprl pot, kakor tudi ne njihovem opisovanju nadaljnjega poteka dogodka, ker je ugotovilo, da so svoje izpovedbe spreminjali in jih prilagajali ugotovitvam dokaznega postopka, kar vse je ponazorilo tudi z obširnim povzemanjem vsebine njihovih kazenskih ovadb, ki so jih podali zoper obdolženca, kakor tudi vsebine njihovih izpovedb v fazi preiskave in fazi glavne obravnave ter navedba posamezne razlike v njihovih izjavah. Kot ključno pa je ugotovilo, da se je njihovo vztrajno zatrjevanje, da je obdolženi streljal na Š., ko je ta še sedel v avtomobilu, po ugotovitvah izvedenca G. P. izkazalo kot povsem nemožno ter da so take njihove izpovedbe, upoštevaje kot strela, ki je viden na fotografiji v pisnem mnenju izvedenca medicinske stroke (list. št. 414), kakor tudi upoštevaje strelno razdaljo po ugotovitvah Nacionalnega forenzičnega laboratorija (list. št. 649 - 653), ki je večja od 50 cm, nesprejemljive. Po ugotovitvah izvedenca P. bi v primeru strela v avtomobilu na voznikovi strani, bil tulec najden na levem robu vozišča, gledano v smeri vožnje obeh avtomobilov, dejansko pa je bil na vozišču le en tulec, ki je ležal ob desnem robu cestišča pred sprednjim delom vozila obdolženega. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je izkustveno nesprejemljivo, da bi obdolženi po strelu oškodovanega Š. udarjal še s kopitom pištole po glavi, saj bi to pomenilo, da bi moral prijeti pištolo za cev, tako njegovo ravnanje pa je tudi prostorsko v vozilu BMW težko izvedljivo. Svoje dokazne zaključke je oprlo tudi na izpovedbe prič, ki so o dogajanju na kraju dogodka vedele izpovedati zgolj posredno in v delu, ki so ga same zaznale (priče T. M., V. K., A. B. in T. J.), pri čemer je ugotovilo, da se izpovedbe Š., B. in T., da jih je obdolženi prehitel in jim zaprl pot, z izpovedbami navedenih prič ne ujemajo, oprlo pa jih je tudi na podatke zapisnika o ogledu kraja dogodka o tem, kje so se našli tulci izstreljenih nabojev, naboj, okrvavljena kamna, copati obdolženca, njegova razrezana jakna in kje je ležal obdolženi, pa tudi na podatke o tem, da je bila pri dejanjih uporabljena pištola najdena v vozilu znamke BMW, s katerim sta se s kraja dogodka odpeljala oškodovanca in priča T., pri čemer je izpovedbe slednjih, zakaj o dogodku niso obvestili policije, če so bili oni napadeni, temveč so pobegnili s kraja dogodka in pred odhodom v bolnico še zamenjali vozilo, neprepričljivi in zato njihovim argumentom, zakaj so ravnali na opisan način, utemeljeno ni verjelo.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obdolženi uporabil pištolo, ker je s tem odvračal od sebe istočasen protipravni napad dveh oškodovancev, na kraj dogodka pa je pripeljal, ker so oškodovanci sledili njemu in ne on njim, ter mu zaprli pot in mu onemogočili nadaljnjo vožnjo. Sodišče je verjelo izpovedbam priče S. P. in A. S., ki sta izpovedali, da je obdolženi pred obravnavanim dogodkom prišel domov in da je imel pogovor po telefonu, ki je prerasel v prepir ter da mu je oseba z imenom M. grozila, da ga bodo našli in polomili vse kosti, saj sta izpovedbi obeh navedenih prič skladni, opisano pa se ujema z ravnanjem obdolženca, kot ga je opisal v zagovoru, da je zatem šel po pištolo, ki jo je imel zakopano v Stražunskem gozdu, ker je se je čutil ogroženega. Pritožba skuša ovreči verodostojnost priče S. P., z zatrjevanjem, da je kot žena obdolženca zainteresirana za izid postopka in navedbo, da sodišče njenih navedb ni preverilo je pa samo zaključilo, da se obdolženi P. in oškodovani B. ne poznata in nista v sporu, prezre pa, da je izpovedbo P. potrdila priča S., ki je grožnjo B. po telefonu slišala in tudi, da sodišče samo ugotavlja, da obdolženi in oškodovanca o ozadju obravnavanih dejanj niso želeli govoriti, je pa bilo ugotovljeno, da se pred obravnavanima dejanjema B. in obdolženi P. dejansko nista poznala, kakor tudi, da obdolženi ni poznal T. in obratno, vsled česar je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da ni najti dovolj podlage za sklepanje, da bi nameraval A. B. vzeti življenje, saj za kaj takega ni imel motiva, temveč je hotel le ustaviti protipravni napad B., ko je ta skočil proti njemu. Zaključilo je, da je oškodovani M. Š. po dopoldanskem konfliktu z obdolženim poiskal okrepitve, poiskal obdolženca in ga tudi ob srečanju zasledoval, kar je privedlo do obravnavanega dogajanja, obdolženi pa bi se sicer konfliktu lahko izognil, ker pa je imel pištolo in je očitno pričakoval, da se bo srečanje z Š. zaključilo v njegovo korist, ni pa vedel, da je slednji pritegnil še A. B. in M. T., tega ni storil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da vsi trije navedeni delujejo zastrašujoče, na to, kakšen pogovor so z obdolžencem načrtovali, pa je možno razbrati iz posledic, ki jih je utrpel obdolženi, katerega so tako močno pretepli, da je bilo njegovo življenje ogroženo. A. B. in M. T. se ukvarjata z borilnimi športi in sodišče prve stopnje zaključuje, da se je obdolženi proti svoji volji soočil s tremi osebami, ki jim fizično ni bil kos in se zato zatekel k uporabi pištole, ko je bil napaden. Takim razlogom prvostopne sodbe ni mogoče odreči razumnosti in zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot tehtne in prepričljive.

13. Navedeno docela nasprotuje pritožbenim izvajanjem, v katerih pritožnica obdolženca prikazuje kot napadalca in pri tem vztraja pri navedbah obtožbe, ki temelji na izpovedbah obeh oškodovancev in priče T., da je obdolženi prišel do osebnega avtomobila, v katerem so sedeli, in jim zagrozil s pištolo v roki ter ustrelil v vozilu sedečega Š. v predel leve goleni, zatem pa ga z kopitom pištole še udaril po glavi. Vse navedeno se je izkazalo za nedokazano, nasprotno temu pa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navaja tehtne razloge s katerimi utemeljuje silobran obdolženca. To zavrača pritožbene navedbe, da ta temelji na čistem konstruktu.

14. Na podlagi obrazloženega, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in na njih temelječe pravne zaključke, je pritožba okrožne državne tožilke, vložena zoper prvostopni oprostilni izrek, neutemeljena.

15. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 96. člena ZKP ter je posledica dejstva, da državna tožilka s pritožbo ni uspela.