Jedro

Odločanje na podlagi Javnega razpisa nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP in gre za odločanje o drugi javnopravni stvari. Pri odločanju o taki stvari se določbe ZUP uporabljajo primeroma, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom.

Kolikor tožena stranka oceni, da določen strošek ni upravičen, tega stroška ne prizna, posledično pa prijavitelju dodeli nižji znesek sofinanciranja, ob predpostavki, da preostali znesek še vedno izpolnjuje pogoje za sofinanciranje po Javnem razpisu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 4300-554/2012-SVLR-148 z dne 12. 2. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožeče stranke za projekt "Energetsko učinkovite cestne svetilke", s katero je kandidirala na Javnem razpisu za spodbujanje začetnih investicij in ustvarjanja novih delovnih mest ter razvoja mikro podjetij na območju občin Bovec, Kobarid in Tolmin v letu 2013 (v nadaljevanju Javni razpis).

2. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločitve pojasnila, da je vlogo tožeče stranke zavrnila že s sklepom, št. 4300-554/2012-SVLR-142 z dne 18. 9. 2014, vendar pa je Upravno sodišče RS s sodbo, opr. št. III U 316/2014-8 z dne 8. 1. 2016, sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Vlogo tožeče stranke je ponovno obravnavala strokovna komisija za izvedbo razpisa. Ugotovila je, da je vloga formalno popolna, pri presojanju ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za sofinanciranje projekta pa upoštevala podatke Poslovnega registra Slovenije (AJPES), bilance stanja in izkaze poslovnega uspeha na dan 31. 12. 2012 iz Javne objave letnih poročil (AJPES), Akte o ustanovitvi družbe, oziroma Družbene pogodbe iz Objave v postopkih vpisov v sodni register in v postopkih zaradi insolventnosti (AJPES) ter spletne strani posameznih podjetij. Strokovna komisija je ugotovila, da tožeča stranka, glede na določila Priloge I Uredbe Komisije (ES), št. 800/2008 z dne 6. 8. 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe, ni mikro podjetje, samostojni podjetnik ali zadruga, oziroma zadružna zveza, kar je pogoj za dodelitev sredstev. Iz te priloge namreč izhaja, da se kot mikro podjetje šteje tisto podjetje, ki ima manj kot 10 zaposlenih in ima letni promet in/ali bilančno vsoto, ki ne presega 2 milijona EUR. Pri izračunu števila zaposlenih in letnega prometa je treba razlikovati neodvisna, partnerska in povezana podjetja. Strokovna komisija tožene stranke je na podlagi javno dostopnih podatkov v času oddaje vloge, to je na dan 3. 4. 2013, oziroma podatkov o številu zaposlenih in finančnih podatkov na dan 31. 12. 2012, to je po podatkih zadnjih dostopnih bilanc, ugotovila, sta tožeča stranka in družba A. d.o.o., partnerski podjetji, tožeča stranka in družba B. d.o.o. pa povezani podjetji. Tožena stranka je v nadaljevanju obrazložitve pojasnila, da je lastnik tožeče stranke in edini družbenik C.C., ki je v času oddaje vloge obenem razpolagal z 99,9 % poslovnim deležem družbe B. d.o.o., tožeča stranka pa je razpolagala s 50 % poslovnim deležem družbe A. d.o.o.. Po tem, ko je predstavila glavne dejavnosti vseh treh podjetij (tožeča stranka - druga proizvodnja električne energije; B. d.o.o. - proizvodnja pip in ventilov; A. d.o.o. - druga proizvodnja električne energije), je tožena stranka ugotavila, da se tožeča stranka in družba B. d.o.o. ukvarjata z istim proizvodom, to je uličnimi svetilkami, kar pomeni, da delujeta na istem trgu. Ker sta podjetji povezani preko fizične osebe in opravljata dejavnost na istem trgu, ju je treba obravnavati kot povezani podjetji. Vsa tri podjetja dosegajo slupaj letni promet 3,1 milijonov EUR, bilančno vsoto 4,6 milijonov EUR in imajo 10,99 zaposlenih, kar tožečo stranko uvršča med mala podjetja in zato ni upravičena do sredstev po Javnem razpisu.

3. Tožena stranka je nato pojasnila, da je preverjala tudi upravičenost prijavljenih stroškov ter ugotovila, da izvedba meritev kotne porazdelitve svetilnosti ne sodi med upravičene stroške po Javnem razpisu. Višina upravičenih stroškov prijavljene investicije sicer znaša 60.386,43 EUR, sofinanciranje pa je predvideno v višini 30.193,22 EUR, kar je 50 % vrednosti upravičenih stroškov. Če se neupravičen strošek izvedbe meritev kotne porazdelitve svetilnosti izloči, znaša višina upravičenih stroškov 41.986,43 EUR, sofinanciranje v predvideni višini pa s tem 71,9 %, kar pomeni, da presega dovoljenih 50 %. Iz Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog posredno izhaja, da se višina zaprošenih sredstev ne sme spreminjati, kar izhaja iz načela enakega obravnavanja vseh vlagateljev. Sodišče je v prvi sodbi v obravnavani zadevi, to je v sodbi, opr. št. III U 239/2013 z dne 1. 4. 2014, sicer zapisalo, da ne vidi razloga, da bi zavrnitev določenih stroškov pomenila zavrnitev vloge v celoti, s čimer dejansko toženo stranko napotuje na samovoljno izločitev neupravičenih stroškov in posledično dodelitev nižjega zneska financiranja, torej napotuje, da naj bi tožena stranka sama ugotavljala višino upravičenih stroškov. To pomeni, da bi vlagatelji lahko navajali vse stroške, nakar bi tožena stranka preverjala njihovo upravičenost, pa četudi je namen javnega razpisa, da vlagatelji vlogo pripravijo dosledno in upoštevajo vse pogoje, tožena stranka pa le preveri ali so pogoji izpolnjeni. Kolikor bi tožena stranka sledila napotkom sodišča, bi spremenila tudi finančno konstrukcijo projekta, kar pa ni dopustno.

4. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločitev tožene stranke ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Uvodoma povzema dosedanji potek postopka in meni, da obe sodbi Upravnega sodišča, ki sta bili izdani v tej zadevi, kažeta, da bi tožena stranka morala tožeči stranki ugoditi. Tožena stranka po eni strani citira registrsko stanje tožeče stranke in družb B. d.o.o. ter A. d.o.o. po stanju na dan oddaje vloge na razpis, po drugi strani pa povzema navedbe iz internetne strani družbe B. d.o.o. in zamolči, da gre za sedanje aktualne podatke. Dejstvo je, da je bilo dejansko stanje v zvezi z dejavnostjo družbe B. d.o.o. ob oddaji vloge, pa tudi še ob njeni zavrnitvi in kasneje, popolnoma drugačno od sedanjega. Takrat se namreč ta družba ni ukvarjala z dejavnostjo razsvetljave, torej tudi ne ulične razsvetljave in z ničemer, kar bi bilo s tem povezanega. S tem se je začela ukvarjati šele v letu 2013 po sili razmer, to pa zato, ker tožeča stranka ni dobila pričakovanih sredstev na razpisu in ni mogla izvesti zastavljenih ciljev. Zaradi preprečitve večje škode je družba B. d.o.o., ki je bila kapitalsko močnejša, pričela izvajati tudi ta program. Prilaga izjavo direktorja in račun družbe D., iz česar izhaja, da je družba B. d.o.o., dne 9. 6. 2014 tej družbi plačala za prenos domene "..." od tožeče stranke na družbo B. d.o.o., kot tudi prilaga račun za registracijo nove domene "..." z dne 20. 6. 2014. Prilaga še račun družbe SIQ, Slovenski inštitut za kakovost in meroslovje z dne 29. 3. 2013, iz katerega izhaja, da je preizkušanje in certifikacije svetilk plačevala tožeča stranka.

5. Prav tako ne zdrži presoje stališče tožene stranke, da bi bilo treba vlogo tožeče stranke zavrniti iz razloga, ker naj bi bila izvedba meritev kotne porazdelitve svetilnosti neupravičen strošek. O tem se je že izreklo Upravno sodišče RS v sodbi, opr. št. III U 316/2014, kar bi morala tožena stranka spoštovati. Njena stališča v zvezi s tem namreč niso utemeljena. Tožeča stranka je na razpisu kandidirala z investicijo, ki je višja od 10.000,00 EUR, in sicer 60.386,43 EUR + DDV. Četudi bi morebiti tožena stranka katerega od stroškov štela za neupravičenega, bi celotna vrednost investicije še vedno presegala 10.000,00 EUR. Tožena stranka bi morala v takem primeru priznati ustrezno nižje stroške ter od njih odmeriti sofinanciranje, nikakor pa to ne more biti razlog za zavrnitev vloge. Če bi tožena stranka izločila stroške meritev kotne porazdelitve svetilnosti po dveh računih, bi investicija še vedno znašala 21.832,48 EUR + DDV in bi torej izpolnjevala vse razpisne pogoje. Tožena stranka v nadaljevanju tožbe predstavlja in prilaga oba računa, to je predračun družbe E. in račun F., ki, kot navaja, kažeta, da so bili tudi ti stroški upravičeni stroški.

6. Tožeča stranka meni, da tožena stranka tožeče stranke ter podjetji B. d.o.o. ter A. d.o.o. ne bi smela obravnavati kot povezanih podjetij. Tožeča stranka je samostojno podjetje, ki na trgu nastopa samostojno in neodvisno. Edini zastopnik te družbe G.G. ni v nobenem sorodstvenem razmerju niti z C.C. niti z drugimi iz družbe E. d.o.o, ki je solastnica družbe A. d.o.o. Tožeča stranka je sicer prav tako solastnica te družbe, vendar pa na njeno poslovanje nima vpliva in tudi ne obratno. Brez soglasja družbe E. d.o.o namreč ni mogoče sprejeti nobene odločitve, saj tožeča stranka v družbi A. d.o.o. nima več kot 50 % glasovalnih pravic. Poleg tega A. d.o.o. nima deleža niti pri tožeči stranki niti pri družbi B. d.o.o., niti ta podjetja nimajo skupnih računovodskih izkazov, bilanc in podobno. Gre za ločene družbe, ki so samostojna in neodvisna podjetja. Tožena stranka bi morala, skladno z določili Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008, dati tožeči stranki možnost izjave po peti točki 3. člena Priloge I te uredbe, ki določa, da podjetje lahko poda uradno izjavo o svojem statusu neodvisnega podjetja, partnerskega podjetja ali povezanega podjetja, vključno s podatki o najvišjih vrednosti iz 2. člena. Prav tako ne držijo izračuni tožene stranke o bilancah teh družb, saj niso skladne z računovodskimi izkazi. V zadevi naj se zato angažira sodni izvedenec ekonomske stroke, ki naj o tem poda izvid in mnenje. Tožeča stranka poudarja, da izpolnjuje vse razpisne pogoje in da bi zato morala tožena stranka njeno vlogo rešiti pozitivno. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Uvodoma povzema dosedanja sklepa, o katerih je že odločalo sodišče ter navedbe tožeče stranke v zvezi s tem, pri tem pa poudarja, da v nobeni od sodb ni bilo navedeno, da bi tožena stranka morala tožeči stranki ugoditi. Tožeča stranka navaja, da naj bi tožena stranka samovoljno in nezakonito odločila, da ne ugodi njeni vlogi, kar pa ne drži, saj njena vloga ni bila utemeljena niti ob oddaji niti ob naknadno posredovani dopolnitvi. Po tem, ko tožena stranka povzame svoje ugotovitve od začetka postopka do sedaj izpodbijanega sklepa, ugotavlja, da izvedba meritev kotne porazdelitve svetilnosti ne sodi med upravičene stranke in da tožeča stranka ni mikro podjetje. Na podlagi obeh dejstev je tožena stranka zaključila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz Javnega razpisa ter njeno vlogo kot neutemeljeno zavrnila. Nikakor ni res, da naj bi tožena stranka zavajajoče prikazovala dejansko stanje. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je namreč upoštevala javno dostopne podatke AJPES-a na dan oddaje vloge. Trditve tožeče stranke v zvezi z družbo B. d.o.o. ne držijo, saj iz arhivskih spletnih strani te družb izhaja, da se ponudba te družbe deli na dva programa, to je program vodovodne armature in kopalniške opreme ter na solarni program. Gre za podatek iz arhivske spletne strani "..." Pri presojanju upravičenosti stroškov je tožena stranka ugotovila, da izvedba meritev kotne porazdelitve svetilnosti ne sodi med upravičene stroške, saj jih ni mogoče uvrstiti pod nobenega od upravičenih stroškov iz Javnega razpisa, kar je v sklepu tudi pojasnila. Za razliko od tega pa tožeča stranka, ki vztraja pri upravičenosti teh stroškov, doslej še ni pojasnila v katero kategorijo bi jih razporedila in zakaj. Tožena stranka ponavlja tudi svoje stališče, zakaj so neupravičeni stroški razlog za zavrnitev vloge in ne za znižanje financiranja ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, št. II U 125/2011. Do obeh stroškov, ki ju šteje kot neupravičena, se je tožena stranka opredelila in pojasnila, zakaj ju šteje za neupravičena. Ni res, da naj bi tožeča stranka v prijavi opisala zakaj je meritev pomembna in povzema vsebino njene vloge iz razpisnih obrazcev št. 2 in 4. Razloge, zakaj so stroški upravičeni, bi morala tožeča stranka pojasniti že v vlogi, ne pa šele v tožbi in zato teh navedb tožena stranka ne more upoštevati. Tožena stranka je povezanost drugih dveh podjetij s tožečo stranko presojala v skladu s 3. členom Priloge I Uredbe 800/2008, tožeča stranka pa tudi z ničemer ne izpodbija dejstva, da so podjetja med seboj povezana preko fizične osebe, to je C.C. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje na kakšen način je izračunala bilančno vsoto podjetij in na kakšen način število zaposlenih.

8. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 16. 6. 2016 prerekala vse navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Navaja, da tožeča stranka širi obrazložitev izpodbijanega sklepa in šele v odgovoru na tožbo navaja nekatera dejstva in okoliščine, ki jih pred tem ni navajala. Takih utemeljitev ni dopustno obravnavati, saj bi bile s tem tožeči stranki kršene ustavne pravice. Tožena stranka bi morala svoje utemeljitve navesti že v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju tožeča stranka povzema svoje navedbe iz tožbe in poudarja, da je v tožbi svoje trditve obrazložila in zanje predložila dokaze. Izpostavlja tudi, da glede stroška izvedbe meritev kotne porazdelitve svetilnosti tožena stranka nima prav. Meritve so namreč nujne, da se doseže želeni izkoristek svetilke in je zato svetlobni snop treba prav na podlagi takih meritev korigirati. Tudi izračun tožene stranke za primer, če se ta strošek izloči, ne drži, splošno pa je tudi znano, da se na razpisih dodeljuje manj sredstev kot je z vlogo zaprošeno ali kandidirano in to ni razlog za zavrnitev vlog. Glede trditev tožene stranke o povezanosti podjetij, se tožeča stranka sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe, medtem ko se o razlogih, na katere se v odgovoru sklicuje tožena stranka, ni imela možnosti izjaviti. Tožena stranka tudi trdi, da je družba B. d.o.o. nastala v letu 2009, kar ne drži, saj je bila ustanovljena že v letu 1992, v letu 2009 pa je nastala tožeča stranka. Tožeča stranka je nastala prav zaradi uvedbe novega solarnega programa in je v celoti ločena od družbe B. d.o.o., ki se v času razpisa ni ukvarjala s tem programom. Tudi iz internetne strani izhaja, da se tožeča stranka ukvarja le s proizvodnjo in prodajo vodovodnih armatur in kopalniške opreme ter solarnim ogrevanjem, ne pa tudi s solarno razsvetljavo.

9. Tožena stranka je na pripravljalno vlogo tožeče stranke odgovorila in vztrajala pri svojih navedbah v izpodbijanem sklepu in odgovoru na tožbo. Navaja, da v postopkih dodeljevanja javnih sredstev ne gre za upravno zadevo, pač pa za drugo javnopravno stvar, za katero se Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporablja le smiselno, torej se uporabljajo tisti instituti, ki so po naravi stvari smiselni in mogoči. V postopkih dodeljevanja javnih sredstev preko javnih razpisov organ, ki sredstva dodeljuje, ni dolžan seznaniti vlagatelja zahtevka z vsemi dejstvi in dokazi, ki so pomembni za odločitev, saj organ izda sklep glede na podatke v vlogi in glede na javno dostopne podatke. Podatki spletne strani so javno dostopni podatki. Glede nastanka tožeče stranke je tožena stranka povzela zapis iz internetne strani, kar v nadaljevanju povzema.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožeče stranke, s katero se je s projektom "..." prijavila na Javni razpis za spodbujanje začetnih investicij in ustvarjanja novih delovnih mest ter razvoja mikro podjetij na območju občin Bovec, Kobarid in Tolmin v letu 2013, ki ga je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo objavilo v Uradnem listu RS, št. 18/2013 z dne 1. 3. 2013. Tožena stranka je o vlogi tožeče stranke z izpodbijanim sklepom odločila že tretjič. Prvič je odločitev sprejela s sklepom št. 4300-554/2012-123 z dne 16. 5. 2013, ki je bil s sodbo, opr. št. III U 239/2013-13 z dne 1. 4. 2014 zaradi bistvenih kršitev pravil postopka odpravljen ter vrnjen v toženi stranki v ponovno odločanje. Drugič je tožena stranka o vlogi tožeče stranke odločila s sklepom št. 4300-554/2012-SVRL-142 z dne 18. 9. 2014. Tudi ta odločitev je bila s sodbo, opr. št. III U 316/2014-8 z dne 8. 1. 2016 zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava odpravljena ter zadeva vrnjena toženi strani v novo odločanje. S sedaj izpodbijanim sklepom je tožena stranka v zadevi odločila še tretjič. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila vloga tožeče stranke zavrnjena iz dveh razlogov: ker je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ni mikro podjetje, pač pa malo podjetje in ker je tožena stranka stroške za izvedbo meritev kotne porazdelitve svetilnosti štela za neupravičen strošek. Tožeča stranka obema ugotovitvama tožene stranke nasprotuje.

12. Sodišče meni, da je pri presoji pravilnosti in zakonitosti spornega sklepa odločilno ali je tožeča stranka izpolnjevala pogoje iz Javnega razpisa. Javni razpis je bil objavljen na podlagi Zakona o popotresni obnovi objektov in spodbujanju razvoja v Posočju (v nadaljevanju ZPOOSRP) ter Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF). Na podlagi določbe 106.l člena ZJF je bila v Uradnem listu RS objavljena Uredba o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (Uradni list RS, št. 56/2011), na katero se je tožena stranka oprla pri izvedbi postopka in odločanju. Skladno s tem je strokovna komisija, ki je bila imenovana za izvedbo razpisa, pregledala popolne vloge ter jih ocenila na podlagi pogojev in meril, ki so bila navedena v Javnem razpisu oziroma v razpisni dokumentaciji (prvi odstavek 11. člena Uredbe), odločitev o posamezni vlogi pa je sprejel predstojnik ministrstva, torej minister. Sodišče soglaša s toženo stranko, da odločanje na podlagi Javnega razpisa nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP in da gre za odločanje o drugi javnopravni stvari. Pri odločanju o taki stvari se določbe ZUP uporabljajo primeroma, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom (4. člen ZUP). Skladno s tem sodišče ugotavlja, da je morala tožena stranka pri sprejemanju odločitve upoštevati določbe ZPOOSRP, ZJF, Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog, Javnega razpisa in ZUP.

13. Javni razpis je bil namenjen spodbujanju začetnih investicij mikro podjetij, kar pomeni, da so na njem lahko uspešno kandidirala le mikro podjetja in samostojni podjetniki, registrirani po Zakonu o gospodarskih družbah ter zadruge in zadružne zveze, registrirane po Zakonu o zadrugah. Skladno s tretjim odstavkom III. točke Javnega razpisa se je za določitev kategorije oziroma velikost podjetja (mikro, mala in srednja) uporabljala Priloga I Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. 8. 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba), po kateri se pri določitvi kategorije podjetja upošteva število zaposlenih ter letni promet in/ali letna bilančna osnova. Mikro podjetje je v Uredbi opredeljeno kot podjetje, ki ima manj kot 10 zaposlenih ter ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 2 milijona EUR (3. točka 3. člena Priloge I Uredbe). Pri izračunu velikosti podjetja je treba upoštevati tudi odnos povezave, ki ga ima neko podjetje z drugimi podjetji, torej podatke njegovih partnerskih in povezanih podjetij. Skladno z Uredbo so povezana podjetja tista podjetja, ki so med seboj povezana preko fizične osebe ali skupine fizičnih oseb in ki skupno delujejo pri opravljanju dejavnosti ali dela dejavnosti na istih upoštevnih trgih ali na sosednjih trgih (četrti odstavek 3. točke 3. člena Priloge I Uredbe). Kot partnerska podjetja Uredba šteje tista podjetja, ki ne izpolnjujejo opredelitve povezanih podjetij in med katerimi obstaja naslednje razmerje: podjetje višje v lastniški verigi ima samo ali skupaj z enim ali več povezanimi podjetji v lasti 25 % ali več kapitala ali glasovalnih pravic podjetja nižje v lastniški verigi (2. točka 3. člena Priloge I Uredbe). Po opisanih določbah Uredbe morajo torej podjetja kumulativno izpolnjevati več pogojev, da jih je mogoče šteti za povezana podjetja, in sicer večinsko lastništvo ene ali več fizičnih oseb v obeh podjetjih, njihovo skupno delovanje ter delovanje na istih upoštevnih trgih ali na skupnih trgih.

14. Četudi tožeča stranka trdi, da nobeden od pogojev Uredbe v njenem primeru ni izpolnjen in da je samostojno podjetje, sodišče pritrjuje toženi stranki, da je pogoj večinskega lastništva ene fizične osebe v dveh podjetjih izpolnjen, saj to dokazujejo podatki iz sodnega registra. 100 % lastnik tožeče stranke je namreč C.C., ki ima obenem tudi 99,9 % delež v podjetju B. d.o.o., tožeča stranka pa je 50 % lastnik podjetja A. d.o.o.. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navajala, da tožene stranke in družbe B. d.o.o. ne povezuje le večinsko lastništvo C.C. v obeh podjetjih, pač pa da se družbi tudi ukvarjata z istim proizvodom in na istem trgu. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je povezanost podjetij ugotavljala s pomočjo javno dostopnih podatkov, in sicer Poslovnega registra Slovenije, bilanc stanja in izkazov poslovnega izida na dan 31. 12. 2012 (vse AJPES), aktov družb ter spletnih strani posameznih podjetij, pri tem pa se sklicuje na spletno stran "..." Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnila ali podatki spletne strani veljajo za čas ob vložitvi vloge ali pa veljajo šele sedaj, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka in navaja, da je bila dejavnost družbe B. d.o.o. v času vložitve vloge drugačna od sedanje. Tožena stranka je šele v odgovoru na tožbo dodatno pojasnila podatke, zbrane iz spletnih strani in navajala, da jih črpala iz arhivskih spletnih strani ter jih podrobneje predstavila. Sodišče ob tem, enako kot je navedlo že v sodbi III U 316/2014 z dne 8. 1. 2016, ugotavlja, da pojasnila v odgovoru na tožbo ne morejo odpraviti pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa. Četudi gre pritrditi toženi stranki, da se v postopku javnih razpisov določbe ZUP uporabljajo primeroma, pa to ne pomeni, da v obrazložitvi sprejete odločitve ni treba navesti, med drugim, tudi vseh ugotovitev glede dejanskega stanja in dokaze, na katere se je tožena stranka oprla, kot tudi razloge, ki so pomembni za presojo posameznih dokazov in navedb. Tožena stranka bi torej morala že v izpodbijani odločbi, in ne šele v odgovoru na tožbo, slediti določbi 214. člena ZUP o tem, kaj mora vsebovati obrazložitev odločitve, saj je v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev odločbe in navedbo ugotovitev ter razlogov za odločitev navsezadnje narekuje tudi določba prvega odstavka 12. člena Uredbe, kar je sodišče pojasnilo že v sodbi opr. št. III U 239/2014 z dne 1. 4. 2014. Šele kolikor obrazložitev vsebuje vse, kar je tožena stranka upoštevala pri določanju, je tožeči stranki dana možnost, da se do tega v tožbi opredeli.

15. Sodišče meni, da ocena ali so podjetja, ki jih brez dvoma povezuje lastništvo iste fizične osebe, delovala usklajeno in na skupnem trgu, zahteva podrobnejšo analizo poslovanja podjetij, ki je spletne strani, ki so namenjene predstavitvi delovanja podjetij in informiranju strank, ne morejo nadomestiti. Kot je sodišče izpostavilo že v sodbi, opr. št. III U 316/2014 z dne 8. 1. 2016, je le na tak način mogoče ugotoviti ali so podjetja poslovala usklajeno. To, kot je bilo poudarjeno v tej sodbi, smiselno izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU z dne 27. 2. 2014 v zadevi HaTeFo GmbH zoper Finanzamt Haldensleben, C-110/13 (sedmi senat). Nobenega dvoma ni, da se tožena stranka pri odločanju lahko opre na podatke uradnih evidenc, prav tako lahko opre tudi na spletne strani, vendar pa so te lahko zgolj dodaten argument sicer opravljanje analize poslovanja podjetja, ne pa ključen dokaz o usklajenem delovanju podjetij. Kot je bilo ugotovljeno že v prej navedeni sodbi, ima tožena stranka možnost, da za ugotavljanje teh okoliščin pridobi potrebne dokaze, morebiti tudi z določitvijo izvedenca, kot to predlaga tožena stranka, če oceni, da je to potrebno, pa tudi tako, da pozove tožečo stranko k predložitvi dokazov, s katerimi razpolaga oziroma, da ji omogoči, da se o ugotovitvah izjasni in ob morebitnem nestrinjanju za svoje nasprotovanje predloži ustrezna dokazila. Dejansko stanje torej v tem obsegu ni v celoti ugotovljeno, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, pomanjkljiva.

16. Drugi razlog, zaradi katerega je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke, je ocena, da strošek za izvedbo meritev kotne porazdelitve svetilnosti ni upravičen strošek. Sodišče ugotavlja, da so po določbi četrtega odstavka II. točke Javnega razpisa kot upravičeni stroški navedeni: nakup zemljišč, gradnja in nakup objektov, nakup strojev in opreme ter nakup nematerialnih naložb, ki pomenijo prenos tehnologije z nakupom patentiranih pravic, licenc, know-howa in nepatentiranega tehničnega znanja. Sodišče soglaša s toženo stranko, ki je ugotovila, da stroška za izvedbo meritev kotne porazdelitve svetilnosti ni mogoče uvrstiti pod nobeno od kategorij upravičenih stroškov, ki so navedeni v Javnem razpisu. Tožena stranka je to v izpodbijanem sklepu pojasnila in utemeljila, prav tako tudi pravilno opozorila, da bi morala tožeča stranka že v vlogi, s katero je kandidirala na javnem razpisu, pojasniti razloge, zakaj meni, da so ti stroški upravičeni, česar pa ni storila, niti tega ni storila v dopolnitvi te vloge. Tem ugotovitvam tožene stranke se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

17. Ne glede na navedeno pa se sodišče ne more pridružiti stališču tožene stranke, da izločitev stroška meritve kotne porazdelitve svetilnosti obenem pomeni razlog za zavrnitev celotne vloge tožeče stranke. Sodišče je že v sodbi, opr. št. III U 239/2014 z dne 1. 4. 2014, ugotovilo, da določba četrtega odstavka IX. točke Javnega razpisa, ki določa, da prijavitelj v dopolnitvi, med drugim, ne sme spreminjati višine zaprošenih sredstev in na katero se tožeča stranka smiselno sklicuje tudi v izpodbijani odločbi, ni razlog, da bi morebitna zavrnitev določenih stroškov, ki jih je uveljavljal prijavitelj v svoji vlogi, pomenila zavrnitev vloge v celoti. Tako stališče potrjuje tudi določba trinajstega odstavka II. točke Javnega razpisa, ki določa, da je višina sofinanciranja odvisna od izpolnjevanja pogojev. To, po mnenju sodišča pomeni, da kolikor tožena stranka oceni, da določen strošek ni upravičen, tega stroška ne prizna, posledično pa prijavitelju dodeli nižji znesek sofinanciranja, ob predpostavki, da preostali znesek še vedno izpolnjuje pogoje za sofinanciranje po Javnem razpisu. Sodišče še pojasnjuje, da lahko upravni organ, ki je sicer vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, kolikor je njegova odločitev odpravljena ter mu vrnjena v novo odločanje, od mnenja sodišča odstopi, vendar pa mora utemeljiti, zakaj stališču sodišča ni sledil. Tega tožena stranka v izpodbijani odločbi ni storila in je zato njena obrazložitev v tem obsegu pomanjkljiva, pojasnila v odgovoru na tožbo pa, kot že rečeno, ne morejo nadomestiti obrazložitve izpodbijanega sklepa.

18. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje glede usklajenega delovanja tožeče stranke ter družbe B. d.o.o ostalo nepopolno ugotovljeno, nadalje, da je tožena stranka glede zavrnitve vloge zaradi neupravičenih stroškov zmotno uporabila materialno pravo in da razlogov za sprejeto odločitev ni v celoti obrazložila, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je zato, skladno z določbo 2., 4. in 3. točke 64. člena ZUS-1, izpodbijani sklep odpravilo ter toženi stranki vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku mora tožeča stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, to je v celoti ugotoviti dejansko stanje ter nato ob uporabi relevantne pravne podlagi ponovno sprejeti odločitev. Sodišče ob tem še pripominja, da ponovna odprava odločbe ne pomeni, da mora tožena stranka tožeči stranki ugoditi, tako kot si ta to razlaga glede na doslej odpravljena sklepa. Prav tako sodišče meni, da je za odločitev v zadevi ključno ali je tožeča stranka mikro podjetje. Kolikor bo tožena stranka v ponovljenem postopku ugotovila, da ne gre za mikro podjetje, je to razlog za zavrnitev vloge, ne glede na to ali so bili stroški tožene stranke upravičeni.

K točki II izreka:

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška družba.