Jedro

Pritožnica je s svojo tožbo izpodbijala odločbo Notarske zbornice, s katero je bilo ugotovljeno, da je notar utemeljeno zavrnil njeno zahtevo za izdajo potrdila o overitvi podpisov za dve drugi osebi, čeprav je stranka pogodbe, na katero se nanašata ta podpisa. Pri tem je tožbeni predlog oprla na določbe ZN, torej na pravne norme, za katere trdi, da ji dajejo položaj stranke v omenjenem postopku overitve in s tem tudi možnost zahtevati izdajo potrdila o overitvi. S tem je smiselno zatrjevala, da je Notarska zbornica te norme razlagala napačno in da je izpodbijana odločba zato nezakonita. Vprašanje, ali iz določb ZN izhaja pravica, ki jo uveljavlja pritožnica, se torej v obravnavanem upravnem sporu ne nanaša na obstoj procesnih predpostavk, temveč na samo bistvo oziroma vsebino spora.

Zatrjevana nezakonitost izpodbijane odločbe bi neposredno prizadela tožničin osebni interes izposlovati overitev pogodbe, katere stranka je, tožnica pa obstoj tega interesa opira na določbe ZN oziroma na pravne norme, za katere trdi, da ji dajejo položaj stranke v omenjenem postopku overitve. S tem je povsem jasno izkazana tožničina pravovarstvena potreba, saj bi uspeh v upravnem sporu zanjo pomenil najmanj dosego položaja stranke v postopku za overitev podpisa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 921/2019-16 z dne 25. 11. 2020 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, ki jo je vložila zoper odločbo Notarske zbornice Slovenije, št. 813/2019 z dne 23. 4. 2018, s katero je bilo odločeno, da je bila odklonitev poslovanja s strani notarja A. A. iz ... v zvezi z overitvijo podpisov na Prodajni pogodbi z dne 3. 7. 2018 utemeljena. Notar je namreč odklonil tožničino zahtevo za izdajo potrdila o overitvi podpisov za dva prodajalca, ker sta oba prodajalca po podpisu overitvene knjige, vendar pred izdelavo potrdila o overitvi, zaradi spora o kupnini s tožnico, odstopila od overitve in zahtevala, da se potrdilo o overitvi ne izda.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnica v upravnem postopku zahtevala, da tožena stranka odloča o tem, ali je notar upravičeno odklonil poslovanje s prodajalcema, ki sta bila naročnika storitve in sta kasneje od overitve podpisov odstopila, in ne o poslovanju z njo (s tožnico). In ker tožnica nima zakonske podlage, da bi posegla v voljo neke druge stranke, da bo overitev svojega podpisa izpeljala do konca, po presoji sodišča prve stopnje tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje navedene odločbe toženke, ampak le dejanski interes, da se pogodba realizira, kar pa lahko uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je upravni organ o njeni zahtevi vsebinsko odločil, kar pomeni, da je štel, da v postopku uveljavlja oziroma varuje svoje pravice oziroma pravne koristi. Glede na takšne okoliščine, neprizadetost njenih pravic ni očitna, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče zadevo vsebinsko obravnavati. Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, ker je pri odločanju upoštevalo ugovor notarja, saj slednji ni vložil tožbe v upravnem sporu in ni izpodbijal meritornega odločanja o pritožničini zahtevi, čeprav je imel možnost sodelovanja v postopku pred upravnim organom in bi vse te ugovore lahko uveljavljal že tam. Meni, da ima v postopku položaj stranke v materialnem smislu, ker je stranka pravnega posla, katerega notarska storitev se je opravljala in se brez njenega sodelovanja notarska overitev ne more opraviti, saj mora notar preveriti tudi izpolnjevanje pogojev za pridobitev nepremičnine na strani kupca. Poleg tega je na podlagi določb Prodajne pogodbe plačnica storitve, kar pomeni, da se postopek pri notarju nanaša na njene pravice in pravne koristi. Navaja, da je v obravnavanem primeru notar dolžan izdati potrdilo o overitvi podpisov, saj pogoji za odklonitev, ki so taksativno našteti v zakonu niso bili izpolnjeni, poleg tega sta prodajalca že podpisala overitveno knjigo, zato je overitev dokončna.

4. Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba je utemeljena.

6. Izpodbijani sklep temelji na stališču prvostopenjskega sodišča, da tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje prej navedene odločbe Notarske zbornice Slovenije, ker ni zakonske podlage, na kateri bi lahko posegala v voljo druge stranke, ali bo overitev svojega podpisa izpeljala do konca ali ne. Zato tožnica v upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja, kar pomeni, da ne izkazuje pravovarstvene potrebe.

7. Vrhovno sodišče uvodoma pripominja, da prvostopenjsko sodišče svojo odločitev formalno opira na šesto točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Ta zakonska določba torej ureja situacijo, ko je taka pravica sicer načeloma predmet izpodbijanega akta in jo tožnik tudi uveljavlja v tožbi, vendar izpodbijani akt vanjo očitno, torej že na prvi pogled, ne posega. Od te situacije je treba razlikovati situacijo iz tretje točke istega odstavka, ko tožnik take pravice sploh ne uveljavlja, kar med drugim pomeni, da uveljavlja pravico oziroma korist, ki ne temelji na predpisih, ki urejajo pravno razmerje, ki je predmet izpodbijanega akta. Na to – in ne na šesto točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 – se torej smiselno nanaša ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica nima zakonske podlage, po kateri bi lahko posegala v voljo druge stranke, ali bo do konca izpeljala overitev svojega podpisa.

8. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre niti za situacijo iz tretje točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Pritožnica je s svojo tožbo izpodbijala odločbo Notarske zbornice, s katero je bilo ugotovljeno, da je notar utemeljeno zavrnil njeno zahtevo za izdajo potrdila o overitvi podpisov za dve drugi osebi, čeprav je stranka pogodbe, na katero se nanašata ta podpisa. Pri tem je tožbeni predlog oprla na določbe ZN, torej na pravne norme, za katere trdi, da ji dajejo položaj stranke v omenjenem postopku overitve in s tem tudi možnost zahtevati izdajo potrdila o overitvi. S tem je smiselno zatrjevala, da je Notarska zbornica te norme razlagala napačno in da je izpodbijana odločba zato nezakonita. Vprašanje, ali iz določb ZN izhaja pravica, ki jo uveljavlja pritožnica, se torej v obravnavanem upravnem sporu ne nanaša na obstoj procesnih predpostavk, temveč na samo bistvo oziroma vsebino spora.

9. Zato je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je odločilo, da relevantna pravna podlaga pritožnici ne daje pravice, ki jo uveljavlja, v bistvu odločilo o utemeljenosti tožbe in ne o njeni dovoljenosti. Tega pa ne more storiti v predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1, saj zavrženje tožbe na tej podlagi pomeni, da do presoje njene utemeljenost sploh ne bo prišlo, zaradi česar sodišče tudi ne izpelje nadaljnjega postopka, ki je potreben za zakonito odločitev o utemeljenosti tožbe.

10. Do povsem enakega rezultata je mogoče priti tudi s preizkusom obstoja pravnega interesa, ki ga mora sodišče varovati v upravnem sporu. Ustavno sodišče RS je kriterije za obstoj takega interesa vzpostavilo v odločbi št. Up-741/12-21, in sicer (1) se mora tak interes nanašati na določen, omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih, (2) je z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet in (3) obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora pri svojem odločanju v konkretnem postopku upravni organ upoštevati.

11. Ti kriteriji so po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi brez dvoma izpolnjeni. Tako bi zatrjevana nezakonitost izpodbijane odločbe neposredno prizadela tožničin osebni interes, izposlovati overitev pogodbe, katere stranka je, tožnica pa obstoj tega interesa opira na določbe ZN oziroma na pravne norme, za katere trdi, da ji dajejo položaj stranke v omenjenem postopku overitve. S tem je povsem jasno izkazana tudi tožničina pravovarstvena potreba, saj bi uspeh v upravnem sporu zanjo pomenil najmanj dosego položaja stranke v postopku za overitev podpisa.

12. Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena. K temu pripominja – ne da bi se kakor koli spuščalo v vsebino ali pravilnost razlogov, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa – da ti razlogi vsaj na prvi pogled zadoščajo za odločitev v zadevi, seveda pod pogojem, da v postopku ne bodo ugotovljena še kakšna druga pravno relevantna dejstva. Ker pa Vrhovno sodišče nima pravne podlage, da bi samo prvič vsebinsko presojalo zadevo, je na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem bo moralo pritožničino tožbo presojati po vsebini.

**K II. točki izreka**

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.