Jedro

V skladu s členom 54 ZVoz, ki določa pogoje za izdajo vozniškega dovoljenja, se to lahko izda le, če je oseba telesno in duševno zmožna voziti vozilo, kar dokaže z veljavnim zdravniškim spričevalom. Termin „duševna zmožnost“ torej določa zakon, zato so tožbeni ugovor v zvezi s tem neutemeljeni.

Izrek

I. Tožba A.A. s.p., se zavrže. II. Tožba B.B. se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Ptuj št. 218-958/2013-14 (0602025) z dne 7. 3. 2014 (1. točka izreka); odločila, da se B.B. na podlagi zdravniškega spričevala Posebne zdravstvene komisije Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa trajno odvzame vozniško dovoljenje (2. točka izreka); da mora tožnik vozniško dovoljenje vrniti v roku 3 dni po vročitvi odločbe (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je sicer v pritožbenem postopku odpravila prvostopno odločbo Upravne enote Ptuj, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja le-ta. Iz pridobljenih zdravniških spričeval Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor, OE medicina dela, prometa in športa, kakor tudi Posebne zdravstvene komisije kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, Ljubljana je razvidno, da je tožnik trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil. V skladu z določbo 81. člena Zakona o voznikih (ZVoz) pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti, če ugotovi, da imetnik vozniškega dovoljenja ni sposoben za vožnjo motornih vozil, o tem obvesti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja in osebnega zdravnika, upravni enoti pa posreduje zdravniško spričevalo. Po določbi 57. člena istega zakona upravna enota na podlagi dokončnega zdravniškega spričevala z odločbo odvzame imetniku vozniško dovoljenje za toliko časa, dokler se s kontrolnim zdravstvenim pregledom ne ugotovi, da je telesno in duševno zmožen voziti motorna vozila. Po določbi 54. člena ZVoz se vozniško dovoljenje izda le osebi, ki izpolnjuje pogoje, ki so taksativno navedeni v tej določbi, med katerimi je tudi pogoj, da je oseba telesno in duševno zmožna voziti vozilo, kar dokaže z veljavnim zdravniškim spričevalom. Ker je bila pri tožniku ugotovljena trajna telesna in duševna nezmožnost za voznika motornih vozil, s tem ne izpolnjuje enega od pogojev, ki se zahteva ob izdaji vozniškega dovoljenja in ves čas njegove veljavnosti, zato je bilo treba tožniku trajno odvzeti vozniško dovoljenje. Glede na to, da je prvostopni organ v svoji odločbi navedel, da se vozniško dovoljenje odvzame za toliko časa, dokler se s kontrolnim zdravstvenim pregledom ne ugotovi, da je telesno in duševno zmožen voziti motorna vozila, kar pa ni v skladu z določbami 54. in 57. člena ZVoz, je tožena stranka navedeno odločbo odpravila in sama odločila v zadevi. Pri tem pa ni presojala pritožbenih navedb tožnika, ki so se nanašale na mnenje v zdravniškem spričevalu, saj je upravni organ dolžan v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZVoz dokončno mnenje uporabiti kot dokaz v postopku. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ni bil pritegnjen v postopek oz. da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, saj je bil z dopisom prvostopenjskega organa z dne 26. 2. 2014 seznanjen s postopkom, prav tako mu je bila dana možnost, da se v zadevi izjavi.

Tožbo v upravnem sporu sta vložila B.B. in A.A., oba pa v tožbi ugovarjata nepravilno uporabo materialnega prava, da odločba ne sloni na resničnih podlagah ter da so kršene ustavne pravice do človeškega dostojanstva. Ocena v zdravstvenem spričevalu je nezadovoljiva predvsem pa izrazito žaljiva. Z nobeno razlago ni mogoče upravičiti navedbe termina duševne nezmožnosti, saj tega ne more ocenjevati nobeden od podpisnikov komisije, to je zdravnik medicine, niti ni v človeški pravici to ocenjevati. Pojem duševno pomeni duhovno vsebino, to je vsebino duše, kar pa ni domena medicinskega znanja. Domena medicinskega znanja je lahko psihično in telesno stanje. Če ima zdravniško spričevalo v mislih kako drugo človekovo področje, bi to moral opredeliti z drugim primernim imenovanjem in nikakor z vsebino duše. Tudi opredelitev telesne trajne nesposobnosti, kar je v domeni medicine, je za tožnika zelo žaljiva in neresnična. Tožnik je kmet in še ročno in strojno obdeluje 10 ha kmetijskega zemljišča. Nima nobenih takih fizičnih ali telesnih pomanjkljivosti, razen da si je v letu 2013 zlomil nogo, kar pa ni razlog za odvzem vozniškega dovoljenja. Tožnika čudi in žali, da ga pristojna komisija ni preverjala v celoti, temveč le na podlagi splošnih testov, brez upoštevanja specifičnih vplivov. Tožnik se zaradi skrbi za kmetijo ni mogel šolati, sama izobrazba pa v nobenem primeru ne izključuje, da ni odličen voznik. Takšen posplošen način preverjanja ne zagotavlja enakosti posameznika pred zakonom, ki bi tudi po ustavnih normah morali biti individualni. Sicer pa mu do sedaj ni bilo dopuščeno, da sploh vidi podrobneje izid preizkusa, ker ga nikoli ni prejel niti ni bil o tem obveščen. Tako ne ve, kaj morebiti ne bi zadovoljevalo zdravstvenim kriterijem za vožnjo. Tudi sam upravni postopek je bil nepravilen in bistveno pomanjkljiv. ZUP določa, da mora organ pred izdajo odločbe z vabilom pozvati stranko, da se izjasni o vseh okoliščinah. Upravni organ je s pisanjem, ki nima obveznih sestavin vabila, grobo kršil zakonodajo, zato tožnik sploh ni mogel vedeti, kako naj postopa. Tudi rok v dopisu v trajanju 5 dni je prekratek in zato nezakonit. Tako mu ni bilo omogočeno, da sodeluje v postopku, kar je bistvenega pomena. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in pusti vozniško dovoljenje v veljavi, podredno pa, da vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba tožnika A.A. ni dovoljena.

V skladu z določbo 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ker A.A. ni bil stranka v postopku odvzema vozniškega dovoljenja (nastopal je kot pooblaščenec B.B.), torej ni upravičen do vložitve tožbe v upravnem sporu, zato je sodišče njegovo tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka: Tožba tožnika B.B. ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in zakonita, tožena stranka je za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Na drugačno odločitev sodišča tudi ne vplivajo tožbeni ugovori prvotožnika, saj ti niso utemeljeni.

V skladu z določbo 54. člena ZVoz se vozniško dovoljenje izda osebi, ki med drugim izpolnjuje pogoj iz 1. točke, to je, da je telesno in duševno zmožna voziti vozilo, kar dokaže z veljavnim zdravniškim spričevalom. Zdravniško spričevalo v skladu z določbo 82. člena istega zakona izda pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti po opravljenem zdravstvenem pregledu. Zoper zdravniško spričevalo lahko tisti, ki se ne strinja z zdravniškim spričevalom o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil, zahteva ponovni zdravstveni pregled pred posebno zdravstveno komisijo. Mnenje te komisije je dokončno.

Termin „telesna in duševna zmožnost“ določa ZVoz. V okviru 2. člena, kjer so opisani pomeni izrazov, je v 10. točki navedeno, da je zdravniško spričevalo izkaz o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil. Nadalje ZVoz v 15. členu določa, da minister, pristojen za zdravje, izda predpise o vrsti in obsegu zdravstvenih pregledov, ki jih morajo opraviti kandidati za voznike, prav tako predpiše način, postopek izdaje ter obliko in vsebino zdravniških spričeval in potrdil o opravljenem pregledu. Minister pristojen za zdravje tudi imenuje posebno zdravstveno komisijo, ki opravlja zdravniške preglede po ugovoru kandidata za voznika, ki se ne strinja z zdravniškim spričevalom o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil. V skladu s členom 54, ki določa pogoje za izdajo vozniškega dovoljenja, se to lahko izda le, če je oseba telesno in duševno zmožna voziti vozilo, kar dokaže z veljavnim zdravniškim spričevalom. Termin „duševna zmožnost“ torej določa zakon, zato so tožbeni ugovor v zvezi s tem neutemeljeni.

Tožbeni ugovori v zvezi z oceno telesnih in duševnih zmožnosti prvotožnika za vožnjo motornih vozil so pavšalni in kot taki neutemeljeni. Zdravniški spričevali sta bili izdani s strani pristojnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti, v skladu s predpisanim postopkom, spričevali sta tudi v predpisani obliki in s predpisano vsebino. Temu tudi prvotožnik v tožbi ne ugovarja, ne strinja pa se z zaključki o njegovi telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil. Glede navedenega pa sodišče ugotavlja, da je prvotožnik izkoristil možnost vložitve ugovora na posebno zdravstveno komisijo, na navedeno mnenje, ki je v skladu z določbo 84. člena ZVoz dokončno, pa je upravni organ vezan ter ga je tudi po stališču sodišča dolžan upoštevati. Prvotožnik namreč ne navaja konkretnih okoliščin, da zdravniški spričevali ne bi bili izdani v skladu z ZVoz. Z oceno zdravstvene sposobnosti pa je bil tožnik v postopku tudi seznanjen ter je imel možnost, da se o tem izjasni. Pri sodelovanju stranke v postopku je bistveno, da je bila stranka seznanjena z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev ter da je imela možnost, da se je teh dejstvih tudi izjasnila. Navedeno je bilo tožniku omogočeno na podlagi obvestila z dne 26. 2. 2014, ki ga je tožnik prejel 28. 2. 2014. Rok 5 dni za izjasnitev o zadevi pa je tudi po presoji sodišča primeren. Ker upravni organ v zadevi ni opravil ustne obravnave, tožniku tudi ni bil dolžan poslati vabila.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo tožnika B.B. kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.