Jedro

Ni mogoče zahtevati, da bi delodajalec moral odpoved podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju oz. prvih znakih, da določeno delo ni več potrebno. Odločitev delodajalca, da še naprej obdrži v delovnem razmerju delavca, ki nima dovolj dela, namreč ne more biti delodajalcu v škodo, da bi zaradi tega šteli, da je zamudil prekluzivni rok, v katerem mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rok začne teči, ko se delodajalec dejansko odloči, da to delovno mesto ukine oz. da bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastanek razloga in začetek teka roka za odpoved je odvisen od ugotovitve delodajalca, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov potreba po delavčevemu delu prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 6. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2011 še vedno traja vse do odločitve sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje tožnici priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, izplačati plačo v mesečnem bruto znesku 3.477,49 EUR ter druge prejemke iz delovnega razmerja, od tega plačati prispevke in davek od osebnih prejemkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati denarno odškodnino v višini 14 tožničinih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Dokazna ocena sodišča je skromna, pomanjkljiva in nejasna. Iz obrazložitve ne izhaja, na osnovi katerih dokazov je sodišče štelo, da je plan namenjen le bankam in zunanjim institucijam ter predstavlja le smernice za poslovanje. Prav tako sodišče ni obrazložilo, na osnovi katerih dejstev in dokazov je nesprejeti plan zakoniti ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Namen plana poslovanja je opredeljen v Zakonu o gospodarskih družbah. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo, ki ima v statutu predviden plan poslovanja. Plan poslovanja sicer ni obvezen akt, vendar bi tožena stranka morala imeti potem drugo podlago za ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi ni pojasnilo, na osnovi katerih dejstev šteje za dokazano, da je tožena stranka prenesla program Zdravstvo v program Javna uprava. Program Zdravstvo pri toženi stranki obstaja še danes in tudi nobena priča ni prepričljivo izpovedala, da bi bil ta program ukinjen. Tega ni trdila niti tožena stranka v svojih pripravljalnih vlogah, temveč je navedla, da ta program ni dosegal pričakovanih rezultatov, zato je bil priključen programu Javna uprava.

Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je izjave prič, ki jih je predlagala tožena stranka, v celoti štelo za verodostojne. Bistvenih stvari, ki bi bile v korist tožnice, se niti A.A. niti B.B. nista mogla spomniti. Prav tako nista znala povedati osnovnih podatkov o poslovanju in finančnem stanju družbe, čeprav sta oba zaposlena na vodilnih mestih. Sodišče pa ni upoštevalo pričanja C.C., iz katerega je mogoče razumeti, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita. Od tožnice so zahtevali nemogoče in nad njo izvajali pritisk, da bi se sama umaknila iz programa.

Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o nastopu organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je program Zdravstvo prevzela 1. 2. 2011 in odobrene so ji bile zaposlitve treh inženirjev. Na programu Zdravstvo so bile sicer težave že pred 1. 2. 2011, vendar je bil v času tožničinega vodenja ta program uspešen. Sodišče ni obrazložilo, s čim je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovedi in ni ugotavljalo ekonomskega razloga – ni ugotavljalo vsebine sicer nesprejetega plana ter dejanske realizacije. V odpovedi je navedeno, da program Zdravstvo v prvih štirih mesecih leta 2011 ni dosegal plana. Vendar pa so marca plan šele pripravljali, zato ga niso poznali, prav tako pa niso vedeli, kakšna bo realizacija. Nenavadno je, da je konec marca istega leta že nastal organizacijski razlog za tožničino premestitev v oddelek A., kjer so delavci brez zadolžitev in zaradi česar je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi. Če bi bil razlog odpovedi nedoseganje plana, ni bilo razloga, da je bila tožnica že v marcu prestavljena v A.. Logično bi bilo, da bi program Zdravstvo vodila do 30. 4. 2011, ko bi bili najhitreje možni rezultati poslovanja.

Nepravilno je tudi stališče sodišča glede zaposlitve D.D., ki je sicer res že prej delala za toženo stranko, a ne v obliki delovnega razmerja. Tožnici so bile v marcu 2011 odvzete vse naloge na delovnem mestu manager III, na katerega je tožena stranka 1. 4. 2011 zaposlila D.D. ki sicer za to delovno mesto sploh ne izpolnjuje pogojev.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, kaj so posamezne priče izpovedale, zato je neutemeljena trditev, da sodba o tem nima razlogov. Priče A.A., B.B. in E.E. so podale pojasnila o nedoseganju plana. Plan za leto 2011 je bil pri toženi stranki sprejet več kot dva meseca pred sprejemom odločitve tožene stranke, na podlagi katere je bila tožnici podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da plan ni obvezna poslovna listina in da ne obstaja predpis, ki bi gospodarsko družbo zavezoval k sprejetju plana. Plan predstavlja podlago za spremljanje tekočega poslovanja gospodarske družbe in sprejemanje ukrepov na podlagi rezultatov. Uprava je upravičena in dolžna sprejeti ukrepe za izboljšanje poslovanja, in zato nedoseganje plana predstavlja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nerelevantno je, ali je bil plan postavljen previsoko. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o neobstoju organizacijskega razloga. Program Zdravstvo je bil priključen segmentu Javna uprava, tožnica pa je bila prestavljena v oddelek A.. Tudi priča C.C. je izpovedala, da so bile organizacijske spremembe posledica nedoseganja plana, njeno izpovedbo pa je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Sodišče pa je pravilno odločilo tudi, da zaposlitev D.D. ni sporna, saj je slednja za toženo stranko delala že od leta 2007, a je šele 1. 4. 2011 prišlo do uradne zaposlitve. Njena zaposlitev pa ni vplivala na podajo odpovedi tožnici, saj je bila izvedena dva meseca pred tem, ko se je tožena stranka seznanila z nedoseganjem plana.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ekonomski in organizacijski razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved zakonita, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR.

Iz odpovedi z dne 22. 6. 2011 izhaja, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razmer na trgu in organizacijskih sprememb v družbi z namenom optimizacije delovnega procesa zmanjšala število zaposlenih delavcev, med drugim tudi na delovnem mestu manager III, na katerem je bila zaposlena tožnica. Iz odpovedi nadalje izhaja, da je bil obseg poslov manjši, kot je bilo načrtovano, in sicer v prvih štirih mesecih leta 2011 za 8 %, napovedi za celotno leto 2011 pa so bile, da naj bi celoten obseg poslov za planom zaostajal za 14 %. O tem, kaj je bilo podlaga za takšno odločitev tožene stranke, so podrobno in skladno izpovedale priče A.A., B.B. in E.E.. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedbe teh prič, saj so vse sodelovale pri odločitvah tožene stranke glede ukrepov optimizacije delovnega procesa in odpuščanja delavcev. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi pričanje C.C., ki razloga za odpoved sicer ni poznala, tudi ona pa je izpovedala, da so bili rezultati slabši od planiranih in da je pri toženi stranki prišlo do reorganizacije. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotavljajo ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da pri svoji odločitvi ni upoštevalo pričanje C.C..

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nedoseganje postavljenega plana predstavlja ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priče E.E., C.C., A.A. in B.B. so izpovedale, da se priprava plana za poslovanje družbe v prihodnjem letu sicer prične že v oktobru in nato usklajuje vse do marca ali aprila, vodje področij pa se s planom seznanjajo sproti. Tožnici je bila odpoved podana dne 22. 6. 2011, zato se obstoj ekonomskega in poslovnega razloga presoja glede na ta datum. Odpoved je bila tožnici podana na podlagi podatkov o poslovanju tožene stranke v prvih štirih mesecih leta 2011. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je organizacijski razlog nastal konec meseca marca, ko so plan šele pripravljali. Tožena stranka se je namreč za odpuščanje odločila 14. 6. 2011, ko je imela na voljo (tudi) podatke o realizaciji v prvem štirimesečju leta 2011. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo obstoj ekonomskega razloga in ga tudi podrobno obrazložilo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o nastopu organizacijskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz sklepa z dne 14. 6. 2011 izhaja odločitev, da je zaradi nedoseganja planiranega obsega poslov („budgeta“) potrebno zmanjšati število zaposlenih na določenih delovnih mestih, kjer se je zmanjšal obseg dela, delodajalec pa bo izvedel reorganizacijo dela in optimiral delovni proces. Iz priložene tabele je razvidno, da se je na delovnem mestu manager III, na katerem je zaposlena tožnica, zmanjšalo število zaposlenih za 3 osebe. V zvezi s tem so priče B.B., E.E. in C.C. izpovedale, da se je program Zdravstvo, na katerem je delala tožnica, že v aprilu priključil programu Javna uprava, dela in naloge tožnice pa so bila razdeljena med E.E. in D.D.. Tožnica je bila konec marca dodeljena v A. – oddelek, v katerem zaposleni čakajo na nove projekte. E.E. in C.C. sta izpovedala, da tožnica po tem, ko ni bila več dodeljena na program Zdravstvo, temveč v A., ni imela več dela za poln delovni čas.

Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da ni mogoče zahtevati, da bi delodajalec moral odpoved podati že ob prvih znakih težav pri poslovanju oz. prvih znakih, da določeno delo ne obstaja. Odločitev delodajalca, da še naprej obdrži v delovnem razmerju delavca, ki nima dovolj dela, namreč ne more biti delodajalcu v škodo, da bi zaradi tega šteli, da je zamudil prekluzivni rok, v katerem mora podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Rok začne teči, ko se delodajalec dejansko odloči, da to delovno mesto ukine oz. da bo podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastanek razloga in začetek teka roka za odpoved je odvisen od ugotovitve delodajalca, da je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov potreba po delavčevemu delu prenehala (tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi, opr. št. VIII Ips 368/2006).

Na zakonitost podane odpovedi tudi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka s 1. 4. 2011 na delovno mesto manager III zaposlila D.D.. Odločitev o zmanjšanju zaposlenih je bila namreč sprejeta šele dva meseca kasneje, 15. 6. 2011. Prav tako pa za zakonitost odpovedi ni pogoj ukinitev delovnega mesta ali celotnega programa. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so namreč v sferi delodajalca, smotrnosti sklepa o ukinitvi določene dejavnosti pri delodajalcu pa sodišče ne presoja. Zato se lahko posamezne delovne naloge s področja programa, ki jih je opravljala tožnica, še vedno opravljajo, vendar pa jih je tožena stranka drugače razporedila med zaposlene, česar pa ni mogoče šteti za nezakonito ravnanje tožene stranke, ki bi povzročilo nezakonitost podane odpovedi.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR, ker v prvem štirimesečju leta 2011 ni dosegla planiranih poslovnih rezultatov in so bile napovedi za nadaljnje poslovanje zelo slabe, hkrati pa je dokazala tudi prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi upoštevala vse relevantne zakonske določbe, zlasti 88. člen ZDR. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).