Jedro

Okoliščina, da je po uveljavitvi SZ pretekel šest mesečni rok neuporabe stanovanja iz 1. odst. 58. čl. ZSR, zaradi česar naj bi tožnici po uveljavitvi SZ prenehalo stanovanjsko razmerje po prej veljavnem ZSR, ni relevantna. Na tej podlagi odklonjena zahtevana prodaja stanovanja, na katerem naj bi tožnica ob uveljavitvi SZ še imela stanovanjsko pravico, je tako nepravilna.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne v ponovno odločanje drugostopenjskemu sodišču. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da so za presojo pravice do odkupa stanovanja po SZ relevantne okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi tega zakona. Poleg tega trdi, da se je k svojemu prijatelju s svojo mld. hčerko le začasno preselila. To izhaja tudi iz dejstva, da je 7.2.1992, t.j. pred potekom 6-mesečnega roka, sklenila najemno pogodbo. Najemno pogodbo pa lahko sklene le oseba, ki ima stanovanjsko pravico. Šest mesečni rok neuporabe stanovanja je bil s sklenitvijo najemne pogodbe pretrgan. Najemnino za sporno stanovanje redno plačuje. Sodiščema očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili 14. čl. ZSR. Tožničin izvenzakonski partner se namreč ni izjavil o njunem skupnem stanovanju. Pojasnjuje še, da spornega stanovanja nikoli ni prenehala uporabljati, saj je v njem občasno prespala, ga čistila in vzdrževala.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Pritrditi je potrebno revidentki, da so za presojo o pravici do odkupa stanovanja relevantne okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ). Stališče, izraženo v izpodbijanih sodbah, da je potrebno v škodo upravičencu do privatizacije upoštevati tudi okoliščine, ki bi imele po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR) za posledico odpoved oz. prenehanje stanovanjskega razmerja in ki so nastopile po uveljavitvi SZ, je po presoji revizijskega sodišča nepravilno. ZSR je namreč po 1. odst. 159. čl. Stanovanjskega zakona prenehal veljati z dnem uveljavitve slednjega. Drugi odstavek 159. čl. SZ pa je potrebno razlagati v povezavi s 141. čl. SZ. ZSR je zato moč uporabiti le za prehodno urejanje razmerij med lastnikom in imetnikom stanovanjske pravice glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja. Če pa ZSR velja po uveljavitvi SZ le v tem obsegu, so po 2. odst. 128. čl. SZ za odklonitev pravice do nakupa stanovanja po določbah SZ lahko relevantne samo tiste okoliščine, ki so obstajale ob uveljavitvi SZ, t.j. 19.10.1991. Doslej razloženo daje odgovor tudi na tiste revizijske trditve, po katerih naj bi tožnica imela pravico do odkupa stanovanja zaradi tega, ker je že sklenila najemno pogodbo.

Okoliščina, da je po uveljavitvi SZ pretekel šest mesečni rok neuporabe stanovanja iz 1. odst. 58. čl. ZSR, zaradi česar naj bi tožnici po uveljavitvi SZ prenehalo stanovanjsko razmerje po prej veljavnem ZSR, tako ni relevantna. Na tej podlagi odklonjena zahtevana prodaja stanovanja, na katerem naj bi tožnica ob uveljavitvi SZ še imela stanovanjsko pravico, je tako nepravilna.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica s hčerko iz spornega stanovanja izselila že septembra 1991. Te ugotovitve je sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Slednje pa ni preizkušalo naslednje dejanske ugotovitve in sicer, da se tožnica iz spornega stanovanja v septembru ni izselila le začasno, temveč da stanovanja po izselitvi ni imela več namena uporabljati. Ker je bil smisel določitve šest mesečnega roka v 1. odst. 58. čl. ZSR v tem, da stanodajalcu po tem roku ni potrebno več dokazovati namena trajnega prenehanja uporabe stanovanja, to določilo ne izključuje možnosti dokazovanja namena opustitve uporabe stanovanja s posledico prenehanja stanovanjskega razmerja pred potekom tega roka. Zato so omenjene dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni preizkusilo, lahko pravno relevantne. Če bi se namreč izkazalo, da so resnične, tožnica ne bi mogla zahtevati odkupa spornega stanovanja po določbah SZ, ker ob uveljavitvi SZ ne bi bila imetnica stanovanjske pravice (117. čl. SZ).

Glede revidentkinega sklicevanja na njena upravičenja do uporabe dveh stanovanj po 14. čl. ZSR pa ji je potrebno pojasniti, da se nanj lahko sklicuje le oseba, ki je o takšni nadaljnji uporabi obvestila stanovanjski organ. Tega pa tožnica ni zatrjevala.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (sodišči prve in druge druge stopnje sta nepravilno uporabili 2. odst. 128. čl. SZ - 356. čl. ZPP v zvezi s 399. čl. ZPP) je ostala pritožbena trditvena podlaga neizčrpana. Zato je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 395. čl. ZPP). V nadaljevanju postopka bo potrebno, kot je bilo že zapisano, presoditi o utemeljenosti pritožbenih trditev, ki izpodbijajo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da se tožnica iz spornega stanovanja v septembru 1991 ni izselila le začasno.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.