Jedro

Učinek razdrte pogodbe v primeru, da je katera od strank iz pogodbe kaj pridobila, je v tem, da mora stvar vrniti ali pa vrniti njeno korist. Gre za kondikcijski zahtevek. Ker denarna obveznost tožene stranke kondikcijska obveznost (glej 4. odstavek 210.člena ZOR), je plačilo zamudnih obresti odvisno od njene dobrovernosti (glej 214. člen ZOR).

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obrestnem in stroškovnem delu (3. in 4. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu (glede glavnice v 3. točki izreka) se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stvarno pravni tožbeni zahtevek tožeče stranke na vrnitev določenega blaga zavrnilo na podlagi odpovedi tožbenemu zahtevku, glede odškodninskega tožbenega zahtevka v višini zakonitih zamudnih obrestmi od zneska 611.877,00 SIT za čas od 18.4.1995 do vračila je postopek zaradi umika tožbe v tem delu končalo, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na plačilo 611.877,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.4.1995 dalje do plačila. Toženo stranko je še obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 96.056,00 SIT.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec po svoji pooblaščenki, uveljavil pritožbena razloga po 2. in 3. točki 1. odstavka 353. člena ZPP in predlagal, da pritožbeno sodiče napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo odločbo sodišča prve stopnje glede odločitve, vsebovane v 3. in 4. točki izreka, to je v delu, v katerem tožena stranka v sporu ni uspela (glej 1. odstavek 365. člena ZPP).

Za obsodilno sodbo glede glavnice v višini 611.877,00 SIT je sodišče prve stopnje navedlo izčrpne dejanske razloge, na podlagi katerih je o zahtevku tožeče stranke na plačilo 611.877,00 SIT tudi materialnopravno pravilno razsodilo. V zvezi s pritožbenimi trditvami k razlogom napadene sodbe glede prisojene glavnice pritožbeno sodišče dodaja: Tudi v pritožbi ostaja pritožnik v mejah nedokazane trditve glede vrednosti blaga, ki naj bi se ob vložitvi tožbe nahajalo v njegovem skladišču. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravno relevantnim razlogom prvostopne sodbe, iz katerih toženčevi trditvi, s katero je izpodbijal trditev (in zahtevek) tožeče stranke, da je spornega blaga ob vložitvi tožbe še za 611.877,00 SIT, ni moglo slediti. Prav tako je pravilno ugotovilo tudi dejstva, zaradi katerih je zaključilo, da so zatrjevane prodaje blaga po 14.4.1995 (odstop tožeče stranke od pogodbe - A 3) v spisku materiala v skladišču z dne 9.5.1995 (A 5) upoštevane. Tožena stranka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da je blago tožeče stranke prodajala kupcem tudi še po 9.5.1995 (glej II in III odgovora na tožbo - red.štev. 2 spisa). V tem delu gre zato za nedovoljeno pritožbeno novoto (glej 1. odstavek 496.a člena ZPP).

Brezpredmetno je pritožbeno sklicevanje na opustitev po tožeči stranki predlaganega zavarovanja dokazov z ogledom v smislu 19. poglavja ZPP po tem, ko je tožena stranka sama na naroku za glavno obravnavo z dne 22.4.1998 (red.štev. 8 spisa) povedala, da blaga ni več. Nima pa graja na to opustitev za posledico nezmožnosti sodišča, da bi ugotovilo pravilno dejansko stanje, nakar meri pritožba, ker je verodostojnost spiska materiala v skladišču Ferenčak na dan 9.5.1995 (A 5) sodišče ocenilo s skrbno in izčrpno dokazno oceno drugih, v sporu predloženih dokazov.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožba glede razsodbe o glavnici tožbenega zahtevka ni utemeljena, prvostopno sodišče v tem obsegu tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v tem obsegu (del odločitve v 3. točki izreka) prvostopno sodbo potrditi (368. člen ZPP).

Pritožba pa je utemeljena v toliko, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno razsodilo, da pripadajo tožeči stranki zamudne obresti od prisojene glavnice že od 18.4.1995 dalje. Učinek razdrte pogodbe v primeru, da je katera od strank iz pogodbe kaj pridobila, je v tem, da mora stvar vrniti ali pa vrniti njeno korist (glej 2. in 4. odstavek 132. člena ZOR). Gre za kondikcijski zahtevek. Tožeča stranka ga je uveljavila s tožbo, ko je zahtevala vrnitev blaga, kar je bila od poteka naknadnega roka treh dni za prostovoljno izročitev blaga po pisnem odstopu od pogodbe (A 3), to je od 18.4.1995 dalje njena dospela in s tem iztožljiva terjatev.

Vendar pa od nedenarne terjatve zamudne obresti ne tečejo (glej 1. odstavek 277. člena ZOR). Zato bi se moralo sodišče prve stopnje do obrestnega dela tožbenega zahtevka opredeliti upoštevajoč navedeno in razrešiti najprej dejansko vprašanje, kdaj je tožena stranka s svojo denarno obveznostjo zašla v zamudo. Ker je njena denarna obveznost kondikcijska obveznost (glej 4. odstavek 210.člena ZOR), je plačilo zamudnih obresti odvisno od njene dobrovernosti (glej 214. člen ZOR).

Po tej določbi namreč pri vračanju neupravičeno pridobljenega, kar je v konkretnem primeru iztržek tožene stranke od prodanega blaga tožeče stranke) tečejo zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka le pri poštenem pridobitelju. Tožeča stranka resda v tem pogledu konkretnih in natančnih trditev ni podala, vendar pa prav zaradi tega, ker je tožena stranka še v odgovoru na tožbo dne 17.7.1995 (red.štev. 2 spisa) tožeči strakni ponujala blago, tedaj še v njenem skladišču, ni mogoče ugotoviti, da je bila že v trenutku vložitve tožbe nepošteni pridobitelj koristi od prodanega blaga. Odločilnost prav tega dejstva pa je razvidna tako iz 214. člena ZOR, kakor tudi iz 5. točke 132. člena ZOR, če se upošteva, da je bila po nemožnosti vrnitve blaga dolžna vrniti denar, kot njegovo protivrednost. Iz navedenih razlogov je v obrestnem delu napadena sodba oprta na nepopolno (tudi nepravilno) ugotovljena dejstva, zaradi česar je bilo potrebno v tem delu pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti prvostopnemu sodišču, da opravi novo glavno obravnavo (1. odstavek 370. člena ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva v razlogih te odločbe nakazana materialnopravna izhodišča in na podlagi navedb strank, ki jih bodo v tej smeri morale še podati ter zanje predložiti dokaze, o obrestnem delu tožbenega zahtevka ponovno razsodi.

V skladu z določbo 3. odstavka 166. člena ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.