Jedro

Tudi v hipotetičnem primeru, da bi držalo, da toženec dejansko že dlje časa ne uporablja sporne nepremičnine, to ne bi bilo bistveno za zaključek o tožnikovem prikrajšanju. Odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem primeru ne bi mogla biti drugačna. Predmet uporabnine je namreč lahko tudi zgolj potencialna korist, tj. korist, ki bi jo neupravičeni uporabnik (objektivno) lahko dosegel. Tako se uporabnina dolguje že na podlagi dejstva, da je neupravičeni uporabnik onemogočal uporabo stvari, četudi je sam dejansko ni uporabljal.

Izrek

I.Pritožba zoper sodbo z dne 15. 11. 2023 se zavrne in se sodba potrdi.

II.Pritožba zoper sklep z dne 22. 8. 2024 se zavrne in se sklep potrdi.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v zvezi s sodbo v znesku 186,66 EUR v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 1.600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 9. 2021 do plačila (I. točka izreka), povrniti pa mu mora tudi 650,30 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Z izpodbijanim sklepom z dne 22. 8. 2024 je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo pritožbo toženca, sestavljeno 12. 8. 2024.

3.Toženec je 5. 6. 2024 vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo, 12. 9. 2024 pa je pravočasno izpodbijal sklep z dne 22. 8. 2024.

4.V pritožbi zoper sodbo toženec zanika, da bi uporabljal sporno nepremičnino, saj že od leta 2006 ne živi več tam. To velja tako za nepremičnino po pokojni materi kot tudi za njegov solastniški delež do 8/9. Tožniku ne namerava plačevati nobene najemnine, saj od njega ni najel nobenega stanovanja niti mu ne priznava solastniškega deleža v višini 1/9, lahko pa se vseli v svoj delež. Sam nikoli ni uporabljal tožnikove nepremičnine v svojo korist, kaj šele, da bi z njo obogatel, kajti nikoli v življenju ni oddajal nobene nepremičnine. V sporni nepremičnini pa so živeli njegovi bratje, tožnik z družino (8 let) in tožnikov sin (18 let) brezplačno in brez povrnitve stroškov. Nikoli ni posedoval ključev od nepremičnine pokojne matere, imel pa jih je tožnikov sin.

Nasprotuje višini tožnikovega solastniškega deleža (1/9). Tožniku sicer priznava, da je solastnik dela dediščine, vendar pa ni lastnik njegovega premoženja. Njegovo premoženje ne izvira samo iz dediščine in odkupa, temveč tudi iz osebnega dela in vlaganj v nepremičnino. Poudarja, da je celotno novo hišo zgradil s svojimi sredstvi. Površina stavbe v vrednosti 550 m² ni realna. V to stavbo spada tudi del stavbe, ki je toženčeva last in ni predmet zapuščine po pokojni materi. Predmet zapuščine je le prvo nadstropje obeh stavb, kar znaša štiri dele toženčeve in en del tožnikove dediščine. Od sodišča zahteva razlago, zakaj mu je bila odvzeta polovica dediščine, ki znaša 2/9, tožniku pa je bila dediščina dodeljena v celoti. Tožnikovega solastniškega deleža v višini 1/9 ni izpodbijal, saj do danes ni prejel sklepa o zapuščini po pokojni materi. Sodišče je vpisalo v zemljiško knjigo odločitev, ki je zanj sporna. Vse tožnikove tožbe mu sodišče pošilja na naslov, na katerem ne stanuje že od leta 2006. Sklepa o dediščini ni nikoli prejel, ker mu ni bil nikoli osebno vročen na pravi naslov. Omenjeni sklep mu je bil poslan na napačen naslov v mesecu juliju, ko ni nobenega doma, in našel ga je šele čez pol leta oz. je zanj izvedel iz zemljiške knjige. Tožniku ni nikoli prepovedal vstopa v njegov del dediščine, ki sploh še ni urejena.

Sodišču očita, da je upoštevalo le tožnikove navedbe, medtem ko od vseh njegovih predloženih dokazov ni upoštevalo nič. Zahteva, da pride sodnica osebno pogledat tožnikov del zapuščine, ki je sam ne uporablja in je tožniku dostopna z odredbo sodišča. Sodišče mora odločati na podlagi dokazov, ne pa na podlagi tožnikovih prepričevanj oz. dejstva, da ima tožnik odvetnika.

Tožniku očita, da ni z njim nikoli poskušal vzpostaviti kontakta osebno, temveč le preko odvetnika ali sodišča. Sam kot upokojenec ne misli niti debatirati o odkupu ali prodaji zapuščinskih deležev. S tožnikovim odvetnikom ... se ni uspel osebno dogovoriti. Sicer pa dogovor o mirni rešitvi spora preko odvetnika zanj ni mirna rešitev. Sodbe ne priznava, ker je nepravična.

5.Tožnik v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev plačila vseh njegovih stroškov postopka tožencu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.V pritožbi zoper sklep toženec navaja, da je bila pritožba oddana na pošti 13. 8. 2024, kar je v 8-dnevnem roku (6. dan), saj je bila obtožba vložena v poštni nabiralnik 8. 8. 2024. Poleg tega je bila obtožba poslana na napačen naslov A., saj stanuje na naslovu B. Pritožbi prilaga dve dokazili.

7.Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

8.Tožnik kot manjšinski solastnik zahteva od toženca kot večinskega solastnika plačilo nadomestila za uporabo njegovega solastniškega deleža v sporni nepremičnini za dva meseca.

9.Vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR, zato gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). V postopku o takšnem sporu se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10.Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. V zvezi s pritožnikovim očitkom, da je sodišče upoštevalo le tožnikove navedbe, njegovih predloženih dokazov pa ne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 2. opombi sodbe pojasnilo, zakaj pri odločanju ni upoštevalo vseh toženčevih vlog. Iz teh pojasnil je razvidno, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo stroga pravila o prekluzijah v sporu majhne vrednosti iz 451. do 453. člena ZPP. Sicer pa je iz obrazložitve sodbe tudi razvidno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih pravočasnih navedb in dokazov obeh strank. Argumentov in dokazov toženca ni prezrlo, saj se je med drugim opredelilo tudi do njegovega nasprotovanja višini tožnikovega solastniškega deleža (glej 14. in 15. točko obrazložitve sodbe), na kar se nanaša večina toženčevih predloženih dokazov. Glede na navedeno tako ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče sprejelo izpodbijano odločitev le na podlagi tožnikovih prepričevanj oz. dejstva, da ima tožnik odvetnika.

11.Pritožbeni zahtevi, naj pride sodnica osebno pogledat tožnikov del zapuščine, ni mogoče ugoditi že zato, ker je prepozna in kot taka nedopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12.Večina pritožbenih razlogov se nanaša na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni upošteven pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti (glej prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločitve vezano na naslednje bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje: - tožnikova solastninska pravica do 1/9 na sporni nepremičnini je bila v zemljiško knjigo vknjižena na podlagi sklepa o dedovanju po pokojni materi obeh pravdnih strank, - celotno nepremičnino vseskozi uporablja toženec, - toženec tožniku preprečuje (so)uporabo nepremičnine, - tožnik si že dlje časa aktivno prizadeva urediti solastniško razmerje s tožencem, - toženec se na tožnikove pozive k ureditvi solastniškega razmerja in k dopustitvi (so)uporabe nepremičnine ni odzval. Te ugotovitve potrjujejo pravilnost materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen od toženca zahtevati plačilo nadomestila za neupravičeno uporabo njegovega 1/9 solastniškega deleža sporne nepremičnine.

13.Sicer pa tudi v hipotetičnem primeru, da bi držalo, da toženec dejansko že dlje časa ne uporablja sporne nepremičnine (kot vztrajno zatrjuje tudi v pritožbi), to ne bi bilo bistveno za zaključek o tožnikovem prikrajšanju. Odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem primeru ne bi mogla biti drugačna. Predmet uporabnine je namreč lahko tudi zgolj potencialna korist, tj. korist, ki bi jo neupravičeni uporabnik (objektivno) lahko dosegel. Tako se uporabnina dolguje že na podlagi dejstva, da je neupravičeni uporabnik onemogočal uporabo stvari, četudi je sam dejansko ni uporabljal.

Glede toženčevega onemogočanja uporabe sporne nepremičnine tožniku v relevantnem obdobju pa v konkretnem primeru ni nobenega dvoma.

14.Zakaj je toženec dolžan tožniku zaradi nezmožnosti uporabe njegovega solastniškega deleža plačati uporabnino v višini dveh tržnih najemnin, je v razlogih sodbe ustrezno pojasnjeno (glej 17. točko obrazložitve). Zato niso pravno pomembne pritožbene navedbe, da toženec od tožnika ni najel nobenega stanovanja, da se tožnik (v prihodnje) lahko vseli v svoj delež ter da toženec ni obogatel, saj nikoli v življenju ni oddajal nobene nepremičnine.

15.Ostali pritožbeni razlogi so za izpodbijano odločitev bodisi pravno nepomembni bodisi jih toženec glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more več uveljavljati.

16.Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih procesnih in materialnopravnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17.Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžan povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo, saj je ta argumentirano odgovoril na njegove pritožbene navedbe v zvezi s sodbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Skupni znesek tožniku priznanih stroškov odgovora na pritožbo znaša 186,66 EUR (gre za stroške sestave odgovora na pritožbo v znesku 250 točk po Tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, povečane za 2 % materialne stroške in 22 % DDV). Te stroške je toženec tožniku dolžan povrniti v roku 15 dni (kot je tožnik zahteval), v primeru zamude pa mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno plačilo.

O pritožbi zoper sklep

18.Odločitev o zavrženju toženčeve druge pritožbe zoper sodbo, to je pritožbe z dne 12. 8. 2024 (na red. št. 33), kot prepozne je sodišče prve stopnje sprejelo po ugotovitvah, da je bila sodba tožencu osebno vročena 30. 5. 2024, drugo pritožbo pa je vložil priporočeno po pošti šele 13. 8. 2024, čeprav bi jo glede na 8-dnevni rok za pritožbo v sporu majhne vrednosti moral vložiti najkasneje do vključno petka, 7. 6. 2024.

Izpodbijana odločitev je pravilna.

19.Podatki spisa ne kažejo na utemeljenost pritožbenih navedb. Iz vročilnic, pripetih k sodnim pisanjem, ni razvidno, da bi bilo sploh katero sodno pisanje v tem postopku tožencu vročeno 8. 8. 2024 (nobena vročitev ni izkazana med 11. 6. 2024, ko mu je bil vročen plačilni nalog za pritožbo, in 9. 9. 2024, ko mu je bil vročen izpodbijani sklep). Poleg tega so bila vsa sodna pisanja v tej zadevi tožencu poslana na naslov za vročanje B., ki ga tudi sam navaja kot pravilen naslov.

20.Pritožbi priloženi dokazili prav tako ne potrjujeta, da bi bila toženčeva pritožba z dne 12. 8. 2024 vložena pravočasno. Iz potrdila o oddaji pošiljke namreč izhaja isti datum priporočene oddaje pošiljke (13. 8. 2024), kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje; iz izpiska o sledenju pošiljk pa ni razvidno, vročitev katere pošiljke, kateremu naslovniku in na katerem naslovu naj bi se sploh izkazovala s tem izpiskom.

21.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih drugih uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

-------------------------------

1Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 55/2023 z dne 22. 11. 2023 v 11. točki obrazložitve.

2Npr. navajanje, kdo in koliko časa je v preteklosti uporabljal sporno nepremičnino ter kdo je posedoval ključe; očitek, da tožnik ni nikoli poskušal vzpostaviti osebnega kontakta s tožencem; pojasnilo, zakaj sam ni pripravljen odkupiti oz. prodati solastniških deležev ter zakaj se ni uspel dogovoriti s tožnikovim nekdanjim odvetnikom; poudarjanje, da ne priznava sodbe.

3Npr. pojasnjevanje, zakaj nasprotuje višini tožnikovega solastniškega deleža oz. zakaj ne priznava sklepa o dedovanju, na podlagi katerega je bil tožnik vpisan kot solastnik sporne nepremičnine, ter zakaj nasprotuje ugotovljeni stanovanjski površini.

4Prvo pritožbo, vloženo 5. 6. 2024 (na red. št. 29), je pritožbeno sodišče zaradi njene pravočasnosti obravnavalo vsebinsko.