Jedro

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo le o dajatvenem delu sklepa o izvršbi, tako da predstavlja zapis v izreku sodbe, po katerem ostane sklep o izvršbi „v celoti v veljavi“, le nenatančno povzemanje, ne predstavlja pa procesne kršitve, za katero se zavzema pritožnica.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 398,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 vzdržalo v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki glavnico 4.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2009 do plačila in 36,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.2009 do plačila; II.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe tožeči stranki povrniti 949,80 EUR stroškov spora, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da je naslovno sodišče v izreku sodbe med drugim zapisalo, da se sklep o izvršbi z dne 25.11.2009 obdrži v celoti v veljavi, s tem pa je odločalo o dajatvenem in dovolitvenem delu sklepa o izvršbi, čeprav v pravdnem postopku sodišče niti ne more odločati o dovolitvenem delu. Torej je odločalo o stvari, o kateri je že pravnomočno razsojeno. Poleg tega sodišče sodbe ni ustrezno obrazložilo, zato je ni mogoče preizkusiti, saj ni navedlo, katera po toženi stranki neprerekana dejstva naj bi se štela za resnična. Neargumentirano sklicevanje sodišča na procesno gradivo po mnenju tožeče stranke (očitno pravilno: tožene stranke) ne more biti dovolj za utemeljitev izreka sodbe. Sodišče je toženi stranki naložilo tudi plačilo 949,80 EUR stroškov pravdnega postopka, vendar pa višine stroškov ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je sodišče odločalo preko postavljenih zahtevkov, saj kolikor je toženi stranki znano, tožeča stranka v predmetni zadevi ni priglasila pravdnih stroškov v takšni višini. Trdi, da nagrada odvetniku ni odmerjena skladno z ZOdvT, pa tudi sodno takso je treba odmeriti skladno z ZST-1. Tako bi nagrada za narok znašala 234 EUR + DDV, nagrada za postopek pa največ 253,50 EUR + DDV. K temu je potrebno prišteti še sodno takso v višini 204 EUR. Skladno s pravilno materialno pravno podlago niti teoretično ni mogoče dobiti zneska pravdnih stroškov, kot ga je izračunalo naslovno sodišče. Sicer se zaradi neobrazloženosti sodbe tožena stranka ne more opredeliti do tega, ali je sodišče tožeči stranki priznalo administrativne stroške v višini 20 EUR, kot jih je priglasila tožeča stranka. Zato le dodaja, da takšnih stroškov ni z ničemer izkazala.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Potem, ko je po oceni izvršilnega sodišča tožena stranka, tedanja dolžnica, zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vložila obrazložen ugovor, je bil 9.12.2009 izdan sklep, s katerim je bil sklep o izvršbi z dne 25.11.2009 razveljavljen le v dovolitvenem delu, predmet sledečega pravdnega postopka je torej bil le del sklepa o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo v predlogu za izvršbo navedene terjatve in stroškov (2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Glede na to je jasno, da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje odločalo le o dajatvenem delu sklepa o izvršbi, tako da predstavlja zapis v izreku sodbe, po katerem ostane sklep o izvršbi „v celoti v veljavi“, le nenatančno povzemanje, ne predstavlja pa procesne kršitve, za katero se zavzema pritožnica.

Res je, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nekoliko ohlapna, vendar pa ne v tolikšni meri, da odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je konkretno navedlo, da je predmet pravde plačilo računa št. 1. Temu je sicer tožena stranka v fazi izvršilnega postopka oporekala, češ da se do njega ne more opredeliti, ker ji ni bil posredovan, vendar pa ni tega storila niti v sledečem pravdnem postopku, ko je tožeča stranka konkretizirala, da temelji na pogodbi in je bil toženi stranki račun posredovan, skupaj s priloženim delovnim nalogom (iz katerega pa izhaja, da je tožeča stranka skladno s pogodbo z dne 29.8.2008 in aneksom št. 1 opravila dela svetovanja v zvezi s prodajo in za vzdrževanje fasade). In ker se glede na določilo 2. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) neprerekana dejstva štejejo za priznana, je navedeno zadoščalo za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje nagrade odvetniku tožeče stranke ni priznalo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), saj mu je iz naslova nagrade priznalo toliko, kot meni tudi tožena stranka, da je pravilno, in sicer: nagrado za narok 234,00 EUR, nagrado za postopek 253,50 EUR, iz naslova materialnih stroškov po tar.št. 6002 pa 20,00 EUR, kar skupaj s sodno takso (204,00 EUR) in neizpodbijanim stroškom iz naslova kilometrine (114,00 EUR) ter DDV, znaša toliko, kot je priznalo sodišče prve stopnje.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo v znesku 398,40 EUR (nagrada za postopek z materialnimi stroški in DDV) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.