Jedro

V pogodbi o zaposlitvi, ki sta sklenila tožnik in tožena stranka za vodilno delovno mesto, je med drugim določeno, da lahko direktor družbe, izhajajoč iz lastniških interesov delničarjev, kadarkoli razreši vodilnega delavca in da je v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga tožnik upravičen do odpravnine v višini najmanj 12 bruto plač v zadnjem mesecu pred razrešitvijo. Citirana določba je jasna, odpravnina v višini 12 plač vodilnemu delavcu pripada le, če je razrešen na podlagi odločitve direktorja brez utemeljenih razlogov, če mu sočasno preneha tudi delovno razmerje. Ni mogoče šteti, da je bil v obravnavanem primeru tožnik razrešen brez utemeljenih razlogov, čeprav mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito izredno odpovedana iz razlogov po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Zlasti ne zato, ker je bilo v sodnem sporu s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je izredna odpoved nezakonita iz formalnih razlogov ? ker je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi, ne pa iz vsebinskih razlogov. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - naložilo toženi stranki, da je dolžna obračunati tožeči stranki pogodbeno kazen zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 18.135,26 EUR bruto, plačati od tako obračunanega zneska predpisane dajatve in ji izplačati neto znesek pogodbene kazni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka); - v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna obračunati bruto znesek 67.623,12 EUR, plačati od tega zneska predpisane dajatve in tožeči stranki izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2009 dalje, do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka); - odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti razliko stroškov sodnega postopka v znesku 1.488,84 EUR (tisoč štiristo oseminosemdeset evrov 84/100), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga v skladu s 333. členom ZPP pritožbo zoper citirano sodbo v II. točki izreka in posledično v III. točki izreka glede odločitve o stroških iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Sodišče je svojo razsodbo o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na denarno terjatev z XVII. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2008, oprlo na splošna pravila civilnega prava, kar je sicer v izhodišču pravilno, ni pa pravilno razvilo svoje pravne argumentacije in logičnega silogizma (izredna odpoved > neutemeljenost > razrešitev > nastanek denarne terjatve) ni razvilo v pravilen sklep, ko je odločilo, da tožnikova denarna terjatev ni utemeljena. Jedro različnih pogledov tožeče stranke na eni strani in sodišča ter tožene stranke na drugi strani je v vprašanju, ali lahko izredno odpoved enačimo z razrešitvijo z delovnega mesta ali ne. To je po mnenju tožeče stranke vprašanje razlage materialnega prava, torej questio iuris. Po mnenju tožeče stranke je izredno odpoved potrebno enačiti z razrešitvijo, vodilni delavec je razrešen, tudi če v zvezi s tem ne prejme posebnega pisnega sklepa, saj izredna odpoved, ki delavcu anulira vodilno delovno mesto (de facto ga razreši!) enako pravno in dejansko učinkuje, kot če bi bil izdan še poseben sklep o razrešitvi.

Sodišče v 24. točki sodbe izpelje jasen sklep: ?Tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka in ne zaradi razrešitve z vodilnega delovnega mesta ?vodja sektorja tehničnih storitev - pomočnik direktorja?, zato tožeča stranka po prepričanju sodišča ni upravičena do odpravnine, pogodbeno dogovorjene v drugem odstavku XVII. točke pogodbe o zaposlitvi. V tem pa je sklepanje sodišča napačno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč vsebovala tudi razrešitev. Tožnik ni mogel ohraniti statusa vodilnega delavca brez podlage v pogodbi o zaposlitvi. Delo na delovnem mestu vodilnega delavca se ne more opravljati brez veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Prav zato je nelogičen in vsebinsko izpraznjen formalizem, da obveznost tožene stranke ni nastala, ker ni bil izdan ustrezen sklep. Mogoča je razrešitev brez odpovedi, ni pa mogoča odpoved brez razrešitve. Odpoved vselej zajema razrešitev. Stranki sta v pogodbo vnesli pojem razrešitve prav zaradi njenega širšega dometa, ker pokriva tako situacijo, ko je obenem podana odpoved pogodbe o zaposlitvi in ko ta ni podana. Torišče norme (zaveze) je torej v neutemeljenih razlogih prenehanja dela na delovnem mestu vodilnega delavca, ne glede na to, ali je vzrok za to neutemeljena odpoved pogodbe o zaposlitvi ali pa razrešitev iz neutemeljenih razlogov. Tožeča stranka predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pritožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v II. točki izreka in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno spremembo v III. točki izreka sodbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Tožeča stranka v pritožbi ponuja pravno naziranje, da je razrešitev mogoča brez odpovedi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko odpoved pogodbe o zaposlitvi vselej nujno zajema tudi razrešitev, kar pomeni, da zatrjuje, da je mogoče izredno odpoved enačiti z razrešitvijo z delovnega mesta. Dejstvo, ki je v predmetni zadevi bistveno, pa je, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi (nezakonite) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi razrešitve z vodilnega delovnega mesta ?vodja sektorja tehničnih storitev?. Tako je napačno pravno stališče tožeče stranke, da je tožeča stranka upravičena do odpravnine, ker odpoved pogodbe o zaposlitvi brez razrešitve s položaja vodilnega delavca ni mogoča. Pogodbeni namen pravdnih strank pri določilu o odpravnini prav gotovo ni bil takšen, da bi bila tožeča stranka v vsakem primeru upravičena do odpravnine, v kolikor bi tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi (iz kakršnegakoli razloga - utemeljenega ali neutemeljenega). Bistveni del pri določenem institutu odpravnine v zvezi z razrešitvijo vodilnega delavca sta določbi 2. in 3. odstavka XVII. člena pogodbe o zaposlitvi. V obravnavani zadevi je bistveno, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi (neutemeljene) razrešitve z vodilnega delovnega mesta (takšno dejansko stanje je torej urejal 2. odstavek XVII. člena pogodbe o zaposlitvi), temveč iz razloga (nezakonite) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka. Zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa so za toženo stranko nastopile posledice, kot je zahtevek tožeče stranke iz naslova plačila odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi plačila pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne pa tudi plačilo odpravnine, do katere bi bila tožeča stranka upravičena, v kolikor bi jo tožena stranka brez razlogov razrešila s položaja vodilnega delavca in v kolikor bi ji prav vsled neutemeljene razrešitve s položaja vodilnega delavca prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (navedeno ureja 2. odstavek XVII. člena pogodbe o zaposlitvi). Tožeča stranka torej ni bila razrešena kot vodilni delavec in ji iz tega razloga (ali morebiti iz razloga nesposobnosti zaradi predhodne razrešitve) ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Prav vseh zahtevkov (torej odškodnine, pogodbene kazni ter še odpravnine) prav gotovo ni mogoče kumulirati. V primeru, da bi bila tožeča stranka razrešena z vodilnega delovnega mesta, bi prejela pogodbeno določeno odpravnino, ne bi pa ji pripadala pogodbena kazen zaradi nezakonite pogodbene odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter odškodnina, kot nadomestek za reintegracijo (saj za navedeno ne bi obstajal temelj). Na podlagi navedenega tožena stranka sodišču predlaga, da zavrne pritožbo tožeče stranke ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožene stranke, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku paricijskega roka 8 dni do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti.

6. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine, ki jo je v tem sporu uveljavljal tožnik zaradi razrešitve z vodilnega delovnega mesta ?vodja tehničnih storitev ? pomočnik direktorja?. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so naslednja: - tožnik in tožena stranka sta 1. 9. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi za vodilno delovno mesto ?vodja sektorja tehničnih storitev ? pomočnik direktorja?; - v navedeni pogodbi o zaposlitvi je bilo ugotovljeno, da ima tožnik pri toženi stranki že sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, kar se s pogodbo ne spreminja (I. točka pogodbe); - v II. točki pogodbe o zaposlitvi je določeno, da bo tožnik nastopil delo z dnem 1. 9. 2008, z mandatom do 1. 8. 2013, to je za določen čas, za čas trajanja mandata uprave ? direktorja družbe g. A.A. in da v primeru predčasnega prenehanja mandata direktorja družbe preneha mandat tudi tožniku, v tem primeru pa mu pripada odpravnina v višini dvanajstkratnika njegove zadnje mesečne bruto plače pred prenehanjem mandata, razen če mu delodajalec ponudi nadaljevanje mandata za vodilno delovno mesto; - v XVII. točki pogodbe pa je določeno, da lahko direktor družbe, izhajajoč iz lastniških interesov delničarjev, kadarkoli razreši vodilnega delavca in da je v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga tožnik upravičen do odpravnine v višini najmanj 12 bruto plač v zadnjem mesecu pred razrešitvijo. V primeru, da je razrešen brez utemeljenih razlogov in ostane v delovnem razmerju, pa je upravičen do prejemanja plače v enaki višini, kot mu je bila izplačana v obdobju zadnjih treh mesecev pred razrešitvijo še za čas treh mesecev; - tožniku je bila 5. 10. 2009 s strani tožene stranke podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in kršitve, ki naj bi imela znake kaznivega dejanja. S sodbo opr. št. Pd 798/2011 z dne 19. 6. 2012 je sodišče prve stopnje razveljavilo navedeno izredno odpoved kot nezakonito in odločilo, da pogodba o zaposlitvi tožniku preneha zaradi sodne razveze z dnem odločitve sodišča, tožniku pa prisodilo odškodnino zaradi sodne razveze v znesku 60.451,80 EUR. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 886/2012 z dne 19. 10. 2012 prisojeno odškodnino znižalo na 42.316,26 EUR, v ostalem pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. VIII Ips 8/2013 z dne 14. 5. 2013 zavrnilo revizijo tožene stranke zoper pravnomočno sodbo.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine oprlo na pravilno pravno podlago oziroma razlago pogodbenih določb, zlasti tistih, ki urejajo položaj vodilnega delavca po razrešitvi. Zavzelo je stališče, da tožnik, ki mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti in zaradi kršitve, ki naj bi imela znake kaznivega dejanja, ni bil razrešen kot vodilni delavec brez utemeljenih razlogov. Iz tega razloga ni upravičen do odpravnine po citirani določbi XVII. člena pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbi, da je mogoča razrešitev brez odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da odpoved pogodbe o zaposlitvi vedno zajema tudi razrešitev. Vendar pa je zmotna razlaga tožeče stranke, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče enačiti z razrešitvijo z (vodilnega) delovnega mesta, oziroma da nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi sama po sebi predstavlja ?razrešitev brez utemeljenega razloga?, zaradi česar naj bi bil tožnik upravičen do vtoževane odpravnine. Določba XVII. člena pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere tožnik uveljavlja svoj tožbeni zahtevek, je povsem jasna ? odpravnina v višini 12 plač vodilnemu delavcu pripada le, če je razrešen na podlagi odločitve direktorja brez utemeljenih razlogov, če mu sočasno preneha tudi delovno razmerje. Ni mogoče šteti, da je bil v obravnavanem primeru tožnik razrešen brez utemeljenih razlogov, čeprav mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito izredno odpovedana iz razlogov po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Zlasti ne zato, ker je bilo v sodnem sporu s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je izredna odpoved nezakonita iz formalnih razlogov ? ker je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi, ne pa iz vsebinskih razlogov. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama, ko je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zaradi razrešitve zavrnilo.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP).