Jedro

Oškodovancu sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za njegove konkretne duševne bolečine zaradi njegovega konkretnega zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - delno razveljavi glede zavrnitve tožbenega zahtevka za 600.000,00 SIT (odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti) ter plačila pravdnih stroškov v višini 45.098,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 1999 dalje, in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - delno spremeni tako, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki še nadaljnjih 50.000,00 SIT (odškodnine za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 1999 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V preostalem, še izpodbijanem obsegu, se sodba sodišča prve stopnje potrdi in se pritožba v tem delu zavrne kot neutemeljena. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je toženi stranki obsodilo na nerazdelno plačilo 800.000,00 SIT in pravdnih stroškov v višini 45.098,40 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 1999 dalje do plačila. V presežku za 1,050.000,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Z neizpodbijanim sklepom je tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks.

Po presoji prvega sodišča znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 450.000,00 SIT (od zahtevanih 800.000,00 SIT), za strah 50.000,00 SIT (od zahtevanih 150.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 300.000,00 SIT (od zahtevanih 900.000,00 SIT).

Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu zahtevku in povrnitvijo pravdnih stroškov. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Toženi stranki pritožbenega odgovora nista podali.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novega zakona.

Kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), v pravdi ni bilo.

Predmet pritožbenega preizkušanja je izpodbijani zavrnilni del sodbe, s katerim prvo sodišče ni v celoti ugodilo zahtevku na plačilo pravične denarne odškodnine za negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi škodnega dogodka (delovna nezgoda).

Ugotovljenega obsega škode pritožba niti ne izpodbija, spušča se le v odmero pravične denarne odškodnine. Materialnopravno izhodišče obravnavanih pritožbenih trditev je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem oškodovancu pripada taka denarna odškodnina za pravno priznane oblike negmotne škode, ki naj mu omogoči satisfakcijo.

Da bi prisojena denarna odškodnina ustrezala pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, mora sodišče ob odločanju o njej upoštevati tako stopnjo bolečin in njihovo trajanje kot tud pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče, ob odločanju o konkretni vsebini pravnega standarda pravične odškodnine, ne more. Le tako se lahko skozi prisojeni znesek namreč izrazi pomen in namen odškodnine za negmotno škodo.

V škodnem dogodku je tožnik utrpel odrgnino tretjega do petega prsta desne roke, prelom srednje falange sredinca desne roke ter prelom ungvikularnega nastavka desnega mezinca.

Iz prvostopnih ugotovitev glede telesnih bolečin in neugodnosti izhaja, da je tožnik trpel bolečine, prikazane strnjeno, v obdobju en mesec, dvanajst dni in dve uri. Zdravljenje so spremljale tudi neugodnosti (operativni poseg v lokalni anesteziji, 4 x pregledi, 1 x rtg slikanje, nošenje opornice tri tedne, 18 x fizikalna terapija in stalež v trajanju treh mesecev).

Ob upoštevanju ugotovljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter dejstva, da je bil tožnik ob nastanku škode star 43 let, je prvo sodišče s prisojo zneska 450.000,00 SIT odmerilo tožniku odškodnino povsem v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR. Prisojo višje odškodnine ne opravičuje niti pritožbeno izpostavljen operativni poseg niti trajanje bolniškega staleža. Intenzivnost bolečin namreč ni bila tako močna, trajanje pretrpljenih telesnih bolečin pa je bilo razmeroma kratkotrajno.

V tem delu, glede zavrnjenih 350.000,00 SIT, je bilo tako pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani zavrnilni del (368. člen ZPP).

Tožnik je utrpel primarni strah in sekundarni strah v trajanju enega meseca. Pritožbeno izpostavljene okoliščine delovne nezgode (zrušenje premoga s stropa v jami) kot tudi lokacija poškodbe, nošnja Boehlerjeve opornice in strah pred izgubo prstov, opravičujejo prisojo za 50.000,00 SIT višje denarne satisfakcije, torej za skupno 100.000,00 SIT odškodnine za to obliko negmotne škode.

Pritožbi je bilo potrebno v tem delu ugoditi tako, da se zaradi pravilne uporabe materialnega prava prisojena odškodnina poviša za 50.000,00 SIT (4. točka 373. člena ZPP). V delu, s katerim pritožba zahteva prisojo nadaljnjih 50.000,00 SIT, pa je bilo pritožbo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani prvostopni del sodbe (368. člen ZPP).

Pritožbi je nadalje priznati uspeh tudi v delu, s katerim izpodbija zavrnjenih 600.000,00 SIT denarne odškodnine za negmotno škodo, nastalo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvo sodišče namreč ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, katerih ugotovitev zahteva pravno upoštevni materialni predpis.

Ugotovilo je le objektivne posledice škodnega dogodka in tako ni upoštevalo zahteve zakonodajalca po individualizirani odmeri denarne odškodnine.

Oškodovancu sodišče prisodi pravično denarno odškodnino za njegove konkretne duševne bolečine zaradi njegovega konkretnega zmanjšanja njegove življenske aktivnosti. To pomeni, da prizadetosti, ki jih je sodišče zaenkrat ugotovilo, ne pomenijo same po sebi temelj za prisojo odškodnine. Sodišče mora natančno oceniti, kaj so določene aktivnosti, katerih obstoj se tudi pritožbeno zatrjuje, pomenile tožniku pred škodnim dogodkom in kaj bi mu pomenile še vnaprej, če škodnega dogodka ne bi bilo.

V tem delu je bilo zato potrebno sodbo sodišča prve stopnje glede izpodbijanega zavrnjenega zneska v višini 600.000,00 SIT razveljaviti, ter zaradi ugotovitve novih dejstev in izvedbe novih dokazov, potrebnih za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, zadevo vrniti v novo sojenje (3. odstavek 370. člena ZPP).

Pravdni stroški so stranska terjatev, katerih usoda je odvisna od odločitve o glavnem zahtevku. Zato je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških.

V novem sojenju bo moralo prvo sodišče tako odločiti o delu zahtevka, ki se nanaša na odškodnino za negmotno škodo zaradi pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. V ta namen bo moralo sodišče glede obsega škode ponovno zaslišati tožnika in skrbno oceniti izvedeniško mnenje. Pri morebitni prisoji odškodnine pa bo moralo upoštevati (revalorizirani) pravnomočno prisojeni del odškodnine za to obliko negmotne škode.

Pritožbeno sodišče je glede na delno razveljavitev izpodbijane sodbe pridržalo odločitev o stroških v zvezi z obravnavano pritožbo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 166. člena ZPP).