Jedro

Obrazložitev, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno od toženke pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, ni obvezna sestavina odpovedi. To pomeni, da odpoved ni nezakonita, če te obrazložitve nima. Zadošča, da toženka obstoj navedenih okoliščin dokaže v sodnem postopku.

Toženki v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče očitati, da ni storila vsega, da bi tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor.

Izrek

Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 8. 2019, zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 8. 2019 (točka I/1 izreka), za ugotovitev trajanja delovnega razmerja, priznanje delovne dobe in drugih pravic iz tega razmerja do dneva zaposlitve pri drugem delodajalcu (točke I/2, I/3 in I/4 izreka) ter za plačilo variabilnega dela plače v bruto znesku 63.513,62 EUR za obdobje od januarja 2019 do februarja 2020 (točka I/5 izreka). Zavrnilo je podredni zahtevek za priznanje delovne dobe in drugih pravic iz delovnega razmerja za čas od dneva zaposlitve pri drugem delodajalcu do odločitve sodišča prve stopnje (točka II izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka o prenehanju delovnega razmerja, in da mora tožnik povrniti toženi stranki vse stroške postopka, ki se nanaša na izplačilo variabilnega dela plače (točka III izreka).

2. V tej zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje že odločalo. S sodbo Pdp 498/2021 z dne 19. 10. 2021 je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo v točki I/1 izreka tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S sklepom pa je delno razveljavilo izpodbijani del sodbe v točkah I/2, I/3, I/4, II in III izreka (razen glede odločitve v prvem odstavku te točke o stroških tožene stranke) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu, glede zavrnitve zahtevka za plačilo variabilnega dela plače, je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu (točka I/5 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na revizijo toženke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom VIII Ips 14/2022 z dne 13. 9. 2022 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča v točki I/1 izreka glede ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zadevo v tem delu vrnilo temu sodišču v novo odločanje, da presodi še pritožbene navedbe glede pravočasnosti odpovedi in obstoja odpovednega razloga. Odločitev o stroških odgovora na revizijo je pridržalo za končno odločbo. Predmet ponovnega sojenja v tem pritožbenem postopku je torej pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podana kršitev načela neposrednosti, ker je sodišče prve stopnje glavno obravnavo zaključilo že 19. 3. 2021, odločilo pa šele na seji senata 9. 6. 2021. Sodišče je v celoti sledilo navedbam toženke, zato se tožniku vzbuja dvom v nepristranskost sojenja. Pred sodiščem je toženka širila razloge iz utemeljitve odpovedi, na te razloge pa je sodišče oprlo svojo odločitev. Toženka v odpovedi ni navedla, da je imel tožnik namen po pridobitvi bonusa in da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno od nje pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Iz odpovedi ne izhaja namen tožnika, da se izjava uporabi kot prava listina. Ker sodišče ni upoštevalo, da toženka ni substancirano prerekala tožnikovih navedb o nedopustni razširitvi utemeljitve izredne odpovedi, je kršilo 214. člen ZPP. Tožnik se ni izmikal vročitvi pisnega vabila na zagovor. O tem ni bil prepričan niti takratni zakoniti zastopnik toženke. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je vedel za vročanje, ker je predstavnik sveta delavcev poslal sporočilo po elektronski poti zakonitemu zastopniku toženke. Z detektivom se ni pogovarjal in od njega ni prejel SMS sporočila. Detektiv ni pustil nobenega obvestila o vročanju v poštnem predalčniku. Dostopa do službene elektronske pošte tožnik ni imel, saj mu je toženka z odredbo odvzela službena komunikacijska sredstva. Toženke ni bil dolžan obveščati, kje se je nahajal, ker mu je prepovedala opravljanje dela oziroma dostop do delovnega mesta. Na neformalnem sestanku, dne 29. 7. 2019 v prostorih toženke, mu ni nihče omenil možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ni vedel, da sledi postopek izredne odpovedi, ker je to v nasprotju z vsebino sestanka, na katerem mu je bila predstavljena le možnost sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pred iztekom roka za sprejem je prevzel pisno seznanitev na pošti, toženka pa je že dan prej odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Toženka je podala izredno odpoved, preden je bil pisno seznanjen z očitanimi kršitvami. Ker mu je toženka pisno seznanitev vročila šele 19. dan od domnevnega datuma ugotovitve odpovednega razloga, mu ni omogočila zagovora. Glede na navedeno je zmotna presoja sodišča, da se je izmikal vročitvi. Toženka bi mu morala 29. 7. 2019 vročiti pisno seznanitev v delovnih prostorih. Tudi izredno odpoved bi mu morala vročiti osebno v prostorih in je ne pošiljati po pošti. Gre za sodbo presenečenja, ker sodišče ni upoštevalo priznanega dejstva toženke v odgovoru na tožbo, da je bil A. A. pooblaščenec tožnika. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da preostali čas za podajo odpovedi (12 dni) zadošča za utemeljeno pričakovanje toženke, da se bo seznanil s pisanjem. Takšno stališče delodajalcu omogoča, da odlaša z vročanjem pisne obdolžitve do izteka roka za podajo odpovedi. Pisanje je dvignil 12. dan po prvem poskusu vročitve, zato ni izgubil pravice do zagovora. Za opustitev izvedbe zagovora je odgovorna toženka. Izredna odpoved ni podana pravočasno, ker kršitev nima znakov kaznivega dejanja. Tožnik ni mogel izoblikovati naklepa za kaznivo dejanje, saj mu ni bila znana vsebina pogodb med udeleženci (toženko, B. in C.). Izjava tožnika ni pravno zavezujoča, ker ni bil zakoniti zastopnik toženke. Iz izjave ne izhaja, da je podana v imenu kakšne druge osebe, zato ni znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin. Ker je bil namen tožnika le v neformalni potrditvi dejanskega stanja, predstavljenega na sestankih in delavnicah, ni subjektivnega znaka kaznivega dejanja. Toženka ni dokazala obstoja pisnega poročila o seznanitvi poslovodstva s kršitvijo. Navedeno pomeni, da je toženka ugotovila odpovedni razlog že pred 11. 7. 2019. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo obvezne direktive D. D. oziroma službe LCIO poslovodstvu toženke, naj se tožniku izredno odpove pogodba o zaposlitvi. Poslovodstvo toženke ni imelo pravice samostojnega odločanja. Zaradi izjave tožnika ni nikomur nastala škoda, kar je razvidno iz sporazuma med strankami tripartitnega razmerja in nadaljnjega medsebojnega sodelovanja. Intenziteta kršitve ne upravičuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato gre za nesorazmerni ukrep toženke.

4. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek kršitev načela neposrednosti, ker je sodišče zaključilo glavno obravnavo 19. 3. 2021, odločilo pa šele na seji senata 9. 6. 2021. Načelo neposrednosti terja, da sodišče zaznava naravo in vsebino dokaznih sredstev in da nato isto sodišče na tej podlagi tudi sprejme dokazno oceno in odločitev v zadevi. V obravnavanem primeru je bilo zadoščeno temu načelu, saj je odločitev sprejel isti senat, pred katerim je bil opravljen narok, na katerem so bili izvedeni dokazi. Nezadovoljstvo tožnika z odločitvijo in materialnopravnimi razlogi zanjo samo po sebi ne more predstavljati razumnega razloga za utemeljeno vzbujanje dvoma v nepristranskost sodišča. 8. Sodišče prve stopnje naj bi storilo bistveno kršitev 214. člena ZPP, ker ni upoštevalo, da toženka ni substancirano prerekala tožnikovih navedb o nedopustni razširitvi utemeljitve izredne odpovedi, zaradi česar bi sodišče neprerekana dejstva moralo šteti za priznana. Navedbe tožnika se nanašajo na pravno naziranje glede obrazloženosti odpovednega razloga, ne na dejstva. Zato ni mogoče slediti njegovemu pritožbenemu predlogu, da pritožbeno sodišče zaradi nesubstanciranega prerekanja toženke šteje kot priznano nedopustno širjenje odpovednega razloga.

9. Po drugem odstavku 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obrazložitev, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno od toženke pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, ni obvezna sestavina odpovedi, kar izhaja iz navedene določbe. To pomeni, da odpoved ni nezakonita, če te obrazložitve nima. Zadošča, da toženka obstoj navedenih okoliščin dokaže v sodnem postopku.

10. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu izvršnega prodajnega predstavnika. Dne 14. 6. 2019 mu je toženka vročila odredbo o prenehanju dela ter zasegla računalnik. Izvedla je interno preiskavo o kršitvi, z rezultati katere se je seznanila 11. 7. 2019. Tožniku je na sestanku 29. 7. 2019 predlagala sporazumno prenehanje delovnega razmerja in ga opozorila, da bodo v nasprotnem primeru sprožene nadaljnje aktivnosti. Istega dne je toženka tožniku poskušala vročiti pisno seznanitev z očitano kršitvijo in vabilo na zagovor, ki naj bi potekal dne 5. 8. 2019. Tožnik je 31. 7. 2019 toženki posredoval potrdilo o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni, po lastni izpovedi pa se je od 29. 7. 2019 dalje nahajal v E., torej izven naslova svojega prebivališča, o čemer toženke ni obvestil. Zagovora na datum 5. 8. 2019 se ni udeležil, zato je toženka tega dne ponovno poskušala z vročanjem pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in vabilom na nov zagovor, določen za dan 9. 8. 2019. Tožnik se zagovora tudi na ta dan ni udeležil, toženka mu je istega dne podala izredno odpoved o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta mu je bila s fikcijo osebne vročitve vročena 27. 8. 2019. 11. ZDR-1 v 85. členu ne določa načina pisne seznanitve s kršitvami in vročitve vabila na zagovor, zato je izbira načina prepuščena delodajalcu. Toženka tožniku pisanja (pisno seznanitev z očitano kršitvijo in vabilom na zagovor) ni vročala samo s priporočeno pošiljko, ampak je večkrat poskusila tudi z drugimi načini vročanja, in sicer dvakrat po elektronski pošti, šestkrat pa preko pooblaščenega vročevalca – detektiva. Vročanje na ta način ni bilo uspešno, saj mu na naslovu tožnika nihče ni odprl vrat, po lastni izpovedi pa se tožnik od 29. 7. 2019 do 10. 8. 2019 sploh ni nahajal doma, pač pa v E., o čemer toženke ni obvestil. Toženka je dvakrat poskušala tudi z vročanjem na elektronski naslov tožnika, ki ga je ta predhodno uporabljal za komunikacijo s toženko, vendar v tem sporu ni uspela dokazati, da se je tožnik s pisanji, vročenimi na ta način, tudi seznanil. 12. Glede na to, da toženka ni bila seznanjena z dejstvom, da se je tožnik v spornem obdobju nahajal v E. in glede na kratek prekluzivni rok za podajo odpovedi, toženki v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče očitati, da ni storila vsega, da bi tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor. Zato je Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu VIII Ips 14/2022 presodilo, da v obravnavanem primeru obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. 13. Vročitev odpovedi ureja ZDR-1 v 88. členu, in sicer tako, da se praviloma vroča osebno delavcu v prostorih delodajalca. Vročanje po pošti je sicer določeno kot izjema, torej takrat, ko osebna vročitev v prostorih delodajalca ni mogoča. Toženka je vročala odpoved z dne 9. 8. 2019 na naslov prebivališča tožnika, ker je bil v bolniškem staležu od 31. 7. 2019 dalje. Ker ZDR-1 vročitve odpovedi po pošti v takem primeru ne izključuje, tožnik pa je po dne 27. 8. 2019 opravljeni vročitvi pravočasno uveljavljal sodno varstvo, s čimer je bil dosežen tudi namen osebnega vročanja, so neutemeljene pritožbene navedbe o nepravilni vročitvi odpovedi.

14. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjska sodba predstavlja sodbo presenečenja, ker sodišče ni upoštevalo priznanega dejstva toženke v odgovoru na tožbo, da je bil A. A. pooblaščenec tožnika. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pri presoji pravnega statusa A. A. ne gre za ugotavljanje dejstva, temveč za obravnavo pravnega vprašanja. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni dejanski in pravni podlagi, na katero se nobena od strank ni sklicevala, obenem pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Tožnik ne pojasni, katera naj bi bila tista pravna ali dejanska podlaga, ki jo je sodišče uporabilo, pa nanjo ni mogel računati. Očitno tožnik ni zadovoljen s pravnimi razlogi sodišča o neobstoju pooblastilnega razmerja med tožnikom in A. A., vendar pa takšno nezadovoljstvo ne pomeni, da je sodišče odločilo na presenetljivi podlagi.

15. Toženka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je 24. 9. 2018 eni od ključnih strank posredoval pisno izjavo, s katero je v njenem imenu podal vrsto zavez, med drugim: da se bo podatkovni center (HEC data server) nahajal na območju EU, da ima stranka pravico prenehati uporabljati F. v primeru tehničnih ali poslovnih razlogov, da lahko stranka uporablja vso licencirano G. programsko opremo, kupljeno skupaj s storitvami podpore in vzdrževanja, skladno s pogoji, ki so veljali pred sklenitvijo pogodbe za uporabo strežnika F., v primeru, da bi se odločili prenehati uporabljati ta strežnik/oblak. S tem naj bi bistveno presegel pojasnila oziroma pisne informacije, ki so že bile dane stranki. Zaveze, ki jih je izjava vsebovala, so presegle pogodbene obveznosti s certificiranim G. partnerjem za zadevno stranko.

16. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da je objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šest mesecev od nastanka razloga, razen v primeru, če ima delavčeva kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja. V takšnem primeru je objektivni rok izjemoma daljši, in sicer traja ves čas, ko je možen kazenski pregon. Ker je toženka očitala tožniku kršitev z znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretji alineji prvega odstavka 252. člena v zvezi s prvim odstavkom 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 50/2012 in nasl.), ki jih je toženka v sodnem postopku tudi dokazala, je sodišče pravilno upoštevalo daljši objektivni rok za podajo odpovedi. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je potekel šest mesečni objektivni rok za podajo odpovedi.

17. V primeru, ko je odpoved podana zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele, ko se delodajalec seznani s potekom dogodka, na podlagi katerega lahko ugotovi obstoj vseh znakov kaznivega dejanja, in odgovorno osebo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je 30-dnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 začel teči od ustnega sestanka 11. 7. 2019 (prim. tudi opombo št. 2 razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS). Takrat se je poslovodstvo toženke po konferenčnem klicu seznanilo z rezultatom interne preiskave, da sporna izjava tožnika ne ustreza standardnim pogodbam korporacije G. in da tožnik ni bil pooblaščen za njen podpis.

18. Po prepričanju tožnika naj bi se toženka že pred navedenim datumom seznanila z okoliščinami ravnanja tožnika, kar naj bi izhajalo iz listinske dokumentacije. Vendar pa je toženka s predložitvijo pisne izjave D. D. in njegovo izpovedjo ter izpovedjo takratnega direktorja H. H. dokazala, da je 11. 7. 2019 ugotovila obstoj razloga za izredno odpoved. Iz izjave D. D. izhaja, da se upravi praviloma ne pošilja pisnih dokumentov, saj so pogosto zaupni in vsebujejo veliko podrobnosti o delavcu, ki se uprave ne tičejo, zato različne navedbe toženke o pisnosti oziroma ustnosti seznanitve v vlogah tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vzbujajo dvoma o tem, kdaj je bila z ugotovitvami dejansko seznanjena. Do sestanka 11. 7. 2019 poslovodstvo toženke torej še ni moglo vedeti, da je bila pri poslani izjavi podana kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja, in da je zanjo odgovoren tožnik. Drugačne pritožbene navedbe v smeri, da datum ugotovitve odpovednega razloga nima podlage v izvedenih dokazih, niso utemeljene.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zavezujočem priporočilu priče D. D. oziroma službe za skladnost z zakonodajo in integriteto (LCIO) poslovodstvu toženke, naj se tožniku odpove pogodba o zaposlitvi. Po pravilni presoji sodišča je navedena priča v telefonskem klicu 11. 7. 2019 poslovodstvu izdal pravno nezavezujoče priporočilo o odpovedi pogodbe zaposlitvi tožniku. Iz internega akta - okvirni postopek LCIO izhaja, da služba pripravi poročilo z vidika skladnosti in upravljanja s posledicami neskladnega ravnanja in da je potrebno, če pride do izpodbijanja tega priporočila, zadevo posredovati članom uprave, ki odločijo o ustreznem ukrepu. Poslovodstvo toženke je imelo možnost, da ne sledi priporočilu oziroma da samo sprejme drugačno odločitev. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi se je takratni direktor toženke samostojno odločil, potem ko je tožniku predhodno na sestanku 29. 7. 2019 predlagal sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je odpoved pravočasna in to tudi ustrezno obrazložilo.

20. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je kršitev delovne obveznosti oziroma internih pravil, ki jo je toženka očitala tožniku, imela vse znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 251. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 252. člena KZ-1. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Po 3. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 je ponarejanje listin podano v primeru, če storilec izda listino v imenu kakšne osebe brez njenega pooblastila ali v imenu osebe, ki je ni. Tožnik je v imenu toženke na listini zapisal izjavo, za katero ni pridobil predhodnega soglasja ali pooblastila toženke, nato pa tako pisno izjavo uporabil in posredoval končnemu uporabniku, pri čemer je ravnal kot zaposleni toženke - pri tem je predstavljal toženko, dejansko pooblastilo za podajo takšne pisne izjave pa ni obstajalo. Ne drži navedba tožnika, da iz listine ne izhaja, da je ta podana v imenu druge osebe. Vsebina sporne listine je oblikovana tako, da kaže na obstoj pooblastila tožniku s strani toženke, saj iz izjave izhaja, da je dana v imenu toženke, ker ima logotip toženke, na dnu dokumenta pa je odtisnjen njen pečat. 21. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti navedene okoliščine in dejstva, iz katerih izhaja namen tožnika, da se listina uporabi kot prava, ali na podlagi katerih je mogoče sklepati na njegov obstoj. Ni odločilnega pomena, ali je delodajalec v odpovedi navedel formalne znake določenega kaznivega dejanja, pač pa je odločilnega pomena, kako je opisal okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje odpovedni razlog. Okoliščine in dejstva morajo biti opisani tako, da omogočajo sklep, ali in kateri znaki kaznivega dejanja so podani. To v konkretnem primeru pomeni, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo tožniku izrecno očitano, da je ravnal z namenom, kot to navaja pritožba, pač pa je odločilnega pomena, ali to vendarle dovolj jasno izhaja iz opisa okoliščin in dejstev o njegovem ravnanju, oziroma ali ta opis omogoča takšno sklepanje. Za obstoj kršitve z znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi tožnik dosegel namen, ki ga je z uporabo izjave zasledoval, in da bi morale toženki nastati konkretne posledice.

22. Zmoten je pritožbeni očitek, da tožnik ni mogel izoblikovati naklepa za kaznivo dejanje. Tožnik je kot skrbnik za stranko C. (v nadaljevanju: C.) pri toženki tudi po prepričanju sodišča očitano dejanje ponareditve listine storil z namenom, da bo C. izjavo uporabil kot zagotovilo in na njegovi podlagi sklenil posel. Izpovedal je, da je na prošnjo C. dal izjavo, ker je toženka dve leti zamujala z dobavo in se mu je zdelo korektno ter v duhu dobrega sodelovanja dati tako izjavo, saj da so pri C. samo hoteli imeti potrdilo s strani toženke, da lahko uporabljajo obstoječe licence. Iz navedenega izhaja, da je tožnik sam presodil, da je C. upravičen do zavez toženke iz sporne izjave. Prvostopenjsko sodišče je zaključek o naklepnem ravnanju pravilno utemeljilo z vsebino navedenega izvršitvenega dejanja tožnika, ki dvoma v naklep ne poraja.

23. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča, da izjava tožnika je imela ključen vpliv za izvedbo celotnega posla, pri katerem je toženka (sicer preko posrednika) C. skušala zagotoviti prenos na HEC sistem. Toženka s tožnikovo izjavo do C. res ni bila pravno zavezana, glede na to, da je ni naknadno odobrila. Vendar to ne pomeni, da tožnik ni prekoračil pooblastil. Tožnik ni bil zakoniti zastopnik toženke niti v njenem imenu pooblaščen za podpisovanje pogodb v pravnem prometu oziroma dajanje izjav, s katerimi bi nastale kakršnekoli obveznosti ali obljube toženke. Posledično so nerelevantni očitki tožnika, da ni bil seznanjen s pogodbama, ki sta bili sklenjeni najprej med toženko in posrednikom ter nato med posrednikom in končnim uporabnikom. Z izjavo je tožnik povzročil, da je končni uporabnik pri nadaljnjih pogajanjih za izpeljavo posla uveljavljal večje zaveze toženke, kot jih je sicer prvotno določila v pogodbi z družbo B. Pravilno je sodišče zaključilo, da je tožnik kršil interna pravila toženke, ki podajanje takšnih zavez izrecno prepovedujejo.

24. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljeni kršitvi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je dokazan odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Ni utemeljen očitek, da je bil ukrep izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nesorazmeren z ugotovljeno kršitvijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženki glavni skrbnik C. Zaradi ravnanja tožnika je bila toženka dalj časa poslovno izpostavljena in je trpel njen ugled na trgu. Posledično je toženka izgubila zaupanje v tožnikovo delo. Pogajanja za sanacijo ravnanja tožnika so potekala vse do 2020. Dejstvo, da po sklenitvi tripartitnega sporazuma nobena od vpletenih strank nima zahtevkov in da se medsebojno sodelovanje nadaljuje, ne pretehta navedenih okoliščin, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

25. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi.

26. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).