Jedro

Pritožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za tožbo zoper odločitev o denacionalizaciji iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, saj je bila navedena odločba odpravljena in vrnjena toženki v ponoven postopek, kar med strankami ni sporno. Pritožnik si zato svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, tudi če bi sodišče vsebinsko odločalo o njegovi tožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper 2. in 3. točko izreka odločbe tožene stranke št. 4904-3/2008-MOP/201 z dne 17. 5. 2017. V izpodbijanih točkah izreka odločbe v zadevi denacionalizacije je tožena stranka kot drugostopenjski organ odločila o priznanju odškodnine v obveznicah v višini 631.364,41 EUR, ki jo je dolžan izpolniti zavezanec A. A., d. d. upravičencu iz te odločbe (2. točka izreka izpodbijane odločbe) in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine v višini odškodnine 132.639,58 EUR (3. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Sodišče prve stopnje je v razlogih svojega sklepa navedlo, da je izpodbijana odločba tožene stranke v navedenih delih odpravljena s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Ljubljani, I U 1214/2017 z dne 5. 2. 2019, ki je postala pravnomočna, pri čemer je tožnik sodeloval tudi v navedenem sodnem postopku. Sodišče zato ne more o vsebinsko isti zadevi ponovno odločati, z odpravo odločbe pa je nastopilo pravno stanje, ko o zadevi še ni odločeno. Ker je bila izpodbijana odločba v delih, ki jih tožnik izpodbija s tožbo že odpravljena, je sodišče ne more odpraviti še enkrat, kar pomeni, da je vzpostavljeno stanje, kot da odločba ni bila izdana. Glede na navedeno tožnik ne izkazuje več pravne koristi za tožbo, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka in je bilo zato njegovo tožbo treba zavreči. 3. Tožnik (sedaj pritožnik) vlaga pritožbo iz razlogov kršitve materialnega prava in bistvenih kršitev pravil upravnega spora, ter zaradi kršitve ustavnih pravic iz 23. in 33. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odloči v zadevi denacionalizacije tako, da se v okviru izpodbijanega dela 2. in 3. točke izreka odločbe tožene stranke odpravi in ustrezno nadomesti.

4. Na pritožbo sta odgovorili stranki z interesom B. B., ki se vsebinsko opredeljuje do odločitve v denacionalizaciji ter zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka, in C. C., d. d., ki predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za tožbo zoper odločitev o denacionalizaciji iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, saj je bila navedena odločba z navedeno sodbo Upravnega sodišča I U 1314/2017 odpravljena in vrnjena toženki v ponoven postopek, kar med strankami ni sporno. Pritožnik si zato svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, tudi če bi sodišče vsebinsko odločalo o njegovi tožbi. Glede na to tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik za varstvo svojih pravic v upravnem sporu ne izkazuje pravovarstvene potrebe.

8. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

9. Ker si v tem primeru glede na zgoraj navedeno tožnik z vloženo tožbo, tudi če bi ji bilo ugodeno, ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo, pravilna in zakonita. V zvezi s tem niso utemeljene pritožbene navedbe, da za tako zavrženje tožbe sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, saj je to podlago po ustaljeni sodni praksi mogoče najti v 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (tožba se zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist).1 Taka zakonska ureditev pa tudi v ničemer ne posega v pritožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva in varstva zasebne lastnine, kar pritožnik sicer zatrjuje le posplošeno.

10. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Do navedb, ki za odločitev niso upoštevne, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka**

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

12. Po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker stranka z interesom z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k odločitvi, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tako izrecno sklepi VSRS I Up 50/2015 z dne 10. 12. 2015, I Up 102/2016 z dne 15. 6. 2016 in drugi.