Jedro

Tožena stranka se v posestnem sporu lahko izjemoma sklicuje na svojo pravico do posesti, če jo je pridobil v že končani petitorni pravdi (pravilo "petitorium absorbet possessorium").

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec motil tožnike v zadnji mirni posesti dostopa iz severa do objekta na parc. št. 939 k.o. B., ko je v dneh okoli 19. in 20.5.2001 na pot nasul kamenje, ga zabetoniral in armiral z železom ter zasul z zemljo vse do objekta in s tem tožnikom onemogočil dostop, to pa je povzročilo, da se je na objekt nagnilo in naslonilo tudi drevo, nakar je 8.8.2001 na parc. št. 930 k.o. B. navozil še kamenje in drug odpadni material ter s tem tožnikom onemogočil dostop v gospodarski objekt na parc. št. 940 iste k.o. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnikov za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. Izdani sklep o začasni odredbi z dne 30.5.2001 in popravni sklep z dne 1.6.2001 je razveljavilo, v presežku pa je predlog tožnikov za zavarovanje zavrnilo. Nazadnje je tožnikom naložilo, da morajo tožencu povrniti 2.360,77 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Tožniki so se pritožili zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Sodišču prve stopnje očitajo, da je spregledalo njihove navedbe in dokaze, obenem pa pripisalo preveliko težo navedbam in izpovedi toženca. Sodišče je očitno spregledalo dejstvo, da je toženec z motilnim dejanjem tožnikom onemogočil ne samo dostop s severa oziroma vzhoda objekta na parceli št. 939 k.o. B., ampak tudi dostop z zahoda. Tožniki so poprej lahko do svojega objekta dostopali peš in z manjšimi prevoznimi sredstvi, kot je npr. samokolnica. Celo sam toženec je priznal, da se je mimo nakladača, ki ga je postavil na sporno pot, lahko hodilo mimo, ne pa več vozilo. Z betoniranjem pa je toženec onemogočil premikanje navedenega stroja in s tem uporabo gospodarskega objekta tožnikov, ki ga ti potrebujejo za kmetijsko dejavnost. Zaradi spornega nasutja po celotni poti je bila drugod speljana tudi voda. Zakaj naj bi bila tožba vložena prepozno, iz sodbe (pravilno: sklepa) ni mogoče razbrati. Res je toženec že od leta 1998 občasno motil tožnike pri uporabi sporne poti, vendar se je ta še lahko delno uporabljala, od motilnega dejanja 19.5. oziroma 20.5.1001 pa je uporaba v celoti onemogočena. Dostop do objekta onemogočajo tudi veje drevesa, ki se takrat, ko so na njem sadeži, nagnejo tako, da praktično segajo do strehe objekta in na sporno pot. Čeprav so tožniki sami umaknili del navoženega materiala, še vedno ne morejo neovirano voziti v hlev. Večkratna vožnja naprej in nazaj je glede na dolžino traktorja in prikolic izredno težka in dolgotrajna, pri tem pa je že prišlo tudi do poškodbe vozila. Sodišče prve stopnje je pristransko ocenilo izjave strank in prič. Neobrazloženo je verjelo zgolj tožencu. Predvsem pa bi moralo na kraju samem zaslišati tudi tožnico. Ker je starejša oseba, je imela na glavni obravnavi težave, saj ji prikazovanje različnih listin ne pomeni veliko, jo prej vznemiri. Zato je mogoče na sodišču tudi "kaj povedala drugače, kot je resnično v naravi". Njeni prošnji, naj jo sodišče ponovno zasliši, pa ni bilo ugodeno. Tožniki zato predlagajo, naj se v zadevi določi nov sodnik. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari pa je napačna tudi odločitev o razveljavitvi začasne odredbe.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB 3 in 45/08) paziti po uradni dolžnosti. Tožniki v pritožbi drugih kršitev te vrste opredeljeno ne uveljavljajo. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo tožnico ponovno zaslišati tudi na kraju samem, kot so predlagali. V obravnavanem primeru pravica tožnikov do izjave v postopku zaradi tega ni bila okrnjena. Navedena opustitev tudi ni vplivala na popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, so dovolj jasni, tako da je bilo izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek o domnevno pristranski dokazni oceni sodišča prve stopnje je pretiran, še posebej, ker večina odločilnih dejstev med pravdnima strankama ni več sporna. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku z ogledom in obravnavo na kraju samem lahko zanesljivo prepričalo, kje poteka sporna pot med parcelami št. 929, 930 in 939, vse k.o. B.. Tako dejstvo, da je v obeh primerih zahtevanega posestnega varstva prišlo do motilnih dejanj na tej isti poti, ni več sporno. Trditve da naj bi nasutje kamenja na sporno pot preusmerilo tudi tok meteorne vode, ni mogoče upoštevati, ker to dejstvo ni zajeto v opisu motenja posesti, ki ga vsebuje ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Na kakšen način moti posest tožnikov nagnjeno drevo, pa so tožniki pojasnili šele v pritožbi, torej prepozno glede na določilo 1. odstavka 337. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožba v tem delu ni bila sklepčna.

Razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka v zvezi s prvim obravnavanim motilnim dejanjem, so sicer materialnopravno napačni, vendar to ni vplivalo na izid pravde. Upoštevati je namreč treba, da tožniki terjajo posestno varstvo zaradi dostopa do svojega objekta (na parc. št. 939 k.o. B.), kar vključuje ne samo vožnjo, ampak tudi hojo. Ob tem ni mogoče spregledati toženčevega priznanja, da se je pred prvim obravnavanim motilnim dejanjem po sporni poti še dalo hoditi, ne pa voziti. Napačen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožba glede tega motilnega dejanja vložena prepozno (kar bi sicer narekovalo njeno zavrženje in ne zavrnitev zahtevka). Tožniki pa kljub temu niso upravičeni do zahtevanega posestnega varstva. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah P 190/99-18 z dne 9.9.2002, ki jo je sodišče prve stopnje sicer vpogledalo v dokaznem postopku, pri odločanju pa je nato ni upoštevalo, je namreč razvidno, da je bila tožnikom že pravnomočno prepovedana vsaka uporaba nepremičnin parc. št. 929 in 930 k.o. B., z obrazložitvijo, da na teh parcelah tožniki nimajo nobenih pravic in si jih zato neutemeljeno lastijo. Tako se pokaže, da je bil toženčev ugovor močnejše pravice vendarle utemeljen, ne sicer po sodbah istega sodišča P 102/99 in P 103/99, v katerih je sodišče zavrnilo zahtevek tožnikov na ugotovitev lastninske pravice na sporni poti oziroma ugotovitev obstoja stvarne služnosti poti, ampak na podlagi sodbe P 190/99, ki je postala pravnomočna in izvršljiva že leta 2002, torej preden se je končal ta posestni spor. Ker navedena sodba daje tožencu pravico do posesti, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek tožnikov v zvezi s prvim obravnavanim motilnim dejanjem (po pravilu "petitorium absorbet possessorium") v vsakem primeru zavrniti.

Sodišče prve stopnje je tožnikom utemeljeno odreklo zahtevano posestno varstvo tudi v zvezi z drugim obravnavanim motilnim dejanjem, ki naj bi ga toženec storil 8.8.2001 z nasutjem kamenja in drugega odpadnega materiala na parc. št. 930 k.o. B.. Tožniki v pritožbi priznavajo, da imajo po odstranitvi nasutja spet dostop do svojega gospodarskega objekta na parc. št. 940 k.o. B.; trdijo le, da je vožnja s traktorjem in prikolico zaradi manevriranja otežena. Ker pa temu dejstvu niso prilagodili svojega restitucijskega zahtevka, s tožbo ne morejo uspeti, saj za golo ugotovitev motenja posesti nimajo pravnega interesa, kot jim je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Posledično je pravilna tudi odločitev o začasni odredbi, sicer pa te tožniki v pritožbi obrazloženo ne izpodbijajo.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep. Tožniki so s pritožbo propadli, zato do povračila svojih stroškov zanjo niso upravičeni, toženec pa z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi in njegovi stroški za odgovor niso bili potrebni. Pravdni stranki morata zato po 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.