Jedro

Skladno z načelom dobre vere in poštenja stranka ne more pričakovati, da se bo vročitev opravila na registriranem, a dejansko nepravilnem naslovu nasprotnika, če sama ve za njegov pravi naslov, zato ne more predlagati vročanja po fiktivnem naslovu iz sodnega registra. V takšnem primeru gre za zlorabo pravic, kar mora sodišče po 11. členu ZPP preprečiti. V predmetni zadevi je torej odločilno dejstvo, ki ga je treba ugotoviti, ali je tožnik res vedel za dejanski naslov tožene stranke, ki ni enak naslovu iz sodnega registra, oziroma, da tožena stranka na registriranem naslovu ne posluje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku iz naslova neizplačane plače za čas odpovednega roka za mesec september 2015 obračuna znesek 4.157,24 EUR bruto ter za mesec oktober 3.023,44 EUR bruto, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezna neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi 13. 10. 2015 oziroma 6. 11. 2015 dalje, kar pa je tožnik zahteval več ali drugače (izplačilo celotnega bruto zneska plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska plače za mesec oktober 2015 od 13. 10. 2015 do 5. 11. 2015) je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi izplačilo odpravnine v višini 3.962,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 306,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov ter kršitve pravic iz 14., 22. in 25. člena Ustave RS, kar vse predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da tožba toženi stranki 18. 11. 2015 ni bila pravilno vročena, saj je ni nikoli prejela in je za tek postopka izvedela šele, ko je prejela izpodbijano zamudno sodbo. Navaja, da vse pošiljke, ki so naslovljene nanjo, prevzema prek poštnega predala, saj drugačen način ni mogoč, ker tožnik ne poda soglasja k spremembi sedeža tožene stranke. Pove, da je bil tožnik do razrešitve 24. 8. 2015 direktor tožene stranke in njen družbenik s poslovnim deležem 49 % osnovnega kapitala. Dalje navaja, da je bilo na zadnjem sestanku med toženo stranko in tožnikom 25. 9. 2015 dogovorjeno, da bosta uredila prenos sedeža tožene stranke v A., ko bosta uredila ostale odprte zadeve, saj tožnik ni želel urediti prenosa sedeža tožene stranke, dokler se njuno razmerje ne uredi celostno. Navaja, da je dosedanji sedež oziroma poslovni naslov tožene stranke na naslovu B., C., na naslovu prebivališča tožnikovega očeta D.D. Pojasnjuje, da je skladno s 5. členom družbene pogodbe tožene stranke za spremembo sedeža tožene stranke potrebna tričetrtinska večina glasov na skupščini, kar pomeni, da drugi družbenik tožene stranke E.E. sedeža brez sodelovanja tožnika ne more prenesti v A., kjer posluje tudi njegova druga družba. Navaja, da je poštne pošiljke ves čas poslovanja tožene stranke na naslovu formalnega poslovnega naslova prevzemal izključno tožnik, ki je (najmanj od 25. 9. 2015) tudi edini imel dostop do hišnega predalčnika na tem naslovu, ki je sedaj le še formalni in ne dejanski naslov. Pove, da je 12. 11. 2015 Pošti Sloveniji podala pooblastilo F.F. za prevzem poštnih pošiljk prek poštnega predala. Za navedene trditve predlaga tudi dokaze. Trdi, da glede na navedeno tožena stranka ni prejela tožbe ter njene dopolnitve in poziva, naj nanjo odgovori, zato ni imela možnosti podati odgovora na tožbo. Trdi, da je tožnik grobo in nedopustno zlorabil položaj, v katerem se je tožena stranka znašla, saj je toženi stranki zagotavljal, da ji bo posredoval vse poštne pošiljke, ki bi morebiti prišle na naslov, ki je še vedno formalni poslovni naslov tožene stranke. Meni, da je razlog za to, da tega ni storil, da je imel pred očmi interes nezakonito priti do poplačila, saj je na ta način enostavno dosegel izdajo zamudno sodbe. Navaja, da je, čeprav je vedel, da tožena stranka na formalnem poslovnem naslovu ne posluje več in ne prevzema pošte, v tožbi navedel prav ta naslov, obenem pa prekršil zavezo, ki jo je dal toženi stranki glede posredovanja pisemskih pošiljk. Da je to nedopustno ravnanje, po njenem mnenju dokazuje tudi sodna praksa, na primer sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Pd 266/2015. Predlaga razveljavitev izpodbijane zamudne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma ugoditev pritožbi zoper zamudno sodbo in zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče zamudno sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po ZPP, med njimi tudi, da je bila tožba toženi stranki v odgovor 18. 11. 2015 pravilno vročena. Tožena stranka je v zvezi s tem v pritožbi s svojimi trditvami, za katere predlaga tudi dokaze, vzpostavila utemeljen dvom v to ugotovitev, saj je zatrjevala, da na navedenem naslovu dejansko ne posluje in da je tožnik to vedel, zaradi česar je navajanje nepravilnega naslova tožene stranke v tožbi v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uveljavljeno stališče, da skladno z načelom dobre vere in poštenja stranka ne more pričakovati, da se bo vročitev opravila na registriranem, a dejansko nepravilnem naslovu nasprotnika, če sama ve za njegov pravi naslov, zato ne more predlagati vročanja po fiktivnem naslovu iz sodnega registra (prim. s sklepoma Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Ip 266/2015 z dne 28. 7. 2015 in Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1042/2011 z dne 15. 11. 2011). V takšnem primeru gre namreč za zlorabo pravic, kar mora sodišče po 11. členu ZPP preprečiti (A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 565). V predmetni zadevi je torej odločilno dejstvo, ki ga je treba ugotoviti, ali je tožnik res vedel za dejanski naslov tožene stranke, ki ni enak naslovu iz sodnega registra, oziroma da tožena stranka na registriranem naslovu ne posluje. Ker sodišče prve stopnje v času izdaje zamudne sodbe ni moglo vedeti za okoliščine, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi, je zamudna sodba izdana preuranjeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo preveriti pravno relevantna dejstva v zvezi z vročitvijo tožbe v odgovor toženi stranki, v ta namen bo moralo izvesti v pritožbi predlagane dokaze, za katere bo presodilo, da so potrebni. Če bo ugotovilo, da tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki v odgovor, bo moralo tožbo ponovno vročati toženi stranki v odgovor in nato ponovno odločiti o zadevi.

6. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.